Spet sem solo

Ugotavljam, da sem imela super družbo. V vseh desetih(?) dneh našega druženja sem si samo enkrat zaželela biti sama. Sopotnika sta se razcepila proti otokom ter v Vietnam.
Prestavila sem se v dorm, kjer imam za družbo neumitega Nemca in pijana prepevajoča Angleža. Res sem imela srečo, da sem našla sopotnika, ki namesto za alkohol denar raje zapravita za hrano in sta mogoče še bolj šparovna od mene. Sicer pa se mi zdi, da si tokrat kar privoščim – vsaj za svoje standarde :)
Odšla sta zvečer,  zato sem hotela dan preživeti z njima.
Za zajtrk sem našla spet nekaj novega, nekakšno želatinasto stvar s sezamom, ki pa ima okus po maku.

Sklenili smo si ogledati Wat Baan Dam oz. Črno hišo.
Ker je stvar kakšnih 15 km iz mesta, smo štopali. Ingmar je hotel, da to počnem jaz in imela sem srečo! Že drugi avto, ki sem ga vprašala (in prvi, ki je dejansko šel v našo smer) nas je pobral. Kakšnih 25 km iz mesta, ko smo se  vozili že nenormalno dolgo, nam je povedal, da gre na poslovnj sestanek, nato pa nas bo odpeljal do wata.

Kahnov (se mi zdi, prvič se je predstavil kot Goal) sestanek je minil v petih minutah v kavarni, od kodar nam je prinesel 25 kosov različnega zahodnjaškega peciva in vodo! Res lepo od njega.
Potem smo se obrnili nazaj, da bi šli do wata, ampak smo zgrešili odcep. In še enkrat. Mislim, da nam je v tretje ali četrto uspelo, je pa ta pot trajala kakšnih 60 km namesto 15.

Wat Baan Dam je umetniško delo ali park nedavno preminulega umetnika. To so večinoma lesene izrezljane stavbe, okrašene z živalskimi kožami in kostmi ter orožjem. Imajo tudi dva živa pitona, sovo in neke druge ptiče.

Ne vem, mogoče ne razumem ali cenim tajske umetnosti, ampak do zdaj se mi je vse zdelo kičasto, prisiljeno in preveč novo. Ne sodobno, samo novo. Še največji vtis je name naredila neka parazitska rastlina na tem drevesu:

Izkazalo se je, da Kahn živi v Bangkoku in je tukaj samo poslovno, zato nikogar ne pozna in mu je dolgčas.  Tako se je odločil za ta dan preleviti v našega osebnega šoferja. Odpeljal nas je nazaj do hostla, kjer sva z Ingmarjem odigrala partijo šaha, kar zanj bržkone ni bilo posebej zabavno, pa je vseeno vztrajal. Še parkiranje je plačal, potem pa ju odpeljal še do avtobusne postaje iz mesta. Vau, kako lepo od njega!

Zdaj sem, kot rečeno,  sama. Čeprav smo se na raznih tržnicah vedno porazgubili, ker se je nekdo od nas v nekaj zagledal ali se odločal o hrani (78% časa Ingmar, ostalih 22% jaz), je bilo to bolj zabavno kot da sama žvečim svoj suši. Skratka, mislim, da ju bom (vsaj zaenkrat) pogrešala.

Chiang Rajanje

Danes sem si najela gorsko kolo, da bi raziskala okolico. Šla sem do slapu Khun Korn in belega templja, za kar pa sicer sploh ne bi rabila gorca. Najbrž mestno kolo ne bi bilo samo cenejše, ampak tudi bolj udobno in skoraj enako hitro. Vseeno, bilo je lepih 70 kilometrov. Potem, ko sem se nehala zgubljat po mestu :)

Nam tok Khun Korn je visok 70 metrov, v tolmunu pod njim se da plavati. Do njega prideš skozi čudovito bambusovo džunglo.

Beli tempelj je samo kakšnih 20 km stran, pa sem odkolesarila še do njega. Mogoče je dobro, da je čez vikend zaprt zaradi nekih parad, tako da se da narediti tudi sliko brez turistov. Od zunaj izgleda super. Niti približno še ni dokončan.

Poleg tega smo se potepali po jutranji tržnici in večerni walking street, ki je precej obsežnejša od mojih pričakovanj.

Pravzaprav sem precej zmatrana, tako da bo tole za danes vse. Lahko noč!

Čudež

Eh, zlobna tablica je pojedla blog o sončnem vzhodu.
Torej včeraj me je vrvež jutranje tržnice pod oknom zbudil že ob pol šestih. Ravno dovolj časa za ocvrt zajtrk in kavo, potem pa po 718 stopnicah do templja.

Kakšne pol ure je trajalo, da sem uzrla sonce.

Po fotošutingu sem se podala še na zajtrk #2. Neverjetno, da ti ljudje dočakajo nadsrednjeletno starost pri svoji prehrani. Veliko cvrtja, meso, riž, obilne količine sladkorja in zelenjave le za začimbo. Hecni so v svojih smešnih kapah.

Ingmarjeva teorija je, da so nekoč nosili živalsko krzno, zdaj pa nosijo kape v obliki medvedkov, da jih spominjajo na prednike :)

Ker sem bila že pokonci, sem šla še na sprehod čez plantaže in skozi vasi, kjer predelujejo kavo. Veliko metuljev in samo dva človeka v dveh urah.

Naslednji dan smo odštopali do Chiang Raia v dveh etapah. Še dobro, da imajo toliko teh dostavnih avtomobilov, da smo lahko sedeli zadaj.

Naj mojih dragih ne skrbi, moje oko je v resnici normalne velikosti. Sem pa videla psa z gigantizmom.

V Raiu smo gledali to njihovo dobrodelno kolesarsko dirko “bike for dad”, pri čemer je dad seveda njihov kralj. Stotine kolesarjev vseh starosti in oblik so počasi krožile okrog mesta na skoraj vsakem možnem kolesu. Cestke, gorska kolesa, mestna in fatbajki.

Zvečer smo jedli dobrote na nočni tržnici. Kako so Tajci pametni, da imajo odprto kuhno v skoraj vsakem mestu!

Ker v hostlu niso imeli več prostih dorm postelj, smo se stlačili v privat sobo za dva. Tole me čaka kmalu:

Mae Salong

Še zmeram smo skupaj – oziroma spet. Ker je Ingmar falil avtobusno postajo, se je odpeljal v Chiang Rai, midva pa v Tha Ton, naslednji dan pa smo se dobili tukaj.

Tukaj je vasica Mae Salong ali uradno Sankhtiri, hrib miru ali nekaj takega. Ironično sem bila priča že parim precej resnim prepirom z dolgotrajnim kričanjem in tekanjem po vasi. Vaščani so večinoma potomci kitajskih beguncev, tako da jedo kitajske jedi, gledajo kitajsko televizijo in imajo tajsko in kitajsko šolo. V bližini so še vasi plemen Akha in Lahu.
Vožnja sem s songthawom je bila zanimiva, cesta je nova in gladka, ampak zavita še bolj kot tanko črevo. Na vsakih ~10km so kontrole s policaji z brzostrelkami. Domačini so bruhali.
Razgledi so bili spet fenomenalni, saj smo se povzpeli na 1200m.

V glavnem smo zadnja dneva preživeli ob pokušanju vseh sort oolong čaja, ki ga gojijo, in posušenega sadja. Imajo neke noro dobre sladke pražene mandlje, ampak ne tako pretirano kot mi. Zbarantali smo za pol kile, midva z Ingmarjem sva po večerji že skoraj pojedla svoja dela :(
Res so zasvojlijivi. Domačini že vedo, kako se zadevi streže, saj je bil to nekoč pomemben okoliš za predelavo opija. Starejši še zmeram žvečijo betel ali nekaj njemu podobnega, zato imajo črne zobe.

Včeraj smo šli gledat sončni zahod na tempelj na vrhu hriba, pa so nas na poti pobrali trije bangkokčani z avtom.

Danes smo se zelo lenobno sprehodili do plantaže čaja in spet in spet poskušali take in drugačne. Najljubši mi je nekakšen z vonjem po mleku, pa mi njegov pridelovalec ne zna po angleško povedati česarkoli več. Sicer pa po dveh dneh s sabo tovorim že več kot kilo pretežno jasminovega oolong čaja…

Jutri se mogoče zgodi čudež in bomo videli sončni vzhod na templju. Taka magična atmosfera je tu, oblaki in meglice so, kot se zdi, povsem drugačni kot drugje.
Poleg tega je ponoči tudi kar mraz, domačini pa še podnevi nosijo bunde, pa je 25°C :)
Tako da ne vem, če se bom v najbolj mrzlem delu dneva res pripravljena izvaliti iz tople postelje!

Tha Ton

Nekje med Chiang Maiem in Raiem ob reki Kok pri meji z Burmo leži vasica Tha Ton. Tam bi takoalitako morala presedlati z avtobusa na songthaw za Mae Salong, pa sva se še ustavila za en dan. Ingmar se je podal na napačen avtobus, ampak upam, da se najdemo v Chiang Raiu ali Mae Salong.

Razgledi po poti so nori, nekakšen tajski kras. Na žalost je avtobus tako poskakoval po sicer zelo novi in lepi cesti, da so slike strašne. Te kamnite tvorbe se skoraj navpično vzpenjajo v nebo. Ne vem, kako na tablici odstraniti odsev avtobusa, torej tukaj je:

V vasi razen lepega razgleda in hribčka s hecnimi templji ni prav dosti, je pa prijetno mirno in zgodaj hodijo spat. Ob devetih zvečer sem že morala plezati čez ograjo, ker so me v guesthousu zaklenili ven čez noč.

Tempelj še vedno dopolnjujejo in gradijo, vse diši po barvi. Gradijo tudi hiške, ki nameravajo postati naselje za budistične menihe. V tem parku se počutiš kot v Disneylandu. Pod sedečim debelim Budo so naredili umetni rov s kapniki!

Po vsaki atrakciji se povzpneš še malo in pričaka te nova – Buda s semimi nagami, Wat, naprej v gozdu pa še stoječi zlati Buda. Le-tega sva odkrila šele, ko sva šla drugič gor, da bi gledala sončni zahod. Ta se je nepričakovano pojavil tam, kjer sva mislila, da je jug, ampak so ga zastrli oblaki. Tako sva si stoječega zlatega Budo ogledala v soju moje baterijske svetilke…

Wat je 35-letno delo v nastajanju pretežno enega glavnega oblikovalca in je mešanica vseh možnih zadev, povezanih z budizmom. Kitajski, singapurski, tajski kipi in bleščičaste stopnice, ki se v obliki zmaja vijejo na vrh pisane kupole. V vrtu okrog wata pa tajski ekvivalenti grdih vrtnih palčkov:

V vsej svoji kakofoniji stilov in barv je celotna zadeva prav prisrčna!

Razgled pa tudi ni slab. Sosednji hribi so že Burma, v vasi je mejna kontrola.

Gospod v najinem guesthousu dela na plantaži manga. Zelo je prijazen, posodil nama je tri knjige o lokalnih plemenih s krasnimi slikami in vadnico tajščine! Na žalost mi res ne leži, v desetih dneh znam še vedno reči samo hvala in živjo, ker vse sproti pozabim :(

Danes se v Mae Salongu dobiva z Ingmarjem, juhu!
Komaj čakam to kitajsko vas in njihov lokalni čaj :)