hip hop v/okrog/iz Girone

Deloma ker je bil Salvador Dali meni zelo ljub ekscentričen genij, deloma pa iz principa, da moram nujno izkoristiti možnost zastonj ryanairovih kart, sem se znašla v Gironi.

Dvakrat v štirih dneh sem spala na letališču, zaradi česar sem se približno pol časa vlekla okrog kot zombi. Letališče je bilo super gostoljubno. Tako zelo, da so bile ob pol enajstih zvečer vse klopi že zasedene. Tam živi tud par brezdomskih dumpster diverjev, ki svojo nehigieno izkoriščajo za odganjanje ljudi s klopi, da jih potem lahko okupirajo sami. Ubogi klošarji. To mora biti ekstra strašno, da se te vsi izogibajo na 15 metrov. Kljub temu je najbolj zanemarjeni prvo noč veselo razgrajal v duetu.

Po dokaj neučinkovitem razdrobljenem spancu sem se v ponedeljek zjutraj znašla v centru dovolj zgodaj, da sem se v katedralo infiltrirala kot neturist in tako prišparala 5€. Pa še malo sem lahko zadremala notri.

Po tem sem večino dneva blodila okrog po čudovitih ozkih uličicah, polnih obokov in starih fasad. Nekje vmes sem v luži v torbi utopila mobitel. Hasta la vista :(

Katalonci so blazno ponosni in to vestno razobešajo. Podpiram.

Šarmantne uličice, a ne? Tako hecno mi je, da so dopoldne kot umrle. Z lahkoto bi živela na Iberskem polotoku, kjer se življenje začne šele bolj popoldne.

undergrond art kino

Zvečer sem spoznala nekega lokalca Enrica, ki tu študira. Oziroma se vsake 3 tedne prikaže na predavanjih, ker živi 200 km stran. Ponoči sva malo hodila po atrijih zapuščenih hiš na hribu in plezala na ostanke nekdanjega stražnega stolpa.

nočna Girona od daleč ^^

Dalijeva interpretacija moje face naslednji dan ob zajtrku (ker že 100 let nisem jedla čokoladnih kosmičev, ni treba prehitro sklepat):

Res je bil genij, da me je takole tako preroško upodobil ;)

Po približno tisočih kCal sem šla v Figueres, kjer sta Dalijeva hiša in njegov muzej. Preveč intenzivno pregledujejo aktualnost študentskih nalepk. Toda 12€ ni preveč glede na dimenzijo njegove kreativne norosti. Štiri ure sem se zatikala pri vsaki grafiki, sliki, skulpturi in inštalaciji posebej.

figuerska tržnica

Res, le kako navadni smrtniki lahko živimo z zavedanjem, da nismo Gala ali Salvador Dali?

—————————-

Naslednjič:

– vsebino plastenke z vodo loči od mobitela

– na vlaku se da z malo sreče švercati. če te zalotijo, še vedno lahko karto kupiš na njem

– večina muzejev je zaprtih v ponedeljek (ne da so bili moj primarni namen)

– take in drugačne trgovine se odprejo bolj proti deseti zjutraj. v primeru lakote raje poskušaj spati

– ne daj znaka za štop proti Sloveniji v torbo, ki ostane doma

– ne pozabi porabiti 15€ na entropayu pred septembrom!  (Kako do zastonj Ryanair kart: http://izletnadlani.com/pozor-z-ryanairom-iz-trstabenetk-popolnoma-brezplacno-oziroma-zelo-ugodno-do-stevilnih-evropskih-destinacij/ – jaz sem potrebovala dva dneva, da je entropay delovala. Za 35€ bi šla lahko še do Marakeša in nazaj!)

povratek + zakaj ne dobite razglednic

Oh uh ah.

Tolele mumbajsko letališče je zabavno. Not. (Vseeno sem mu v mojem reviewu na www.sleepinginairports.net podelila 4/5 zvezdic, čeprav je drugo najslabše letališče v Aziji- če ne poznate te strani, je zelo zelo koristna!)

Z Jancy in Celeste smo si delile taksi. Prva ima vlak ob enajstih, druga let ob enih ponoči, jaz pa mojega ob pol sedmih zjutraj.

S Celeste sva se zataknili že pri vhodu na letališče – vstop je dovoljen samo s kompletno karto in vsemi dokumenti, na njeni karti pa ni pisalo imena. Na zunanji strani letališke stene ni wifija, tako da sva se malo kregali z nerazumnim varnostnikom, nato pa naju je po pregledu prtljage in popisu v papirnat zvezek le spustil noter. Vsa ta kolobocija ne pomeni, da ste oproščeni normalnega pregledovanja, ki sledi check-inu.

Drugi hec je ta, da ko si enkrat noter, te ne spustijo več ven. Najprej sem hotela na WC, nato pa do “waiting hall”, saj v lobiju ni sedežev. A glej ga zlomka, pametni indijski arhitekt je čakalnico od preostalega letališča ločil s stekleno steno brez vrat, vhod vanjo pa je le z zunanje strani letališča.

Tako sem se zleknila v kot na tla. Imam wifi! Sicer bi ga skoraj raje zamenjala za kak prigrizek, ampak ok. Takoalitako me bodo jutri na letalu trikrat nafutrali, do prvega leta pa me loči le še 9 ur. Občasno malo dremam, malo tapkam po inštrumentih in se pogovarjam s Finko Nino. Skratka ni mi hudega. Tla so komaj kaj trša od indijskih žimnic :)

Kako točno sem prišla do tega trenutka:

iz Hampija sem se z zelo udobnim privat 16-urnim nočnim busom (ki naj bi bil 14-urni) včeraj zjutaj pripeljala v Mumbaj. Klima je prijazno skrbela, da ne bi slučajno ozdravela. Ko smo prispeli v predmestje, me je voznik vprašal, kam sem namenjena. Odgovorila sem, da v Colabo, ki je na skrajnem jugu mestnega polotoka (kakih 25 km stran):

“Your stop, you go out here!”

Zdrava kmečka pamet mi je velela, da se vozimo proti jugozahodu in da hočem izstopiti nekje, kjer je kakšna železniška postaja za orientacijo. Ker smo se odpeljali mimo vseh, nato pa izgubili sled o železnici, sem ostala do končne postaje, ki se je nahajala le 5 km stran od moje destinacije. Našla sem še francoski parček, s katerim smo si razdelili stroške za taksi. Mesec solo barantanja je kar dobro izboljšal moje odločne nastope. Sandy bi bila ponosna.

Zopet sem se namestila v Red Army hostlu in se počutila, kot da sem se vrnila domov. Kitajko Jancy sem popeljala na sprehod po zdaj že kot lasten žep znani soseski in nameravala kupiti par darilc in razglednice. Če sem se prej vsak dan otepala prodajalcev, ki so mi jih zmeram molili pod nos, ko sem jedla, zdaj ni bilo nikjer nikogar, niti na stojnicah.

Jancyjin thali in moja masala dosa

Niti naslednji dan, v celoti preživet v nakupovalni mrzlici na tržnici svile Mangaldas (rezultat: trije poceni bombažni šali in 30 klopčičev preje, ker sem preveč škrta), ni nihče imel razglednic. V Pushkarju, kjer imajo najcenejše in najlepše cote, sem mislila, da jih gotovo lahko kupim tudi v velemestih, zato sem kupila le najnunejše, da nisem nediskretno razkazovala moje zahodnjaške riti. To ni res. Če gre kdo v Indijo po robo za male pare, kupite tekstil v Pushkarju!

mali možakar v beli opravi me je zasledoval kakšne pol ure

Blazno je me zabavalo, kako sem se v moji opravi hlamudrač in široke kratke majice znašla v muslimanski četrti, natančneje v ulici, kjer prodajajo izključno burke. Prodajalci so si strašno prizadevali, da bi si kupila kakšno!

To bi bilo še bolj bizarno kot punjabi komplet, ki sem ga nosila na poroki.

Danes je bilo kljub pomanjkanju zanimivih dogodkov stresno. Nakupovanje je naporen šport!

Zdaj pa bom še malo oddremala pred letom. To bo zanimivo, ko bom pristala na zasneženem Brniku v mojih japonkah za en evro in nogami, kot da sem hodila po žerjavici :)

Španija 2.2

Prva stvar, ki sem jo naredila naslednje jutro, je bilo neprostovoljno druženje z meduzami. Na srečo mi je pri plezanju po spolzkih skalah, da bi preverila globino vode, zdrsnilo na kopno stran (leva ritnica me še zdaj boli od trdega pristanka). Sicer bi se na glavo vrgla v vodo. Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi me meduza opekla po očesu. *potrka na les*

Ker se nisem hotela še bolj osmešiti, sem se v morje podala peš in počasi. Par metrov od peščene obale sem opazila nekaj svetlo rjavega in sluzastega pred mano. Pogledala sem okrog sebe in ugotovila, da sem povsem obdana z malimi meduzami. Panično sem se pognala proti obali in poskušala vijugati med njimi, vendar jih je bilo enostavno preveč. Mislim, da so se mi prav načrtno prikradle za hrbet – ko sem zaplavala, jih vsekakor ni bilo tam;)

takole sem se objela z meduzasto prijateljico

Odtis druge strani meduze imam na podlaketi. Zadeva precej peče, zato imam pri sebi vedno mrzlo pločevinko piva :)

mislim, da ni potrebno razlagati, da se vsekakor ne bi kopala, če bi to meduzjo juho opazila prej

Popoldne sva šla z Martinom v kraško jamo v Nerji. Ni posebno velika, je pa čisto luštna. Češki kras je še vedno na seznamu.

tile kapniki na desni zgledajo kot glorificiran orjaški smrkelj, mar ne?

Poleg tega sta me ta dan razvadila s tapas in rakci s česnom in čilijem, toda ker se jima niso zdeli dovolj začinjeni, smo imeli bolj pekočo verzijo lastne izdelave za večerjo.

7th heaven -čeprav so v pekli kot hudič (no, me vsaj nihče drug ni hotel prijeti za roko.. ali govoriti z mojim česnovim zadahom)

Ker sta me povsem preveč razvajala, sem se odločila, da v petek po dveh dneh odidem. Ostati do sobote bi se mi zdelo rahlo nevljudno, čeprav smo se vsi trije imeli super. Opoldne sta me peljala na potujočo tržnico,  zvečer pa do Nerje na avtoubus za Malago, od koder sem šla v Cadiz.

To je bila odločitev v zadnjem hipu, čeprav sem si želela videti Rondo. Na žalost je bila za ta dan že preveč s poti za štop, namreč tudi v Cadiz sem prispela šele ob polnoči. Nekaj ur prej sem nekega CS vprašala, če ve, kje bi lahko prenočila. Na žalost se je njegov sms zgubil v tranzitu, tako da sem si dve uri v temi ogledovala mesto in prisluškovala, če bi v kakem baru slišala angleščino in se prislinila k tujcem, vendar to početje ni obrodilo sadov. V mestu sem se dokaj dobro znašla tudi brez zemljevida.

Plaža je bila strašno vlažna in ni me mikalo spati v mivki, pomešani z mačjimi fekalijami, zato sem se odpravila proti železniški postaji. V parku na poti sem videla brezdomce, ki so spali na kartonu, obkroženi z napol praznimi steklenicami vodke. Čeprav so zgledali prisrčno, bi zjutraj najbrž tudi jaz smrdela po alkoholu. Železniška postaja je bila ponoči zaprta, zato sem prespala na klopci pred avtobusno postajo. Na ostalih treh klopcah so bili lokalni klošarji.

Kraj se je zdel varen in tudi klop povsem spodobne dolžine, vendar so neki smetarji v bližini prav celo noč ropotali kot za stavo, tako da sem mogoče oddremala le kakšno uro. Kljub temu sem vesela te izkušnje. Končalo se je dobro, ugotovila sem, da ponos zame ni ovira.

Ko se je bližnja železniška postaja ob šestih zjutraj odprla, sem šla še tja malo zmrzovati na kovinske stole in uživati v relativni tišini. Ko sem se sprijaznila, da bolj spočita najbrž ne bom, sem poiskala centralno tržnico, kjer sem kupila sadje, ugotovila, da sta oba hostla v mestu povsem zasedena in se odmajala v internet cafe, ki sem si ga zapomnila z nočnega tavanja naokrog. Ryanair je imel naslednje jutro ob 6:40 let iz Seville do Benetk, zato sem kupila karto (zaradi neprespanosti mi je uspelo dvakrat vnesti napačen mejl – me zanima, kakšen račun za telefon bo sledil mojemu kramljanju s prijazno uslužbenko iz Velike Britanije..). Med čakanjem na operaterko me je poklicala čudna tuja številka. Klicatelj je bil CS, ki ga je skrbelo, kje sem spala ter zakaj se nisem odzvala njegovim sporočilom.

pogled z južne strani katedrale proti ostankom gradu San Sebastian

Kljub najini splošni zmedenosti sva se zmenila za pivo. Pri njem sem se na hitro stuširala in odložila nahrbtnik.

kul poljski poba s kul mednarodnimi cimri

Na poti do plaže sva pobrala še dva italijanska CS, Frederico in Luco. Tam smo v glavnem lenarili in se smešili s poskusi bosega brcanja hekija. Ortopedsko spanje na klopci mi ni naredilo nobene usluge.

ta plaža ni najlepša ali najdaljša, vendar smo bili preleni, da bi hodili pol kilometra dlje

Novi prijatelji so me hoteli za vsako ceno nahraniti. Tako smo v trgovini kupili material za omako in pri Pavlu skuhali makarone s približno 60 grami soli. Ta dodatek ni bil nameren, zato smo omako zamenjali z enormno količino česna in pivom. Kaj lepše dišečega bi si človek sploh lahko še zaželel :)

namaste, my dear Pavel, Luca and Frederica

Na žalost sem morala pohiteti, da bi ujela zadnji bus do Seville. Zdelo se je, kot da je bil v Cadizu comic con najstnikov, saj jih je bil poln avtobus. Mogoče pa samo jaz ne razumem sodobne mode. Ker me je čakalo spanje na letališču, sem upala, da bom lahko vsaj na avtobusu dremala. Na koncu sem spala eno figo.

Ko sem se v Sevilli peljala do letališča, se mi je kar milo storilo po njej.

Ob prihodu sem vsa blažena ugotovila, da sedeži nimajo naslonjal, juhu! Zleknila sem se zraven dveh drugih prenočevalcev in oddremala dokaj kvalitetne tri ure spanca, ko so letališče preplavili ljudje, mene pa muhe, ki so me hotele požreti pri živem telesu. Čim hitreje sem prišla mimo kontrole in se drenjala pred vrati in kaj kmalu v sosednji Italiji, kjer me je, hvalahvala,  pobral Niko.

——–

Čeprav je bil tokratni izlet bizarno kratek in ni vključeval Maroka, o čemer sem prvotno sanjala, sem se imela strašno fino – ne le tiste pol časa, ko sem pod okriljem gostiteljev jedla zunaj in spala v udobnih posteljah. Presenečena in zelo vesela sem bila samih pozitivnih odzivov na moje strašno pozne couch requeste, radodarnosti tujcev, presenetljive varnosti pri spanju zunaj in predvsem tega, da se kar dobro znajdem ter me ni sram in strah:)

Španija 2.1

Navdih za tokratni kratek sprehod po Španiji je bila, priznam, letalska karta iz Trsta za 12€. To, božansko vreme in bližina Maroka.  Tokrat nisem imela izdelanega načrta, le karto v žepu in deset kil krame na hrbtu. Za vsak slučaj – npr. če bi se odločila ostati kak mesec ali dva – sem s sabo pritovorila cel kup neportebnosti kot so leče, dolgi rokavi in dve kili knjig. Vseeno sem v nahrbtnik zbasala spalko, podlogo, kolesarsko baterijo, vrv, ekstra baterije za fotoaparat in ostale stvari, ki bi prej koristile preživetju v necivilizirani divjini kot pa v španskem raju za nakupe.

Letela sem iz Trsta do Valencie. Z Nikotom sva peljala še Nušo, prijazno punco, ki zdajle še zmeram couchsurfa nekje v Valencii, medtem ko jaz lenarim v Almuñécarju.
Pristali sva zvečer, ob pol osmih. Ker sva obe strašno stiskaški šparovni, sva takoj začeli obupovati nad ceno metroja do mesta. Prijaznega policaja sva vprašali, če lahko hodiva do mesta, in revež sploh ni mogel doumeti, kako sva lahko tako zmešani. Na koncu sva vseeno kupili karto za metro, da sva lahko ujeli CS language exchange meeting. Luštni ljudje, a žalost sem večino večera namesto v španščini v angleščini klepetala s sicer prav zabavnim Poljakom. Po ustaljeni navadi sem pozabila fotografirati našo družbo.

Po manj kot uri sva morali oditi, da sva se srečali vsaka s svojim couchhostom. Najprej sem naju zelo suvereno vodila v napačno smer, dokler se nista dva Španca na mopedih sama od sebe ponudila, da nama pomagata. Usmerila sta naju v 50% bolj pravilno smer. Ker se mi je vseeno zdela napačna, sem naključno gospo vprašala, kam morava. Končno naju je usmerila v povsem pravilno smer (točno obratno od moje  :)).

moj prvi host. upam, da bom tudi jaz kdaj tako kul!

Na dogovorjeno metro postajo sem prispela kake pol ure prepozno. Z Javierjem sva šla v nek lokal na sendvič-pitasto večerjo, potem pa sem prespala pri njem na tleh. Oh, kakšno noro stanovanje imajo v elitni četrti blizu Mercada de Colon! Visoki stropovi z ornamenti,  moderno pohištvo in kul umetniška dela po stenah.

prespala sem praktično za ovinkom, okolje ne bi moglo biti bolj v nasprotju z mojim umazanim ruzakom in poceni pivom, ki sem ga tovorila s sabo

Naslednji dan je imel zjutraj službo, tako da sva šla samo na pecivo za zajtrk, nato pa sem z ruzakom sama bluzila po mestu. Tokrat mi je bila Valencia še bolj všeč kot zadnjič.

tukaj sem našla kosilo v trgovini s pivom

nom nom. dejansko sem znala dovolj špansko, da sem želje v skladu z mojim omejenim znanjem o temnem pivu delila s prodajalcem. čeprav me je na koncu prepričala etiketa:)

Tole pivo sem spila toplo v parku Turia, opazujoča neke lokalne skejterje. V bistvu sem bila po njem rahlo pijana. Nisem vedela, kaj naj sama s sabo, zato sem odpešačila do plaže, saj je spomladi nisem obiskala.

tako zgleda del proge za formulo ena. slikala sem izključno zato, da bi imela več fotk s potovanja, sicer me niti malo ne zanima. jap, en navaden turist sem :D

kasneje sem izvedela, da je razdejanje na plaži posledica strašnih neurij, zaradi katerih so med drugim prejšnji teden zaprli letališče, ker je bilo poplavljeno

Ker sem genij, se mi je zdelo dve uri pred letom primerno namakati v slani vodi in pesku, da me je lahko potem vse srbelo še celo noč in naslednji dan. Nekako sem se po nesreči prešvercala na metro, čeprav sem imela vozovnico, nato pa me ni hotel spustiti ven iz svojega črevesja. Na srečo mi je na pomoč priskočil policaj, ki sicer preži na slepe potnike.

Zadnji hip sem ujela letalo proti Malagi (še ena karta za 12€, kaj pa drugega). Pristala sem ob 23:30 in najprej malo sede dremala na neudobnih sedežih v arrivals hall. Ko sem imela dovolj polomljenega položaja in se mi je zdelo, da bo osebje končno nehalo vohljati naokrog, sem se preselila na okensko polico za nek steber in se z ruzakom zaščitila pred pihanjem klime.

odlika spanja na klimi je bil pogled na nočno pisto

Ob dveh me je prehlajena varnostnica zbudila in hotela videti mojo karto. Očitno ji ni bila všeč, saj me je pospremila ven ter pri tem ni pozabila namigniti svojim kolegom, da sem najbrž nora. Hvala za to čudovito gesto :)

V vhodni hali sta že spala dva klošarja. Zleknila sem se med zunanjo stekleno steno in neko trafiko, ker se mi je v temi to vseeno zdel bolj privaten prostor.

spala sem na tleh pri tej rumeni steni

Okrog sedmih, ko je bilo že tako svetlo ^^ in so ljudje začeli mravljinčiti po letališču, sem pospravila svojo šaro in imela jutranjo toaleto v WCju za invalide. Ko sem bila na četrt čista, sem se odpravila v Malago, kjer sem povsem zadeta od zaspanosti še dve uri čepela v pristanišču.

ob devetih zjutraj je bil to eden izmed najmanj zabavnih krajev sploh, toda vsaj čuvajem sem se zdela jako zanimiva

Ko so se ob desetih končno odprle trgovine, sem si kupila liter mleka in ob obali začela pešačiti proti vzhodu, da bi štopala. Ker sem v Malagi že bila, tokrat nisem imela zemljevida in sem se zanašala na to, da bom prej ko slej prišla do primernega mesta.

po treh ali štirih ura hoje po soncu z 10-kilskim nahrbtnikom sem le dosegla konec mesta! wohoo!

Na zemljevidu Španije je bila ta razdalja približno pol centimetra.

Odcep za avtocesto je bil nekje malce bolj severno, ampak zdelo se mi je, da lahko štopam po stari cesti v večih manjših etapah. Pogled na zemljevid sicer razkrije, da je bilo do avtoceste manj za hodit. Ah, ja. Prostor je bil idealen (razen pomanjkanja sence, tale slika zgoraj je bil moj pogled na levo, cesta je bila na desni), vendar me sprva nihče izmed mimovozečih ni pošmirglal. Očitno Španci res niso naklonjeni štoparjem.

Po samo 15 minutah (kakšna sreča!) mi je ustavil nek moški, star med 40 in 50 let. Kaj kmalu sva ugotovila, da on ne zastopi moje angleščine, jaz pa ne njegove španščine. Sicer sem mu razložila, da grem h kolegu, ki ima babico 100km proti vzhodu in da mi je vseeno, kje na poti me odloži, pa me je vseskozi spraševal isto vprašanje. Nato me je vprašal, če me je strah, kar sem suvereno zanikala, potem pa je me prijel za dlan. Še zdaj mi ni jasno, kaj je hotel od mene, to me je prej zmedlo kot pa prestrašilo. Pokazala sem na cesto in v angleščini rekla, naj gleda nanjo. Ponovil je prvo vprašanje, zato sem pokazala na odcep in odložil me je v nekem mestecu na poti, Torre del Mar. Ob izkrcanju sem se poslovila po špansko, kar je tokrat popolnoma zmedlo njega.

takole tam pasejo koze sredi mesta. prisrčno, ni kaj!

in tudi čist malo kinky. zanimivo, da naskakovalec nima rogov, žrtev pa. to je rahlo razkačilo pastirja

Od tam sem hotela odpešačiti ven iz mesta, da bi nadaljevala s kazanjem palca, vendar je kolega vztrajal, da me pride iskat, ker ima poln kufer čakanja, in da je že na poti.

Njegova babica ima hišo 50km stran od tam, v Almuñecarju. Po rodu so Danci in na sploh je to mala danska kolonija, v trafiki prodajajo samo danske in nemške revije.

upam, da bom lahko skočila s teh skal

Tukaj je luštno, čeprav je mestece polno v glavnem tujih penzionerjev. Ampak po spanju vprašljive kvalitete strašno paše plavati v privat bazenu in piti pivo na terasi :)

na tej terasi! modra lisa v levem grmovju je bazen

celina

Na trajektu smo okupirali prostor zraven dveh mladcev germanskega porekla. V pristanišču smo nameravali štopati vsaj do glavne ceste ter si ogledati še zadnji slap na seznamu, Urriðafoss. Draga sopotnika sta takoj po izkrcanju za prevoz angažirala že prej omenjena človeka, čeprav med plovbo sploh nismo govorili. Sicer sem bila mnenja, da bi lahko našli avto, ki je večji od pralnega stroja, da se nam ne bi bilo treba peštati skupaj. Pet ljudi s petimi ruzaki in tremi šotori v nekem malem pežoju ali nečem podobnem :)

Odcep za slap je bil le par kilometrov stran, do njega pa še kilometer hoje. Okoliške kmete smo prosili, če lahko šotorimo na njihovi zemlji, vendar nam na naše veliko začudenje niso dovolili. Sam slap na reki Þjórsá je le trimetrska brzica, ki se bo naslednje leto spremenila v hidroelektrarno.

tudi voda je bila motna zaradi sedimentov. kopanje je odpadlo

Po pravici povedano bi ta slap lahko mirno preskočili (no, obisk slapu. ne dobesedno, saj je reka kar široka). Na srečo je kmalu mimo pripeljal terenec s starši znanega islandskega rokometaša. Povprašali smo za vožnjo in se kmalu znašli v Sellfossu, pravočasno, da smo nakupili hrano (Anže ima šesti čut, da vedno izbere tisti kruh, ki ga nihče izmed nas ne mara. Tokrat janežev s kumino.).

Predlagala sta, da nas zapeljeta do kampa, vendar jima nismo povedali, da nimamo interesa plačati. Tako smo po večerji začeli pešačiti proti zahodu, da bi se tam utaborili in zjutraj odrinili v smeri Reykjavika. To mestece s 6000 prebivalci je kar razvlečeno. Pohod za nekoga s poškodovanim gležnjem ni preveč prijeten. Čez več kot uro smo prišepali na zahodni breg, kjer pa tla niso bila primerna za postavljanje šotora.

miniaturen otoček z lastnim drevescem na reki Ölfusá

Promet na cesti se je začel redčiti, postajalo je tudi vse hladneje in, začuda, temneje, toda nismo se vdali. Gleženj je zdaj že precej bolel in zmanjševal našo hitrost.

Ura je bila že čez deset zvečer, ko je ustavil par, ki je priznal, da je bil povod za to moje šepanje. Najprej smo ju prosili, če nas zapeljeta do prostora, kjer bi lahko postavili šotor, toda ker sta bila namenjena v prestolnico, smo se celo pot peljali z njima. Okrog enajstih sta nas odložila v zdaj že dobro znanem reykjaviškem kampu.

Preostali so nam še trije dnevi za raziskovanje Reykjavika, gledanje kitov in splošno lenarjenje. Draga sopotnika sta se ukvarjala s prvima dvema dejavnostima, jaz pa z zadnjo. Kitov na žalost vseeno nista videla. Dali so jima še ene karte.

V kampu smo naleteli na stare znance – Nemca s pohoda (Andrea je imela bakterijsko infekcijo kolena in je v bolnici preživela dva dneva, Stiljanu pa so pustili spati na sosednji postelji) ter couchsurferja, ki sta nas peljala do Urriðafossa. Pridružil se nam je še Kanadčan Chris. Zvečer smo se zavlekli v hostel, čeprav nismo bili njegovi gostje, kartali in poskušali dokončati zanič viski, ki smo ga prinesli s sabo. Ni nam uspelo. Javorju se je tako uprl, da je od hudega dobil vročino.

spokojna večerja

Let smo imeli malo čez polnoč. Ker ga res nisem želela zamuditi, sem se iz kampa preventivno odpravila že okrog šestih popoldne. Čez kilometer ali dva sem še v mestu dobila štop prav do terminala. Čakala sem 15 minut. Prijazen oče treh otrok mi je hotel še častiti kavo in me peljati po nakupih. Fanta sta imela podobno srečo, sicer z enim presedanjem in brez shoppinga.

Na keflaviškem letališču so blazno strogi. Na podlogah smo sedeli in kartali, toda takega udobja uslužbenci ne dovolijo, tako da smo jih morali pospraviti. V zameno smo jim tla popackali s tuno (ne povsem namerno).

nezaslišano udobje

Naprej je šlo brez pretresov. Ah ja, sem se še vrnem. Islandija, čudovita si.