Spet sem solo

Ugotavljam, da sem imela super družbo. V vseh desetih(?) dneh našega druženja sem si samo enkrat zaželela biti sama. Sopotnika sta se razcepila proti otokom ter v Vietnam.
Prestavila sem se v dorm, kjer imam za družbo neumitega Nemca in pijana prepevajoča Angleža. Res sem imela srečo, da sem našla sopotnika, ki namesto za alkohol denar raje zapravita za hrano in sta mogoče še bolj šparovna od mene. Sicer pa se mi zdi, da si tokrat kar privoščim – vsaj za svoje standarde :)
Odšla sta zvečer,  zato sem hotela dan preživeti z njima.
Za zajtrk sem našla spet nekaj novega, nekakšno želatinasto stvar s sezamom, ki pa ima okus po maku.

Sklenili smo si ogledati Wat Baan Dam oz. Črno hišo.
Ker je stvar kakšnih 15 km iz mesta, smo štopali. Ingmar je hotel, da to počnem jaz in imela sem srečo! Že drugi avto, ki sem ga vprašala (in prvi, ki je dejansko šel v našo smer) nas je pobral. Kakšnih 25 km iz mesta, ko smo se  vozili že nenormalno dolgo, nam je povedal, da gre na poslovnj sestanek, nato pa nas bo odpeljal do wata.

Kahnov (se mi zdi, prvič se je predstavil kot Goal) sestanek je minil v petih minutah v kavarni, od kodar nam je prinesel 25 kosov različnega zahodnjaškega peciva in vodo! Res lepo od njega.
Potem smo se obrnili nazaj, da bi šli do wata, ampak smo zgrešili odcep. In še enkrat. Mislim, da nam je v tretje ali četrto uspelo, je pa ta pot trajala kakšnih 60 km namesto 15.

Wat Baan Dam je umetniško delo ali park nedavno preminulega umetnika. To so večinoma lesene izrezljane stavbe, okrašene z živalskimi kožami in kostmi ter orožjem. Imajo tudi dva živa pitona, sovo in neke druge ptiče.

Ne vem, mogoče ne razumem ali cenim tajske umetnosti, ampak do zdaj se mi je vse zdelo kičasto, prisiljeno in preveč novo. Ne sodobno, samo novo. Še največji vtis je name naredila neka parazitska rastlina na tem drevesu:

Izkazalo se je, da Kahn živi v Bangkoku in je tukaj samo poslovno, zato nikogar ne pozna in mu je dolgčas.  Tako se je odločil za ta dan preleviti v našega osebnega šoferja. Odpeljal nas je nazaj do hostla, kjer sva z Ingmarjem odigrala partijo šaha, kar zanj bržkone ni bilo posebej zabavno, pa je vseeno vztrajal. Še parkiranje je plačal, potem pa ju odpeljal še do avtobusne postaje iz mesta. Vau, kako lepo od njega!

Zdaj sem, kot rečeno,  sama. Čeprav smo se na raznih tržnicah vedno porazgubili, ker se je nekdo od nas v nekaj zagledal ali se odločal o hrani (78% časa Ingmar, ostalih 22% jaz), je bilo to bolj zabavno kot da sama žvečim svoj suši. Skratka, mislim, da ju bom (vsaj zaenkrat) pogrešala.

Chiang Rajanje

Danes sem si najela gorsko kolo, da bi raziskala okolico. Šla sem do slapu Khun Korn in belega templja, za kar pa sicer sploh ne bi rabila gorca. Najbrž mestno kolo ne bi bilo samo cenejše, ampak tudi bolj udobno in skoraj enako hitro. Vseeno, bilo je lepih 70 kilometrov. Potem, ko sem se nehala zgubljat po mestu :)

Nam tok Khun Korn je visok 70 metrov, v tolmunu pod njim se da plavati. Do njega prideš skozi čudovito bambusovo džunglo.

Beli tempelj je samo kakšnih 20 km stran, pa sem odkolesarila še do njega. Mogoče je dobro, da je čez vikend zaprt zaradi nekih parad, tako da se da narediti tudi sliko brez turistov. Od zunaj izgleda super. Niti približno še ni dokončan.

Poleg tega smo se potepali po jutranji tržnici in večerni walking street, ki je precej obsežnejša od mojih pričakovanj.

Pravzaprav sem precej zmatrana, tako da bo tole za danes vse. Lahko noč!

Čudež

Eh, zlobna tablica je pojedla blog o sončnem vzhodu.
Torej včeraj me je vrvež jutranje tržnice pod oknom zbudil že ob pol šestih. Ravno dovolj časa za ocvrt zajtrk in kavo, potem pa po 718 stopnicah do templja.

Kakšne pol ure je trajalo, da sem uzrla sonce.

Po fotošutingu sem se podala še na zajtrk #2. Neverjetno, da ti ljudje dočakajo nadsrednjeletno starost pri svoji prehrani. Veliko cvrtja, meso, riž, obilne količine sladkorja in zelenjave le za začimbo. Hecni so v svojih smešnih kapah.

Ingmarjeva teorija je, da so nekoč nosili živalsko krzno, zdaj pa nosijo kape v obliki medvedkov, da jih spominjajo na prednike :)

Ker sem bila že pokonci, sem šla še na sprehod čez plantaže in skozi vasi, kjer predelujejo kavo. Veliko metuljev in samo dva človeka v dveh urah.

Naslednji dan smo odštopali do Chiang Raia v dveh etapah. Še dobro, da imajo toliko teh dostavnih avtomobilov, da smo lahko sedeli zadaj.

Naj mojih dragih ne skrbi, moje oko je v resnici normalne velikosti. Sem pa videla psa z gigantizmom.

V Raiu smo gledali to njihovo dobrodelno kolesarsko dirko “bike for dad”, pri čemer je dad seveda njihov kralj. Stotine kolesarjev vseh starosti in oblik so počasi krožile okrog mesta na skoraj vsakem možnem kolesu. Cestke, gorska kolesa, mestna in fatbajki.

Zvečer smo jedli dobrote na nočni tržnici. Kako so Tajci pametni, da imajo odprto kuhno v skoraj vsakem mestu!

Ker v hostlu niso imeli več prostih dorm postelj, smo se stlačili v privat sobo za dva. Tole me čaka kmalu: