acro par s Kudlija

Da je Filip posnel svoja prijatelja med seanso, sem že omenila.

Tu je končni izdelek, ki pa se sicer na žalost ne primerja z magijo, ki jo izžarevata v živo (Hedia je sploh ena izmed najbolj kul punc, kar sem jih spoznala):

moje indijske številke

• število prepotovanih kilometrov znotraj Indije: ~5700

• prevozna sredstva:  4 letala, 9 vlakov, 12 busov, 18 rikš, 3 avti, 4 čolni, 5 motorjev, 4 kolesa

• različne “spalnice”: 22  (od tega 1x na tleh vlaka, 1x na betonskih tleh, 1x v viseči mreži, 1x v dežju na strehi, 1x na tleh na letališču; ostalo porazdeljeno med posteljami, vlaki in busi)
• 45 dni (PREMALO!)

• število srečanih Slovencev: 1
• število nadlegovanj: 2 (enkrat me je nekdo zagrabil za nogo, enkrat pa za rit, za kar sta si oba prislužila brco)
• število ur, zapravljenih za urejanje železniških kart: ~27
• število ur, preživetih na vlakih: ~79
• bojazni, da so me komarji okužili z malarijo: ~95
• najvišja temperatura: 36°C (Gokarna)
• najnižja temperatua: 3°C (Delhi)
• število neviht: 2
• število strel, ki so udarile v mojo ulico in prekinile oskrbo z elektriko: 1
• število tatvin: 1 (adijo, superge :( )
• število daril ali zavrnjenih daril (hrane, piva in chaiev ne štejem): 11
• število različnih živalskih vrst (res se jih nisem trudila videti veliko, vključujem pa marsikatero običajno žival): ~20
• število prebavnih težav: 2 slabosti, nič bruhanja ali driske (je pa res, da imam želodec iz titana)
• število porabljenih denarcev: ~550€ (zapravljenih v Indiji, vize in letalske ne štejem v to, vključujem pa ves prevoz, prenočišča, hrano, denar za bedarije, zdravnika in očala… vse) – presenetljivo veliko, bi se dalo zapraviti 30% manj in vseeno spati v posteljah

food po®n

Od te hrane se v mesecu in pol shujša za 4 kile ˇˇ

Mislim, da je razvidno, kako sem se večino časa trudila jesti surovo zelenjavo, zadnji teden pa sem imela overdose sladkarij in šejkov :)

Seveda nisem slikala povsem vsega. Najbolj fotogenične indijske obroke sem si s svetlobno hitrostjo stlačila v usta, ulični prigrizki pa vsi zgledajo precej podobno (ocvrto).

sok sladkornega trsa

neka tajska čudna sladka stvar

panipuri/golgappe

chikoo

navadna solata, vitamine pač potrebujemo :)

chai

sladkano mleko

cvrtje

vitamini :)

vegi burger. ja, indijska zahodna hrana je biolj zdrava od indijsko-indijske (in zahodno-zahodnjaške

najboljši biryani

naan place

jutranji chai

okra in panner butter masala

sladice

fast food

pred mojim oknom vzgojena domača papaja

gujiya

večerja

postrežena v skodelici iz palmovega lista

zajtrk

kosilo :)

idli

Hello to the Queen = karamelizirana banana, zdrobljeni kukiji, vroča čokoladna omaka in sladoled s kokosom

nutella pie

evropska/izraelska hrana je precej bolj zdrava od indijske, sladoledu navkljub

Jancyjin thali in moja masala dosa

bhelpuri

testenine na tržnici

odlično domače kosilo, riba s curryjem, riž in še dve zadevi

klasičen meni na postaji

sadna solata skozi okno avtobusa. mislim, da po vrhu potresejo masalo, da ne opaziš, kako prašna je. masala je slana, fuj

poročna pojedina

ocvrti prigrizki, ampak tole je bilo zelo okusno!

paratha

če plačaš internet, te še nahranijo :)

ananasov šejk s sladoledom

nastajanje zajtrka

kingfish

domača papaja

biryani+vitamini

melancanasta masala

sadna solata <3

bučni curry

najboljši palak paneer ever!

Titanic :D

masala z mandlji, indijskimi oreški, arašidi in belimi rozinami. malce presladko za moj okus, ampak to bi lahko pričakovala

paradižnikov kolhapuri

palak paneer

gadbad

paneer juha in solata, nomnom

gadbad, tale precej umeten in fuj, zato pa je bil tako poceni

aloo paneer

pozabila, kako se temu reče, nekaj n U

“gobova” juha in naan, čeprav sem vsakič dobila enako juho, ki ni bila nič od naštetega na meniju :)

solata in domač paneer

ocvrt čili

okra, daal

idli

napol zdravo kosilo

vegetable sizzlers

masala dosa

biryani

caek

biryani

jagodni šejk. razvajanje :)

thali

domači roti

shake

biryani!

precej tekoča, vendar okusna paneer masala

 

povratek + zakaj ne dobite razglednic

Oh uh ah.

Tolele mumbajsko letališče je zabavno. Not. (Vseeno sem mu v mojem reviewu na www.sleepinginairports.net podelila 4/5 zvezdic, čeprav je drugo najslabše letališče v Aziji- če ne poznate te strani, je zelo zelo koristna!)

Z Jancy in Celeste smo si delile taksi. Prva ima vlak ob enajstih, druga let ob enih ponoči, jaz pa mojega ob pol sedmih zjutraj.

S Celeste sva se zataknili že pri vhodu na letališče – vstop je dovoljen samo s kompletno karto in vsemi dokumenti, na njeni karti pa ni pisalo imena. Na zunanji strani letališke stene ni wifija, tako da sva se malo kregali z nerazumnim varnostnikom, nato pa naju je po pregledu prtljage in popisu v papirnat zvezek le spustil noter. Vsa ta kolobocija ne pomeni, da ste oproščeni normalnega pregledovanja, ki sledi check-inu.

Drugi hec je ta, da ko si enkrat noter, te ne spustijo več ven. Najprej sem hotela na WC, nato pa do “waiting hall”, saj v lobiju ni sedežev. A glej ga zlomka, pametni indijski arhitekt je čakalnico od preostalega letališča ločil s stekleno steno brez vrat, vhod vanjo pa je le z zunanje strani letališča.

Tako sem se zleknila v kot na tla. Imam wifi! Sicer bi ga skoraj raje zamenjala za kak prigrizek, ampak ok. Takoalitako me bodo jutri na letalu trikrat nafutrali, do prvega leta pa me loči le še 9 ur. Občasno malo dremam, malo tapkam po inštrumentih in se pogovarjam s Finko Nino. Skratka ni mi hudega. Tla so komaj kaj trša od indijskih žimnic :)

Kako točno sem prišla do tega trenutka:

iz Hampija sem se z zelo udobnim privat 16-urnim nočnim busom (ki naj bi bil 14-urni) včeraj zjutaj pripeljala v Mumbaj. Klima je prijazno skrbela, da ne bi slučajno ozdravela. Ko smo prispeli v predmestje, me je voznik vprašal, kam sem namenjena. Odgovorila sem, da v Colabo, ki je na skrajnem jugu mestnega polotoka (kakih 25 km stran):

“Your stop, you go out here!”

Zdrava kmečka pamet mi je velela, da se vozimo proti jugozahodu in da hočem izstopiti nekje, kjer je kakšna železniška postaja za orientacijo. Ker smo se odpeljali mimo vseh, nato pa izgubili sled o železnici, sem ostala do končne postaje, ki se je nahajala le 5 km stran od moje destinacije. Našla sem še francoski parček, s katerim smo si razdelili stroške za taksi. Mesec solo barantanja je kar dobro izboljšal moje odločne nastope. Sandy bi bila ponosna.

Zopet sem se namestila v Red Army hostlu in se počutila, kot da sem se vrnila domov. Kitajko Jancy sem popeljala na sprehod po zdaj že kot lasten žep znani soseski in nameravala kupiti par darilc in razglednice. Če sem se prej vsak dan otepala prodajalcev, ki so mi jih zmeram molili pod nos, ko sem jedla, zdaj ni bilo nikjer nikogar, niti na stojnicah.

Jancyjin thali in moja masala dosa

Niti naslednji dan, v celoti preživet v nakupovalni mrzlici na tržnici svile Mangaldas (rezultat: trije poceni bombažni šali in 30 klopčičev preje, ker sem preveč škrta), ni nihče imel razglednic. V Pushkarju, kjer imajo najcenejše in najlepše cote, sem mislila, da jih gotovo lahko kupim tudi v velemestih, zato sem kupila le najnunejše, da nisem nediskretno razkazovala moje zahodnjaške riti. To ni res. Če gre kdo v Indijo po robo za male pare, kupite tekstil v Pushkarju!

mali možakar v beli opravi me je zasledoval kakšne pol ure

Blazno je me zabavalo, kako sem se v moji opravi hlamudrač in široke kratke majice znašla v muslimanski četrti, natančneje v ulici, kjer prodajajo izključno burke. Prodajalci so si strašno prizadevali, da bi si kupila kakšno!

To bi bilo še bolj bizarno kot punjabi komplet, ki sem ga nosila na poroki.

Danes je bilo kljub pomanjkanju zanimivih dogodkov stresno. Nakupovanje je naporen šport!

Zdaj pa bom še malo oddremala pred letom. To bo zanimivo, ko bom pristala na zasneženem Brniku v mojih japonkah za en evro in nogami, kot da sem hodila po žerjavici :)

Hampi 1.1

Po prvem kolesarjenju sem imela dan premora, med katerim sem z Ali in Emilie lazila po zastonj templjih na južni strani reke. Hampi je bila nekoč kraljeva prestolnica s pol milijona prebivalcev, zato so ruševine raztresena precej daleč narazen. V kombinaciji z nadrealistično naravo so super za pogledat, vendar nikoli nisem prišla blizu plačljivih templjev. Enostavno preveč jih je in čez čas se ti itak zdijo vsi isti.

Pred temle Krišna templjem sem si vzela kratek odmor in sedela na tleh, ko sta me ogovorila dva mlada Indijca. Ne vem, zakaj univerzalna govorica telesa ni razumljiva v tem delu sveta. Če se obrnem stran, ni treba svetiti zraven mene še 10 minut. No, potem pa je le sledil najbolj neposrečen poskus osvajanja ever (izgovorjeno z indijskim naglasom):

“Madam, what your bodyweight?”

Jaz: “You do not ask a girl this question.”

On: “Mine, fifty-five.”

Fail.

To je samo mali mali delček. Da bi človek videl vse, bi se moral cel dan fijakati okrog z mopedom.

Zvečer sem na katodnem TVju skupaj s še 30 ljudmi gledala film Darjeeling Limited. Seveda je točno ob uri, ko naj bi se začel, zmanjkalo elektrike :D  Trajalo je, preden so pognali generator. Šment, mislila sem, da bo to umetniški film, ne pa ameriška komedija.

Naslednji dan sem s kolesom raziskovala severni breg. Šla sem do vasi Anegundi, kjer sem skoraj dve uri čepela pred tovarno izdelkov iz bananinih olupkov. Proces produkcije poteka tako, da tri dekleta sedijo na tleh pred vrati in pletejo denarnice iz vrvi, spletene iz posušenih olupkov. Slikati se niso pustile.

Poleg tega sem si ogledala Lakshmi tempelj:

indijska ritem mašina :D

Tempelj je zgrajen pod kupom skal, pod/med katere sem bila povabljena na chillum z duhovnikom. Ne, hvala. Že tako sem se na vsakem koraku udarila v glavo, tema in ozki razmaki med skalami so mi vzbujali neprijetne klavstrofobične občutke.

Končno sem si ogledala tudi Durga tempelj, kjer naj bi častili kobre in verjeli, da so zli duhovi ali nekaj podobnega. Po Alexovem pripovedovanju se je zdelo zlovešče.

“Kompleks” sestoji iz templja

, menih je bil zelo dobrodušen

za njim pa se vije divja pot do ostankov trdnjave in grobnic za tem zidom:

Zaradi kač mi je bili malo neprijetno iti sami, zato sem počakala, da je za mano prišel še francoski parček. Skupaj smo malo brskali med skalami:

Spokojnost je zmotil Indijec, ki je pripeljal mlado družinico z dojenčkom in si na vse pretege prizadeval, da bi se priključili. Teren je poznal res dobro, vendar je bil preveč vsiljiv. Tako sta Francoza obtičala na neki skali, jaz pa sem šla nazaj proti Hampiju napolniti želodec.