Lonely planet: “We do not recommend renting a bicycle unless you are a champion cyclist.”.
Turistične informacije: “No possible to rent a bike on Ko Kut.”.
Kljub temu očitno sem champion cyclist, saj sem izsledila fat bike in se par ur z njim vozila po otoku. Mogoče tudi champion detective. Sicer sem naredila samo 30 km, ampak kakšnih! Niso lagali, ko so rekli, da je otok sestavljen iz tisoč in enega klanca.
Na srečo (ali pa tudi ne) se te smešno široke gume ne ustavijo kar tako, ko se enkrat že vrtijo.
Bremze so bile tudi bolj za okras, delala je samo ena, pa še z njo sem se lahko ustavila samo na poti navzgor.
Klančki gredo skoz gor in dol, tako da to ni bil problem.
Ta pošast z lahkoto prevozi vsak teren – skale, mivko, korenine. Super občutek!
Malo več problemov sem imela z daljšimi 20% klanci (a še vedno kratkimi), ki jih nisem mogla prevoziti z zaletom od prejšnjega spusta. Tudi veriga je veselo padala dol, tako da sem ene štiri prehodila in se povsem umazala s šmirom. Starejši angleški gospod mi ga je obrisal z nosa. Pri 35°C in sredidnevnem soncu je bilo celo potiskanje kolesa precej zahtevna misija.
Zanimivo, da znaki povsod opozarjajo na strme spuste in vzpone, pa sem bila edina kolesarka. Tudi pri domačinih sem videla samo dve kolesi, vsi se vozijo z motorčki.
In še moj najljubši znak, ki zgleda da sporoča, da lahko padeš, če nimaš sprednjega kolesa:
Ogledala sem si še par krasnih peščenih plaž, po katerih je ta otok znan, vendar se meni zdijo vse precej podobne. Bel pesek, krasna voda, ki po obali premetava kokosove orehe, rože in luštkane skoraj prozorne rakovice, ki dirkajo sem in tja.
Poleg plaž na jugu in jugovzhodu sem prikolesarila do ribiške vasice Ao Yai, ki izgleda takole:
In še od blizu:
Te tipične vasi vse stojijo na kolih. Predstavljam si, da je med monsunom kar pestro.
Nazaj v svojem naselju sem si sposodila masko in po priporočilu Angležev šnorklala kar pri najbližji plaži. Mislim, da mi ne bo treba na izlet s čolnom, saj sem že tukaj videla (čeprav sem si levo lečo zatlačila v desno oko in obratno) 20 vrst rib, nekaj sort vijoličnih, rdečih in zelenih koral, zanimive školjke in neke ogromne morske klobase. Brez ribiškega pretiravanja lahko rečem, da je bila največja dolga en meter, ostale pa med polovico in tričetrt.
Sicer so te skale v glavnem porasle s parimi vrstami oranžnih alg in morske trave, sem in tja pa zagledaš koralne skupke. Na žalost moj fotoaparat ni podvoden, tako da nimam slik, ampak rib je bilo malo morje (no pun intended). Več različnih pikastih, črtastih, z vzorcem žirafe v večih barvah, kamuflažnih in takih z narisanim labirintom.
Najljubše so mi bile zadeve, ki so izgledale kot velike valovite školjke s pisano kosmato notranjostjo – črtaste črno-rumene z modrim robom, z modro-vijoličnim vzorcem in zeleno-modre. Ko je mimo priplavalo kaj dovolj majhnega, so hlastnile po njem.
Ko me je od maske že bolel obraz, sem se šla na kopno usesti v mravljišče majnih mravelj, nato pa urno nazaj v morje, dokler me kljub 28 stopinjam vode ni začelo zebsti in sem bila zgubana kot stara rozina.
Vsega skupaj sem danes opravila kakšne tri ure kolesarjenja, tri ure šnorklanja in nekaj ur hoje.
Ko sem se vrnila v bungalov, je začelo kar močno deževati. Upam, da kmalu mine, ker sem naravnost sestradana (kljub zajtrku za tri osebe), najbližja hrana pa je nekaj sto metrov stran.
Na srečo je moj šop banan v kopalnici dozorel, ampak sem ga od slike naprej precej pohrustala.
Stvar je taka, v sobi imam majhne banane in velikega pajka. Noge ima kot manekenka, samo več jih je. V premer ima 10-12 centimetrov. Na žalost noče po manekensko pozirati. Čez dan je ulovil nekega metulja ali kačjega pastirja. Bravo! Poimenovala sem ga Frida.
Od domačinov sem izvedela, da v “mrzli” oz. suhi sezoni komarji ne prenašajo malarije. Upam, ker sem jih videla, kako me hočejo pikati v stopala, kljub 15% deetu. Na nogi imam par pikov, ampak so verjetno od sončnih muh.
tinkole 