Kot po stari navadi pišem tole skoraj eno leto po mojem izletu (ampak vseeno objavljam tole v dosledni časovni kategoriji). Tako bom izpustila marsikatero zabavno štorijo. Ampak ravnokar sem brskala po računalniku in naletela na neobjavljene slike rdečeokih flamingov iz Španije:
Nostalgija! Časi, ko sem bila pred spanjem na letališču še živčna in bi me glodalci v sobi neverjetno spravljali ob živce. Pa sploh nisem nek bajen popotnik.
Tudi pred temle letom sem bila rahlo nervozna – zaradi splošne stavke jih je bilo tričetrt odpovedanih.
Moj let je na srečo obratoval in me tudi varno in relativno točno odložil v Sevilji, ki je za moje pojme najlepše špansko mesto, kar sem jih do zdaj obiskala (mislim, da samo osem).
Še preden sem odložila ruzak, sem si že našla družbo za raziskovanje parka Marie Luize, ki je poln čudovitih muzejčkov, mutiliranih rac in cvetočega grmovja.
Kitajec Harry, ki premore le toliko pozornosti kot jaz in trohico več ravnotežja
Večer sem preživela v ameriško-kitajsko-avstralsko-nemško-kanadski družbi z domače skuhano kitajsko hrano (sestavine katere so Harryjeve sopotnice pritovorile od doma) in zastonj sangrijo na strehi hostla.
Naslednji dan sem se s Timom potikala po kraljevem Alcazarju, navdih za katerega je bila granaška Alhambra. V španščini sem se skregala z vratarjem, ki me ni hotel spustiti noter po študentski ceni, in na koncu zmagoslavno prihranila 5,5€. Ker sem preskopa za drago vstopnino v Alhambro, bom Alcazar razglasila za najlepšo palačo, kar sem jih kdaj videla (za primerjavo okusa: nisem fan baroka, Versailles za moje pojme še zdaj smrdi po urinu – najbrž je moje mnjenje o njem jasno). Vsaka sobana je polna keramičnih in marmornatih izklesanih detajlov, vrtovi s fontanami, pavi in pisanim dišečim cvetjem pa naravnost božanski.
Naslednji dnevi niso bili strašno posebni, zato le par slik za pokušino. V živo sem videla precej več precej lepših stvari, ki pa niso bile posebej zabavne.
razen tega, da je nekdo nalil šampon v vodnjak pri katedrali :D
… ali invazije gromozanski polžev..
… in še večjih vafljev!
Zvečer sem zamudila delavnico pristne paelle na strehi hostla, vendar sem si vseeno razdelila krožnik z na rakce alergično Američanko Julie. Pri tako dobri hrani, kot je paella, mi je vseeno, če je notri piščanec, dokler ga namesto mene použije nekdo drug.
Giralda
Ta družba je bila na splošno precej kul. Škoda, da sem pomešala datume in sem se morala preseliti v hostel čez reko, v Triano (rojstni kraj flamenka). To je bila odlična priložnost za dolge monotone sprehode do muzeja sodobne umetnosti in modernih mostov čez Guadalquivir.
Tore del Oro in Puente de Triana
Zvečer sem šla že tretjič na Plaza de España, da bi s fotoaparatom ujela sončni zahod. Tokrat uspešno, niti deževalo ni! Trčila sem v profesionalnega libanonskega fotografa Eliasa, ki je čakal na isti trenutek. Po opravljeni nalogi sva švigala po ulicah s procesijami religioznih pajacev in policaje žicala, če greva lahko brez vstopnic na notranjo stran ograje, ker sva posebna in fotografa. Četrti vprašani je privolil.
takrat še nisem vedela, koliko takih prilik bom še imela. izkazalo se je, da mnogo!
tinkole 