Seyðisfjörður – bojda največje mesto na vzhodu, ki premore 716 prebivalcev. škoda, to pomeni, da rodnost od natisa našega Lonely Planet vodiča (1997) upada
Potrudila sem se in izbrskala, kako se napiše ime tega kraja. Tu pristaja trajekt z Danske. Mestece leži ob fjordu, od “celine” pa ga loči gorski prelaz, kjer je ponoči padlo par snežink (sredi julija). Čeprav je cesta asfaltirana, našemu avtu klanci niso bili niti malo po godu in moja domišljija je že začela slikati prizore nas, ujetih pod ledom. Na srečo nimam preroških sposobnosti, prespali smo v prav luštnem kampu.
Ob dveh zjutraj smo navdušeni ugotovili, da premore pralni stroj, in ga takoj napolnili s srednje umazanimi oblekami in zelo smrdljivimi nogavicami. Ker sem prašek pustila doma, smo v boben vrgli najden košček mila za roke. Na vsake par ur sem se zbudila, da bi si ogledala stanje. Ob sedmih zjutraj so bile končno nared za migracijo v sušilec. Pranje v stroju s sumljivim islandskim milom močno odsvetujem, po tem žalostnem dogodku so namreč vse naše obleke smrdele po starih štumfih.
pogled s prelaza
Po kratkem sprehodu in nakupu hrane smo odrinili nazaj čez prelaz proti severu, ki je zgledal bolj obetaven, predvsem pa manj mrzel. Pijani lastnik kampa izpred nekaj dni nam je opisal dolino Ásbyrgi kot njegov naljubši kraj. Govoril je tudi o Thórsmörku. Kasneje smo ugotovili, zakaj – to so edini gozdovi, ki jih Islandija premore. Čeprav so drevesa tanka in visoka samo nekaj metrov, v glavem so breze, so nanje ponosni. Kdo ne bi bil, baje gozd tu ne uspeva samo zaradi klime, ampak tudi zaradi ovc. Ásbyrgi pa ni navaden gozd, legenda namreč pravi, da je dom senčnim ljudem. Poleg tega naj bi dolina nastala ob udarcu kopita Odinovega osmeronogega konja ob tla. Znanstveniki sicer ponujajo mnogo bolj dolgočasno razlago, povezano z ledeniškimi poplavami po koncu zadnje ledene dobe. Majhno jezerce pod 100-metrskimi pečinami je dom številnim ptičem, katerih čivkanje se razlega precej daleč.
Naslednji na seznamu je bil Dettifoss na reki Jokulsa, najbolj pretočen slap Evrope. Čeprav je zaradi sedimentov blatno rjave barve, je slap dovolj mogočen, da so ob njem snemali odlomke iz filma Prometej.
Dettifoss
V bližini se najajajo stara polja lave, prekrita s formacijami bazaltnih stebrov. Tako se oblikujejo ob počasnem hlajenju lave.
Ker je dolino zajela senca in je postalo mraz, smo za večerno telovadbo tekli do njih.
bazaltni lok
Odločili smo se, da bomo taborili ob Grenlandskem morju. Da smo našli primeren prostor, samo se parkrat peljali nekaj kilometrov v eno smer, nato pa še nazaj.
sončni zahod je bil popoln. manjkali so samo še leteči samorogi
tako pa zgleda noč sredi poletja na severu Islandije. posnetek je nastal ob enih zjutraj
Če zgornji sliki nista dovolj za cedenje slin in zavidljive vzdihe, smo takole zajtrkovali:
če so bili do zdaj najboljši kosmiči ob gejzirju, so tole novi favoriti
Po zajtrku smo se odpravili raziskati okoliško obalo iz črnega vulkanskega peska. Arktično morje je presenetljivo slano in niti ne tako mrzlo, kot bi človek pričakoval. Zdelo se mi je, da ima med 8 in 10 stopinj.
Naš avtomobilski najemodajalec James nam je v bližini priporočil gledanje kitov v Husaviku. Seveda smo si ime kraja narobe zapomnili in mislili, da je to bolj proti zahodu, zato smo v tem mestu samo pojedli ribjo juho in lenobno posedali na soncu, ki nas je zapeklo do ljubke rožnate barve.
Husavik
Siti in zadovoljni smo odrinili proti jugu do jezera Mývatn, ki ima povprečno globino dveh metrov. Kompenzira jo s svojo osupljivo površino 34 km². Taka mlakuža je idealno prebivališče rojev muh in ostalih insektov, zato smo si raje ogledali noro okolico.
To območje je nedaleč stran od aktivnega vulkana Krafla. Posejano je z blatnimi vrelci in fumarolami. Tu obratuje geotermalna elektrarna s 60MWe moči.
elektrarna v pokrajini kot z drugega planeta
mlado polje lave
ne le, da pokrajina zgleda kot z drugega planeta, tudi smrdi povsem nezemeljsko
brihtni Islandci so lepo poskrbeli za turiste – tale sekreTuš stoji par mestrov stran od ceste, iz njega neprestano teče topla voda.
V pravem potepuškem duhu smo si pod zgornjim tušem umili lase (in nekdo izmed nas, ki naj ostane neimenovan, si je tu pobril levo nogo – potem smo postali že preveč zanimivi za mimovozeče). Super ideja!
Z vetrom v laseh in poskoki med koraki smo si ogledali Dimmuborgir, tvorbe lave, ki zgledajo kot park, poln naravnih skulptur. Islandska folklora razlaga, da je tam pristal satan ob padcu z neba, to naj bi bil tudi vhod v pekel. Z dokazi podkrepljeno pa je, da je pred 2300 leti deset metrov debel tok lave prekril plitvo jezero, ki je ob stiku z njo zavrelo in proti površju lave spuščalo mehurje pare. Njena skorja se je s časom udrla, te votle tvorbe pa se še danes dvigajo nad okolico.
Dimmuborgir, dobesedno “Temna mesta”
tole ni pravi vulkanski krater, ampak samo ponaredek
Malce se nam je že mudilo, zato smo se napotili proti zahodu. Ob slapu Goðafoss (“božji slap”) smo prečkali reko Skjálfandafljót, ne da bi se zavedali, da je znan. Prav zato se nam je zdel presenetljivo lep. Poleg tega smo zadnje dva dni slapove prav zares pogrešali.
tisti zadaj je božji slap. tale ovinek tu spredaj gotovo ni dovolj slaven, zato mu posvečam pozornost. hudičevo mraz.
Odločili smo se prespati v dolini naslednje ledeniške reke, da bi se zjutraj lahko vsaj malo očedili. Bilo je zelo mraz, vrhovi doline so bili pokriti s snegom, pa se sploh niso zdeli visoki.
polomili smo sprednjo palico šotora in takole improvizirali. lepo je vidna tudi Bear-Grylls-stil pokrovka v akciji
Jutranje umivanje v reki je bilo prava muka. Kar smo počeli, se je očitno zdelo rahlo bizarno tudi nekemu avtu, ki se je ustavil v naši bližini in si nas z zanimanjem ogledoval. Na srečo so bili dovolj vljudni, da nas niso pričeli drezati s palico.
Čeprav sta draga sopotnika zasmehovala mojo idejo o peskanju ostankov hrane iz kastrol, se je izkazala za povsem uporabno.
tinkole 