Športni dan ali zdrava doza mazohizma

Lonely planet: “We do not recommend renting a bicycle unless you are a champion cyclist.”.
Turistične informacije: “No possible to rent a bike on Ko Kut.”.

Kljub temu očitno sem champion cyclist, saj sem izsledila fat bike in se par ur z njim vozila po otoku. Mogoče tudi champion detective. Sicer sem naredila samo 30 km, ampak kakšnih! Niso lagali, ko so rekli, da je otok sestavljen iz tisoč in enega klanca.
Na srečo (ali pa tudi ne) se te smešno široke gume ne ustavijo kar tako, ko se enkrat že vrtijo.
Bremze so bile tudi bolj za okras, delala je samo ena, pa še z njo sem se lahko ustavila samo na poti navzgor.
Klančki gredo skoz gor in dol, tako da to ni bil problem.
Ta pošast z lahkoto prevozi vsak teren – skale, mivko, korenine. Super občutek!

Malo več problemov sem imela z daljšimi 20% klanci (a še vedno kratkimi), ki jih nisem mogla prevoziti z zaletom od prejšnjega spusta. Tudi veriga je veselo padala dol, tako da sem ene štiri prehodila in se povsem umazala s šmirom. Starejši angleški gospod mi ga je obrisal z nosa. Pri 35°C in sredidnevnem soncu je bilo celo potiskanje kolesa precej zahtevna misija.
Zanimivo, da znaki povsod opozarjajo na strme spuste in vzpone, pa sem bila edina kolesarka. Tudi pri domačinih sem videla samo dve kolesi, vsi se vozijo z motorčki.

In še moj najljubši znak, ki zgleda da sporoča, da lahko padeš, če nimaš sprednjega kolesa:

Ogledala sem si še par krasnih peščenih plaž, po katerih je ta otok znan, vendar se meni zdijo vse precej podobne. Bel pesek, krasna voda, ki po obali premetava kokosove orehe, rože in luštkane skoraj prozorne rakovice, ki dirkajo sem in tja.

Poleg plaž na jugu in jugovzhodu sem prikolesarila do ribiške vasice Ao Yai, ki izgleda takole:

In še od blizu:

Te tipične vasi vse stojijo na kolih. Predstavljam si, da je med monsunom kar pestro.

Nazaj v svojem naselju sem si sposodila masko in po priporočilu Angležev šnorklala kar pri najbližji plaži. Mislim, da mi ne bo treba na izlet s čolnom, saj sem že tukaj videla (čeprav sem si levo lečo zatlačila v desno oko in obratno) 20 vrst rib, nekaj sort vijoličnih,  rdečih in zelenih koral, zanimive školjke in neke ogromne morske klobase. Brez ribiškega pretiravanja lahko rečem,  da je bila največja dolga en meter, ostale pa med polovico in tričetrt.

Sicer so te skale v glavnem porasle s parimi vrstami oranžnih alg in morske trave, sem in tja pa zagledaš koralne skupke. Na žalost moj fotoaparat ni podvoden, tako da nimam slik, ampak rib je bilo malo morje (no pun intended). Več različnih pikastih, črtastih, z vzorcem žirafe v večih barvah, kamuflažnih in takih z narisanim labirintom.
Najljubše so mi bile zadeve, ki so izgledale kot velike valovite školjke s pisano kosmato notranjostjo – črtaste črno-rumene z modrim robom, z modro-vijoličnim vzorcem in zeleno-modre. Ko je mimo priplavalo kaj dovolj majhnega, so hlastnile po njem.

Ko me je od maske že bolel obraz, sem se šla na kopno usesti v mravljišče majnih mravelj, nato pa urno nazaj v morje, dokler me kljub 28 stopinjam vode ni začelo zebsti in sem bila zgubana kot stara rozina.

Vsega skupaj sem danes opravila kakšne tri ure kolesarjenja, tri ure šnorklanja in nekaj ur hoje.
Ko sem se vrnila v bungalov, je začelo kar močno deževati. Upam, da kmalu mine, ker sem naravnost sestradana (kljub zajtrku za tri osebe), najbližja hrana pa je nekaj sto metrov stran.
Na srečo je moj šop banan v kopalnici dozorel, ampak sem ga od slike naprej precej pohrustala.

Stvar je taka, v sobi imam majhne banane in velikega pajka. Noge ima kot manekenka, samo več jih je. V premer ima 10-12 centimetrov. Na žalost noče po manekensko pozirati. Čez dan je ulovil nekega metulja ali kačjega pastirja. Bravo! Poimenovala sem ga Frida.

Od domačinov sem izvedela, da v “mrzli” oz. suhi sezoni komarji ne prenašajo malarije. Upam, ker sem jih videla, kako me hočejo pikati v stopala, kljub 15% deetu. Na nogi imam par pikov, ampak so verjetno od sončnih muh.

Ko Kut

Avtobus ni bil pozen, pravzaprav smo bili celo zgodnji! Ob 4:15 me je v trdi temi odložil par kilometrov iz Trata.
Ker nisem imela boljše ideje, kaj početi,  sem se pustila prinesti okoli songthawu, da me je odpeljal do centra.
Tam pa presenečenje – ljudi kot mravelj na nočni tržnici ob pol petih zjutraj!
Kupi sadja, rib in raznih odrtih živali. Z glavo bi se skoraj zaletela v obešeno gos. Rakovice prodajajo žive in se derejo nanje in jih drezajo, ko hočejo uiti svoji gotovi smrti.

Kupila sem šopek mini banan, kot kaže še ne dovolj zrelih, saj so se mi usta zalepila skupaj, kot da bi pojedla otroško lepilo, pomešano z moko.
Potem sem še par ur dremala naslonjena na ruzak, dokler nisem ob devetih lahko kupila vozovnice za ladjo do Ko Kuta.
Pomol je seveda kakšnih 30 km iz mesta.
Na otok smo prispeli okrog enih popoldne.

Ao Salat je luštna ribiška vasica na kolih, nad njo pa te ob pristanku pozdravi zlati Buda.

Ko Kut niti ni poceni, pa še najcenejše sobe so bile že zasedene. Tako imam svoj bungalov na kolih med mangrovami, lastno kopalnico z mrzlim tušem in zajtrk, pravi luksuz za moje pojme :)
Do prve plaže je slab kilometer, približno dva do slapu Nam Tok Klong Chao.

Moj bungalov je v gozdu na reki za tistim pisanim kajakom:

Slap sem hotela s kajakom doseči včeraj,  vendar bi najbrž morala dlje bresti po brzicah navzgor. Danes bom poskusila ponovno.

Zvečer sem preizkusila še lokalno plažo. Eno izmed tistih, kjer si po 50 korakih šele omočiš kolena :)
Morje je po pričakovanjih hudo toplo, mislim, da se bom raje kopala v reki.

Hudo pogrešam Uroša, da bi se skupaj veselila tega kiča. Sicer pa se ne spodobi v javnosti dotikati nasprotnega spola. Ali biti “pomanjkljivo” oblečen v prekratkih hlačah, dekolteju ali kopalkah na ne-plaži.

Živjo, Tajska

Živjo z avtobusne postaje, kjer čakam na nočni avtobus za Trat!
Bangkok je presenetljivo čisto mesto. Nimam pojma, kam mečejo smeti, ker tudi košev nimajo.
Poleg tega je povsod polno policajev in varnostnikov. Na poti z letališča so pregledali vlak, preden so nas spustili gor.
Po svojo prvo večerjo sem se odpravila na bližnjo lokalno tržnico po metrskih uličicah. Luštne stvari za zgubit se! V nekaj urah kolovratenja sem trikrat šla mimo iste točke… v eno smer in dvakrat v drugo :| Orientacija med kupom enakih nebotičnikov mi ne gre najbolje. Prav tako ne izbiranje med ocvrto ulično hrano. Zaenkrat se zdi pad thai še najvarnejša izbira, ker vsaj približno vem, kaj je noter. Škoda, da niso vegetarijanci tako kot Indijci.

Danes sem bila cel dan na Chatuchak vikend tržnici, ki je s 15000 stojnicami ena izmed največjih sploh. Kolega iz hostla je obupal po 15 minutah, jaz pa sem ostala kakšnih 7, 8 ur. Prodajajo cel kup krame – kdo bi si mislil, da ljudje kupujejo toliko umetnih rož, kavbojk (hudo neprimerna oprava za to vročino), dekoracij in pasjih kostumov!

Prodajajo tudi cel kup kawaii zadev, pisanih kontaktnih leč in belilne kozmetike. Nisem našla potapljaške maske.

Ob šestih zvečer je bilo po zvočniku obvestilo, zaradi česar so se vsi ljudje ustavili in nehali premikati. Sledila je državna himna ali pozdrav kralju ali nekaj takega. Če si med njo v zaprti hiši, ti ni treba vstati, vseeno pa moraš pri miru izkazati spoštovanje. Povsod so tudi slike njegovega celega telesa.

Na srečo je tukajšnji pad thai precej boljši od tistega iz ljubljanskega Thai inna. Bolj pekoč in manj smrdljiv, čeprav je možno, da se je moj nos že navadil. Recimo teh mini banan splih ne voham, pa mi naše odrasle banane strašno smrdijo.

Škoda, da sem tele nudlce v kokosovi raztopini opazila šele po večerji :)

Že v temi sem se odpravila poiskat severno avtobusno postajo, ki je nelogično umaknjena par kilometrov od ostalega javnega prevoza. Prijazni policaj mi je skušal pomagati v tajščini, pa vendar mi ni uspelo.
Prišla sem samo do kraja, kjer umivajo avtobuse, ne do postaje. Zdrsnilo mi je na milu, s katerim se je umival nag starec in skoraj sem se sesedla v njegovo lužo. Upam, da ga nisem preveč onečastila, ker sem zašla v njegov osebni prostor.

Tako sem se odločila v Trat oditi z druge, vzhodne postaje. Celo nemesni pad thai sem našla. Zraven so mi priložili majhno celo glavo solate :) kot da bi vedeli, kaj si v resnici želim! Priložijo sladkor in čili.

Pravkar me je policaj nagnal na avtobus. Upam, da ne bomo točni, ker je ura 23:30, za 300 km do cilja pa naj bi potrebovali 5 ur. Nimam pojma, kaj početi v neznanem kraju sredi noči. Zdani se okrog šestih.