Uh, že dolgo nisem ničesar objavila.
Leto 2016 ni bilo posebej razburljivo glede odkrivanja novih krajev. Z Urošem sva bila samo na Švedskem, kjer sem staknila neko pljučno zadevo, ki me je onesposobila za par mesecev. Posledično nisem napredovala do željene kolesarske forme, kar se pozna v samo tri tisoč kilometrih na kolesu, pa tudi v hribih smo bili nezavidljivo malo.
Kljub temu sva nabavila kolesarski šotor, ki nama je nudil zavetje na Hrvaškem in v Avstriji, kjer sem tudi prvič kolesarila in šotorila s kolesom. Tile naši kraji so krasni.
Ampak tudi Madeira je krasna!
V moj najljubši letni čas sva pobegnila pred dvema tednoma (juhu, kako sem ažurna!). V načrtu sva imela vsak dan hoditi po kakšni levadi (to so namakalni sistemi, ki z vodo iz hribov napajajo njihova pobočja in doline) in plavati v morju, ampak seveda nisva imela 100% izkoristka.
Najino potovanje do tja ni bilo najbolj udobno, saj sva izbrala najcenejšo opcijo – avtobus do Münchna v sredo ob sedmih zvečer ter let naprej v četrtek zjutraj (redna povratna karta za bus 27€!). Zaradi pregledovanja potencialnih beguncev na meji je avtobus že v Ljubljani imel enourno zamudo, do Nemčije pa smo pridelali še dodatno uro. Tako sva na letališče prišla že skoraj zjutraj, da se sploh ni splačalo zarest spati. Tam pa so morali preobuti letalska kolesa, tako da sva se še malo načakala.
Že pogled iz ptičje perspektive priča o lepoti tega otoka, ki se ves zelen in špičast strmo dviga iz Atlantika do nad 1800 metrov. Celo letališko stezo so morali na stebrih dozidati na obalo, ker nimajo dovolj ravnih površin za letališče:
Ja, dejansko ti nad glavo pristaja letalo, ko se pod stezo voziš po avtocesti:
No, pa dovolj mojega navdušenja nad tamkajšnjimi človeški posegi v naravo (no ja, slike obalnih cest še pridejo!). Na splošno se mi Madeira zdi ravno prav urejen otok; sicer so ceste speljane v vse nemogoče klance in hribe, ampak prostor ni vizualno onesnažen tako kot Slovenija. Pozabila sva že, kako lepo je, če te ne bombardira tisoč in ena reklama na vsakem koraku. Pričakovala sva agresivno oglaševanje turističnih storitev, ampak so zadeve narejene z oksuom, ne da bi bil gost prikrajšan za informacije.
Za ta teden je bil najin dom mali b&b v neturističnem delu mesta, na klancu stran od hotelov. Pogled skozi okno:
za palmo pa je še več palm in za njimi pogled na morje, ki je sicer par sto metrov stran
Prvi dan, torej četrtek, sva bila skorajda zmačkana od celodnevnega prevažanja, zato sva se le sprehodila po Funchalu in si na najbolj turistični uličici privoščila tipično madeirsko hrano kot najbolj klasična turista. Jah, bila sva lačna, pa sicer zagotovo ne bi poskusila ocvrtih prilepkov ali njihove čilijeve juhe z belo polento in poširanim jajcem. Zadnja stvar je file ribe “espada preta” – okvirno prevedeno v črno mečarico – s pasijonko in banano. Ta riba je sicer ena izmed redkih sort, ki jih lahko ulovijo v globokem oceanu pri Madeiri in jih ne uvažajo, in je v surovi/živi obliki črna in strašljiva.
Skratka v kulinaričnem smislu nama ni bilo hudega, sva si kar privoščila skoraj vsak dan, vsekakor več, kot sva sprva nameravala.
park Sv. Katarine
Edina rahlo nadležna stvar je tržnica za turiste, kjer prodajajo milijon vrst eksotičnega sadja (kdo bi si mislil, da obstaja ducat vrst pasijonk?) in te prodajalci napadejo še bolj zavzeto kot v Indiji. Sicer je v pokritem atriju s teraso, ampak je bila zvečer že 90% pospravljena:
Mercado dos lavradores: približno pol stojnice so košare različnih vrst pasijonk
Ker niti na Madeiri, otoku večne pomladi, vse sadje ne raste celo leto (čeprav grmovje pridno cveti tudi januarja), ga tudi uvažajo. Tako da nisva kupila brazilskega manga, saj ga sicer pridelujejo tudi sami, samo malo pozna sva bila zanj. Edini čudaški sadež, ki sva ga kasneje kupila, je bila pipinela, ki se je izkazala za neke sorte bučo:
Kaj sva uspela opraviti izven Funchala, pa sledi kmalu!
tinkole 