Bollywoodski kino

Očitno je večerna meditacija v templju pomagala, saj imam dobre novice:

1) Komarji v moji sobi so ali vegetarijanci ali pa rasisti. Niti en izmed desetin njih me ni pičil. Hvala!

2) Trapasti bankomat je napisal stanje denarja v bankomatu, ne na računu. Z mojo viso lahko dvigujem samo na določenih bankomatih. Skratka, vse je ok.

Drugi dan v Orchhi sem šla zjutraj spet v tempelj Ram Raja malo meditirat na sonce. Tokrat so inštrumente igrali moški.

Laxminarayan tempelj

Jehangir Mahal

Ram Raja tempelj

Splezala sem na streho templja s super razgledom, zelenimi papigami in pticami ujedami, spoznala nekega lokalca, ki mi je povedal, da je vsakega 27. v mesecu festival in je bilo zaradi tega včeraj v templju tako prijetno.

Popoldne sva šla v Jhansi v kino, saj dvomim, da bom še kdaj imela priložnost. Gledala sva Race 2, akcijski film. In to je res nekaj posebnega :D

V glavnem sem bila ena izmed pibližno 20 punc v dvorani, saj je bil film tipično moški. Pred začetkom ne smeš noter, ti varnostniki ne pustijo. Stoli so presenetljivo udobni, v njih se lahko tudi uležeš. Pred njim so prikazali napovednike za kakih 7 filmov, od tega jih je 5 posnel isti tip.

Blazno me je zabavalo, kako je v dvorani završalo, kadar se je pojavil pribljubljen nabildan akcijski igralec (Indijci so namreč vsi po vrsti majhni in suhi). Seveda so bili vsi igralci in igralke zelo lepi in seksi, point filma pa je bil denar in maščevanje, le kaj pa drugega. Med seksi scenami ali pa scenami zabav se film spremeni v MTVjevski glasbeni spot in vsi pojejo in plešejo in so še bolj seksi. Bizarno. Občasno kakšno vrstico povejo v angleščini. Film se dogaja v Istanbulu in še “nekje drugje v Evropi”. Posebni efekti so v oči bodeče „posebni“ :D

V tem triurnem filmu ni manjkalo eksplozij, akrobacij, pretepov in prestiža. Zaplet je seveda neumen. Tudi retuširan je tako, da vsi igralci zgledajo skoraj beli, največji mafijski šef pa ima 100% bele spremljevalke (najbrž turistke, ki jih za stažistke poberejo v Mumbaju). Na sredi filma je kratek odmor, med katerim se množica gldalcev oskrbi z novimi zalogami hrane. Skozi cel film kar naprej hodijo okrog, se pogovarjajo, uporabljajo telefone, res zoprno. Na poti ven sem srečala Umanga, mojega sopotnika na vlaku za Khajuraho, kakšno naključje :)

Mislim, da bomo naslednjič, ko se odločimo gledati tako trapast film, da je že smešno, gledali indijsko produkcijo, ampak krajši film.

Ni mi žal, da sem šla, čeprav doma nikoli ne grem. Če ne drugega, vem da imam zdaj spet dovolj kina za kakih 8 let, in sem seznanjena, koliko časa potrebuje tempo za pot do Jhansija v opoldanski gneči, tako da jutri ne bom zamudila mojega vlaka.

Orchha prvi dan

Danes sem po 5-urnem expres vlaku do naslednje postaje 190km stran, enournem gužvanju v vrsti za rezervacijo vozovnic (to je še dobro, pa še dva obrazca mi je pustil oddati!) in preplačanem polurnem rikša joyrideu prispela v Orchho, malo vasico z 9000 prebivalci ob reki Betwa.

Na vlaku mi je družbo delala Stuti, najbrž najpametnejša 13-letnica, kar jih osebno poznam. Brez šale, mislim, da je vedela veliko več kot jaz. Povedala mi je o indijskih običajih, geografiji, praznikih, bogovih, umetnosti.. Seveda si zapomnim največ eno stvar na dan, ker mi je večina izrazov tujih.

gujiya, sladica, ki jo jedo med zimskimi prazniki (diwali, holi). Okus ima podoben začinjenim cimetovim žepkom

Stutina prijazna družina, vračali so se s stričeve poroke v Khajurahu

Po nezadovoljni ugotovitvi, da moje prebivališče razen vode in tropa komarjev nima ničesar drugega, me je razžalostilo tudi stanje na bančnem računu. Večina moje denarne pogače se je izgubila neznanokam. Account balance naj bi bil 1600 rupij (20€). Upam, da jutri uredim to strašno nevšečnost.

Ker me je to blazno potrlo, sem tavala okrog (nedovršnik je napačna glagolska oblika za to početje, vasica ima namreč samo eno kratko ulico). Ogovoril me je Biru, ampak za razliko od večine ljudi do sedaj mi ni skušal ničesar prodati ali se zanimal, če sem oženljiva (omožljiva? Nikoli ne vem). Skuhal mi je dve kavi in chai, ob katerih sva klepetala kakšne tri ure. Povedal mi je, da je večerna molitev (puša) v brahma templju ob sedmih, zato sem takrat šla tja. Slikanje v njem ni dovoljeno, kar mi je všeč.

In to je bil tudi vrhunec mojega dneva! Kamnito notranje dvorišče za spremembo ni bilo mrzlo, prijetno je dišalo, ljudje so v vrsti čakali za blagoslov duhovnika, ostali pa so sedeli na tleh. Natan iz Lucknowa se me je spomnil iz Khajuraha in v superiorni angleščini povedal, kako potuje okrog s kolesom, ter ponudil pomoč, če karkoli potrebujem. Do mene je pristopila mala Neha, ki je rekla, da mi njena še manjša sestrica hoče podariti rožo. In kako diši! Potem sem več kot eno uro v popolnem miru sedela na tleh in vohala to darilo in počutila sem se tako srečno, da bi lahko zajokala. Ženske so se stisnile v aglomerat toplih teles in igrale inštrumente in pele in plesale. Bilo je magično, ne vem, ali zaradi mojih hormonov ali polne lune. Bom ugotovila jutri, ko grem spet, morda že na jutranjo pušo.

nastajanje moje večerje – speštana ocvrta krompirjeva krogla, prepražena s čebulo, začimbami, čičerikinim daalom in čilivejo omako

Niti korak v velik svež kravjek mi ni pokvaril te spokojnosti. Zdaj pa grem pod topel tuš, da bodo komarji ponoči lahko grizljali moje čisto telo.

postrežena v skodelici iz palmovega lista