Category Archives: Uncategorized

Odpravljam se na vzhod

Danes, to je torek popoldne, se s 14-urnim avtobusom peljem v Buriram v provinco Isaan. Ta ni tako turistična, česar se veselim! Poleg vročine (katere se bojim) me čakajo tisočletni kmerski templji in, če bo dovolj časa, tudi razgledi na Laos in Kambodžo.

Včeraj sem najela kar mestno kolo, saj je vse v okolici 20 km od tu popolnoma ravno.

Za začetek sem po super highway (mestoma 12-pasovnici) odkolesarila do najbližjih toplih vrelcev Bat Pong, kjer sem namočila noge. Tajci se namakajo popolnoma oblečeni.

image

Par kilometrov naprej je še slap z istim imenom, prijetne temperature nekaj čez 20°C, kjer sem namočila malo več kot samo noge :)  nekaj časa sem bila namreč edina tam, vse do prihoda pol razreda tajskih srednješolcev. In milijonov mravelj in desetin metuljev.

image

image

Na tržnici v vasi sem poizkusila nekaj,  kar je izgledalo kot zelo okusna krema s sadjem. Izkazalo se je, da je to surovo testo (TMI: imam pa trenutno vsaj redno prebavo). Končni izdelek je sladek, ocvrt in postrežen s sojino in čilijevo omako ter koriandrovimi listi. V bistvu kar dobra zadeva. Me veseli, da mi še vedno uspe odkriti novo hrano! Čeprav,  roko na srce, večinoma ni preveč dobra, samo užitna. Ne vem, zakaj morajo v čisto vse, tudi spodobno izgledajoče zelenjavne karije, podtakniti meso?!

image

Nazajgrede sem zgrešila odcep z avtoceste in se kar celo pot do avtobusne postaje in naprej do belega templja odpeljala po njej. Mama, ne skrbi, tukaj ne vozijo tako hitro, pa še najbolj levi pas je namenjem kolesom, motorčkom in tuktukom, tako da je povsem varno. Tudi precej uvidevni so, promet se mi zdi mnogo boljši kot v Bangkoku, je pa povsod počasen in poln zamaškov. Še najbolj nadležen je prah.
Take obcestne trgovine torej zalagajo vse hiše z mini oltarčki, ki so res povsod:

image

image

image

Torej, beli tempelj od znotraj! Slikanje je prepovedano, tako da ne bo nobene nove, sem pa v stenski slikariji prepoznala naslednje like ali/in dogodke (kar impresivno za nekoga, ki nima pojma o pop kulturi):
Batman, Spiderman, WTC 9/11, Harry Potter, Ninja želve, Terminator, Sailor Moon, Neo iz Matrice, Darth Vader, Freddy Krueger, Kung fu panda, Michael Jackson, Avatar, Transformerji, Hulk, Macchu Picchu, Godzilla, 300, Alien, Johhny Depp iz Piratov s Karibov, Superman, Minioni, Elvis. Nekdo (ki mislim, da ni umetnik sam) medtem še naprej slika.

image

image

Wat mi je še najbolj všeč od zunaj. Celo zlata stranišča so prava atrakcija, pred katero ljudje pozirajo.

Po 60 km kolesarjenja z mestni  kolesom se mi zdi, da imam že ožuljeno rit.
Chiang Rai mi je kljub temu, da ni lepo mesto, kar prirasel k srcu. Če si le vzameš čas, lahko odkriješ še 5 slapov v okolici, še več vrelcev in nekaj vasi. Nočni market je ravno prav velik in obljuden, da je prijeten, in ima suši :)

image

Danes, torej zadnji dan tukaj, sem končno odkrila lokal, kjer dejansko imajo 3 vegetarijanske opcije! Prav dober zajrk z bučnim karijem sem imela :) Do odhoda me ločijo še tri ure, v katerih se bom vrnila tja, da se najem za celo avtobusno vožnjo, juhu! Ko se vrnem domov, bom najbrž pojedla kakšne štiri kile solate naenkrat,  to najbolj pogrešam od hrane. Življenje je tu precej lažje za vsejedce, jaz pa sem morala svoj okus obrniti na glavo: cvrtje, beli riž, meso, nič mleka in sira.
Adijo do Isaana!

Mae Salong

Še zmeram smo skupaj – oziroma spet. Ker je Ingmar falil avtobusno postajo, se je odpeljal v Chiang Rai, midva pa v Tha Ton, naslednji dan pa smo se dobili tukaj.

image

image

Tukaj je vasica Mae Salong ali uradno Sankhtiri, hrib miru ali nekaj takega. Ironično sem bila priča že parim precej resnim prepirom z dolgotrajnim kričanjem in tekanjem po vasi. Vaščani so večinoma potomci kitajskih beguncev, tako da jedo kitajske jedi, gledajo kitajsko televizijo in imajo tajsko in kitajsko šolo. V bližini so še vasi plemen Akha in Lahu.
Vožnja sem s songthawom je bila zanimiva, cesta je nova in gladka, ampak zavita še bolj kot tanko črevo. Na vsakih ~10km so kontrole s policaji z brzostrelkami. Domačini so bruhali.
Razgledi so bili spet fenomenalni, saj smo se povzpeli na 1200m.

image

V glavnem smo zadnja dneva preživeli ob pokušanju vseh sort oolong čaja, ki ga gojijo, in posušenega sadja. Imajo neke noro dobre sladke pražene mandlje, ampak ne tako pretirano kot mi. Zbarantali smo za pol kile, midva z Ingmarjem sva po večerji že skoraj pojedla svoja dela :(
Res so zasvojlijivi. Domačini že vedo, kako se zadevi streže, saj je bil to nekoč pomemben okoliš za predelavo opija. Starejši še zmeram žvečijo betel ali nekaj njemu podobnega, zato imajo črne zobe.

Včeraj smo šli gledat sončni zahod na tempelj na vrhu hriba, pa so nas na poti pobrali trije bangkokčani z avtom.

image

Danes smo se zelo lenobno sprehodili do plantaže čaja in spet in spet poskušali take in drugačne. Najljubši mi je nekakšen z vonjem po mleku, pa mi njegov pridelovalec ne zna po angleško povedati česarkoli več. Sicer pa po dveh dneh s sabo tovorim že več kot kilo pretežno jasminovega oolong čaja…

image

image

image

Jutri se mogoče zgodi čudež in bomo videli sončni vzhod na templju. Taka magična atmosfera je tu, oblaki in meglice so, kot se zdi, povsem drugačni kot drugje.
Poleg tega je ponoči tudi kar mraz, domačini pa še podnevi nosijo bunde, pa je 25°C :)
Tako da ne vem, če se bom v najbolj mrzlem delu dneva res pripravljena izvaliti iz tople postelje!

Tha Ton

Nekje med Chiang Maiem in Raiem ob reki Kok pri meji z Burmo leži vasica Tha Ton. Tam bi takoalitako morala presedlati z avtobusa na songthaw za Mae Salong, pa sva se še ustavila za en dan. Ingmar se je podal na napačen avtobus, ampak upam, da se najdemo v Chiang Raiu ali Mae Salong.

image

Razgledi po poti so nori, nekakšen tajski kras. Na žalost je avtobus tako poskakoval po sicer zelo novi in lepi cesti, da so slike strašne. Te kamnite tvorbe se skoraj navpično vzpenjajo v nebo. Ne vem, kako na tablici odstraniti odsev avtobusa, torej tukaj je:

image

V vasi razen lepega razgleda in hribčka s hecnimi templji ni prav dosti, je pa prijetno mirno in zgodaj hodijo spat. Ob devetih zvečer sem že morala plezati čez ograjo, ker so me v guesthousu zaklenili ven čez noč.

Tempelj še vedno dopolnjujejo in gradijo, vse diši po barvi. Gradijo tudi hiške, ki nameravajo postati naselje za budistične menihe. V tem parku se počutiš kot v Disneylandu. Pod sedečim debelim Budo so naredili umetni rov s kapniki!

image

image

image

Po vsaki atrakciji se povzpneš še malo in pričaka te nova – Buda s semimi nagami, Wat, naprej v gozdu pa še stoječi zlati Buda. Le-tega sva odkrila šele, ko sva šla drugič gor, da bi gledala sončni zahod. Ta se je nepričakovano pojavil tam, kjer sva mislila, da je jug, ampak so ga zastrli oblaki. Tako sva si stoječega zlatega Budo ogledala v soju moje baterijske svetilke…

image

image

image

Wat je 35-letno delo v nastajanju pretežno enega glavnega oblikovalca in je mešanica vseh možnih zadev, povezanih z budizmom. Kitajski, singapurski, tajski kipi in bleščičaste stopnice, ki se v obliki zmaja vijejo na vrh pisane kupole. V vrtu okrog wata pa tajski ekvivalenti grdih vrtnih palčkov:

image

image

image

image

image

V vsej svoji kakofoniji stilov in barv je celotna zadeva prav prisrčna!

Razgled pa tudi ni slab. Sosednji hribi so že Burma, v vasi je mejna kontrola.

image

image

image

Gospod v najinem guesthousu dela na plantaži manga. Zelo je prijazen, posodil nama je tri knjige o lokalnih plemenih s krasnimi slikami in vadnico tajščine! Na žalost mi res ne leži, v desetih dneh znam še vedno reči samo hvala in živjo, ker vse sproti pozabim :(

Danes se v Mae Salongu dobiva z Ingmarjem, juhu!
Komaj čakam to kitajsko vas in njihov lokalni čaj :)