Author Archives: tinkole

Nune in druge svete zadeve

Vrnila sva Fiatka, celo brez novih poškodb – v garaži nakupovalnega centra sva potrebovala deset minut, da sva parkirala v boks velikosti škatle vžigalic, resno. Kar je na internetu zgledalo izjemno ugodnih 11 evrov na dan, je skupaj z bencinom naraslo na 25 na dan. Še dobro, da sva imela najšibkejši motor, bencin je na Madeiri skoraj evro in pol na liter.

Zadnje dneve sva se prevažala z avtobusi, nogami in kolesom, kar je bilo na koncu celo ceneje kot avto, ampak sva vesela, da sva si z njim lahko ogledala kakšen težje dostopen kotiček (recimo tisti izjemno težko dostopen parking :)).

Eden izmed nujnih izletov je Curral das freiras oz. po domače dolina nun. Le-ta je v osrčju otoka, pravzaprav sva jo videla s poti na Pico do Arieeiro, samo da je bilo takrat med nami kakšen kilometer višinske razlike. Leži namreč na višini okrog 460 metrov, okoliši hribi pa čez 1500.

Do tja pelje eden izmed lokalnih avtobusov (to imajo urejeno hecno, vsaka družba pokriva svoj kos otoka in ustavljajo navidez naključno, vsaka na svojih postajah). Večina ljudi, v najinem primeru pretežno starejših občanov, se izkrca na vrhu prelaza Eira do Serrado, od koder po pešpoti krenejo navzdol do vasi. Ker me ob sestopanju boli koleno, sva ubrala drugačen pristop, da bi hodila navzgor, in izstopila kar nekje. Izkazalo se je, da je avtobus naredil panoramsko vožnjo, saj sva ga spet srečala, ko je mimo naju pripeljal v obratno smer. Našla sva skozi gozd utrto pot do vasi, potem pa prehodila upokojensko pot v obratno smer, navzgor.

Čeprav Wikipedia trdi, da je vas arhitekturno bogata, naju sama po sebi ni navdušila. Ni niti kraška kamnita vas niti taka kot pisane hiške v Santani, temveč za najine pojme povsem povprečno naselje. Ko sva nanjo zrla s pobočja, sva mislila, da imajo celo odprt olimpijski bazen, kar bi bila še najlepša zgradba v njej (in predvsem zelo hudomušna). Ob preiskavi s teleobjektivom sva ugotovila, da je to v resnici le velika hala z grdo modro streho. Wikipedia trdi, da hočejo njihovo elektrarno uvrstiti na seznam državnih spomenikov, tako da sva mogoče prestroga. madeira-0427

Pa nič hudega, ta kraj namreč vabi s svojimi razgledi in zgodbo.

Leži kakšnih 15 kilometrov od južne obale, v osrčju otoka, z vseh strani obdana z visokimi klifi. Nekoč privatno posestvo je menjalo prijazne lastnike, v 16. stoletju pa so se sem pred francoskimi gusarji zatekle nune. Preden so zgradili cesto, je bila njihova edina povezava s civilizacijo stara levada, ki je zdaj načeloma zaprta, vendar se še vedno najdejo korenjaki, ki jo prehodijo (in preživijo).  Zakaj to ne bi bila primerna pot za moje koleno. Z veseljem bi se kdaj podala tja (in najbrž raje bredla po ledeno mrzlem potoku, kot hodila po robu).

madeira-0438Na terasastih vrtovih pravzaprav gojijo trto za t.i. Madeirsko vino, ki je zelo močno in skoraj liker. madeira-0440

Ta del vasi je mnogo lepši. Avtobus je po teh serpentinah do naju vozil tričetr ure, čeprav je zračna razdalja samo par sto metrov. Opozorilo: če je ta avtobus poln, odpelje brez tebe. Lahko pa štopaš, so prijazni.

Tudi razgledi med vožnjo skozi lovorjev gozd so bili krasni, tako krasni, da se je Uroš naslednji dan odločil kolesarit tja gor, to je na Eira do Serrado, izhodišče za sprehod do vasi. Od hudega je revež dobil migreno, najhujši del vzpona pa je samo prebijanje ven iz Funchala po ozkih, strmih, zavitih enosmernih ulicah, ki ponikajo v tunele. Ko so ga še napadli psi, je samo odpeljal do vrha v enem kosu. Na mestnem kolesu najinega gostitelja :D  Bravo!

Jaz sem ta dan porabila za odločanje, ali bi šla v botanični vrt ali ne. Po eni strani bi rada videla njihov aviarij, ampak mnogo internetnih ljudi pravi, da so živali v izjemno slabih razmerah. Potem sem vseeno splezala do njega po klancih in stotinah stopnic (med različnimi nivoji serpentin imajo tudi ozke stopnice za pešce) in ugotovila, da je aviarij (najbrž na srečo) zaprt, za samo gledanje kaktusov pa sem preveč škrta (recimo botanični vrt v Valenciji je zastonj in izvrsten za to početje, pa še ena kul sodobna galerija je blizu). Tudi vrt orhidej ne obstaja več, baje so ga uničila lanska neurja. Škoda.

To je na poti na vrt, do kamor te lahko pripelje tudi gondola, od njega do naslednjega vrta, ki je 550 metrov visoko, pa še ena.

madeira-0470

to ni botanični. ampak navadni vrt ob poti, ki cveti sredi januarja

Tako pa zgleda čez grmovnato ograjo, malo več kot 300 metrov nad morjem, torej okrog 250 metov višje od najinega hostla.madeira-0476

Na srečo je bila Uroševa glava naslednji dan že ok, tako da sva lahko skupaj šla še na en izlet, ki bi bil morda še lepši od hribov, če me ne bi že od pred lovljenjem avtobusa naprej (malo sva se zgubila in prebivalci tistega dela mesta niso hoteli povedati, kje je postaja) grozno tiščalo lulat.

To je to, Ponta de Sao Lourenco (most sv. Lovrenca), najvzhodnejši košček Madeire:

madeira-0511

desno zadaj sta nenaseljena otoka Islas desertas, ki so ju odkrili še pred Madeiro

Aaaah, te skale! Noro, tako lepih pisanih tokov lave nisem videla niti na Islandiji. madeira-0514

madeira-0527

od zelene do vijolične, v živo izgleda noro

madeira-0530

ena mešana

madeira-0542

madeira-0544

lepo urejene plasti na severni strani

madeira-0556

in še več lepo urejenih plasti na južni

Ob poti se lahko spustiš tudi do plaž, južna stran je bila tokrat v zavetrju, vendar je bil ocean kar svež. Če imaš zelo veliko sreče, ti družbo delajo tjulnji. Opazijo enega na vsake par mesecev do let, prepozanjo jih po značilnih lisah in brazgotinah.

Malo pred zadnjim delom poti je mini muzej, odprt ob naključnih urah, kjer lepo prestavijo vse tjulnje posameznike, ki imajo svoja imena in celo svojo knjigo (na žalost hiška nima niti stranišča niti vode, praktično opozorilo – s sabo ne prinesti močne menstruacije, ker je polotok povsem gol).

Razen te malenkosti je bil izlet odličen! Celo sonce se je naredilo in na pretežnem delu poti naju ni hotelo odpihniti.

Lep je bil ta zadnji dan tukaj, pa saj so bili vsi. Čakanje na letališču sva si skrajšala s sprehodom do pečin, kjer je nekdo v dvometrskih valovih lovil ribe: madeira-0588

madeira-0555

 

Svoj izlet sva podaljšala še z dnevom in pol v Münchnu. Kontrast med pomladno Madeiro in Nemčijo v primežu zime bi težko bil večji. Na srečo naju je rešil tehniški muzej. Odkar sem bila nazadnje, so ga dopolnili še s parimi oddelki, super! Tam bi bila lahko cel dan, tako pa so naju ob petih popoldne vrgli ven. Zakaj je tako velika in zanimiva zadeva odprta samo toliko časa?! :(  Za nagrado sva dobila izvrsten pejsaž ob sončnem zahodu, ki dobro ponazori zimo (izpusti, prašni delci, minus 12 stopinj):madeira-0608madeira-0592

Na srečo je bil avtobus do doma točen, saj je Münchenska avtobusna postaja kljub svoji domnevni lepoti brez čakalnice. Moji nenaklonjenosti botruje tudi slab spomin na triurno čakanje ob štirih zjutraj v mrzli temi in vonjavah bruhanja v času oktoberfesta.

In da zaključim lepše, to je Ronaldov kip pred muzejem, ki si ga je skromno postavil sam :D

preto

Dopuščam možnost, da se je na njem znašla Pretova glava, ampak si tudi originalni spomenik ni preveč podoben ;)

 

Zahodna polovica

Ker je bilo koleno še vedno boleče, sva v soboto sklenila hoditi po ravnem. In edina ravna stvar na celem otoku so levade, namakalne poti.

Čez Encumeado sva se peljala po planoti Paul de Serra v osrednjem delu otoka, kjer sva uzrla par sončnih žarkov, vendar so bile doline zavite v meglo:

madeira-0215madeira-0217

Z izhodišča sva se spustila dol in hodila ob levadi:

Že od daleč sva zagledala slap Risco, ki pada s sto metrov visokih skal. madeira-0225

Na drugi strani doline in za slapom je v skalo vklesana še ena levada, ki pa je zaradi plazu zaprta. Pravzaprav je zanimivo, kako nikjer ne priporočajo zaščitne opreme, saj se skale povsod precej krušijo, ne samo ob neurjih.

madeira-0230

Risco

Dobra dva kilometra naprej naju je čakal še en slap, oziroma deklarativno 25 njih. Tudi oni so bili skrivnostno zaviti v meglo.madeira-0239madeira-0256

madeira-0263

ptički so povsem domači, ker nimajo naravnih plenilcev

Na žalost slike niso najbolje uspele, saj zaradi megle ni bilo dovolj svetlo, pa še pršilo je po objektivu. Tolmun bi zgledal vabljiv, če bi bilo 20°C več, tako pa je bilo kar hladno. Spodnje skale so v živo povsem rdeče (najbrž bogate z železovo rudo?).

Zaradi mojega šepanja, ki je bilo sploh navzdol izjemno naporno, (+enkrat mi je zdrsnilo in sem se sesedla na skale, na srečo ne ob prepadu), sva celo popoldne prebila tukaj in tako nisva šla še na kakšno levado. Sicer bi tukaj raje lezla po hribih, ker so razgledi bolj fenomenalni, pa še bolj si pretegneš ude.

Nazajgrede sva še ujela pogled na Cabo Girao ob sončnem zahodu. To je 560 do 589 metrov visok klif, ki pa ni najvišji v Evropi, kot ga promovirajo.madeira-0273

Tako sva naslednji dan raje bolj počivala in se z avtom zapeljala do severne obale ter naredila krog po zahodu nazaj do Funchala. Od naselij na Madeiri bi še najraje živela v Sao Vicentu, ki sicer ni niti pretirano lep niti pretirano zabaven, ima pa lepo nogometno igrišče in kljub močnemu vetru je bilo tukaj največ (športnih) kolesarjev. Tudi pogled na klife ni slab, da ne omenjamo meni najlepše ceste ob severni obali, ob kateri padajo slapovi (in kamenje, zato je stara pot zaprta).

madeira-0306

enosmerna stara pot, ki se vzporedno z novo vije navzgor skozi manjši tunel, mi je izjemno všeč, vendar jo konstantno zasuvajo plazovi

 

Tole zgoraj sta pogleda ob cesti do Ribeire da Janela, kjer sva našla krasne bazaltne stebre, zgornji del skal na kopnem pa povsem porasel z ušesnikom.

madeira-0329

Na poti do Porto Moniza se je že zjasnilo, tako da sva za trenutek pomislila, da bi se namočila v morske bazene med skalami, vendar je bilo še zmeram kakšnih 14 stopinj.madeira-0344Ob toplejšem vremenu imate tudi možnost namakati se v neukročenem morju. Midva sva se namesto tega odločila za ulov dneva, papagajsko ribo. Sicer je bila zelo dekorativna (rdeča), vendar so nama jadranske bolj všeč.

Cesta nad Porto Monizom se je hitro dvignila na klif in naju pripeljala na zahodno, takrat najprijetnejšo (beri: zavetrno) stran otoka.madeira-0370madeira-0373madeira-0374

madeira-0378

pogled z najzahodnejše točke proti jugozahodu in najino edino srečanje z mirnim Atlantikom

Izlet sva zaključila s sladoledom v Jardim do Maru ob sončnem zahodu. Tudi upokojenske dneve, kjer ne prepešačiš vsak dan 20 kilometrov, si je treba privočiti :)

Madeira 0394.JPG

pogled proti Paul do Maru

Rdeči, stolpičasti in krilati vrhovi

Tako bi dobesedni prevedli hribe, v katerih sva bila. In pod stolpičastim vrhom je še mačji tunel za pešce (in najbrž tudi mačke :)

V petek sva si sposodila sumljivo poceni avto, za katerega so naju skušali prepričati, da ne bo zmožen podviga na višjo nadmorsko višino. Na srečo mu je še kar šlo, pa čeprav vedno v drugi ali pa celo v prvi prestavi. Resnici na ljubo so klanci v mestih prav tako pošastni kot tisti čez prelaze, če ne še bolj. Ko sva se spuščala po ozki ulici z deklariranim 32% naklonom (na sliki je druga), sva imela občutek, da bova zapeljala naravnost skozi hiše v morje.Madeira 0493.JPG

Kje sploh naredijo izpit za avto? Običajno je že iz garaže težko zapeljati, kaj šele bočno parkirati pred svojo hišo na takem klancu.

Kakorkoli, najin avto je že takoj, ko sva zapustila garažo, začel na vso moč škripati, tako da sva se od groze skoraj obrnila nazaj. Ampak na srečo je vseeno preživel klance, njegove kompaktne dimenzije pa so tudi bile super za parkiranje. Otočani parkirajo res na centimetre.

Madeira 0214.JPG

črni Fiat je najin, na poti po Encumeadi

Madeira 0209.JPG

pogled z razgledne točke na pol poti do prelaza, vas je desno spodaj

Na smolo (ali pa tudi na srečo, saj ni deževalo)  sva imela pretežno oblačno vreme, ampak sumiva, da je v hribih zmeram tako, ker se ob njih dviga vlažen zrak z Atlantika.

 

Kakorkoli, tole je rahel obvoz do tistega, kar sem nameravala pokazati. Ker sva bila ne najbolj zgodna (pozno dopoldne namesto planirana 9. ura zjutraj), sva se odpravila (in tudi malo zašla) do Achade de Teixeira, izhodišča za vzpon na Pico Ruivo, njihov najvišji vrh z 1862 metri višine, ki je oddaljen samo kakšne 3 kilometre hoje.

madeira-0070

cesta iz Faiala do Funchala, kjer sva rahlo zašla

madeira-0077

Achada do Teixeira, ki je ime bržkone dobila ime po enem od dveh kapitanov, ki sta v zgodnjem 15. stoletju odkrila Porto Santo, sosednji otok, in leto kasneje še Madeiro

madeira-0080

severovzhodni del Pica Ruiva

madeira-0098

pogled proti izhodišču na drugi strani tega vrha

madeira-0126

najbrž je zaradi tega dobil svoje ime “Rdeči vrh”, pogled z južne strani

Pešpoti imajo zelo urejene, ne samo označene, temveč tudi tlakovane s kamni in obogatene s stopnicami in zajlami, kjer so vzponi strmi.

Na rdečem vrhu sva zagledala sosednjega, Pico dos Torres, in čeprav je bilo že popoldne,  naju je premamilo, da se mimo njega odpraviva do drugega najvišjega vrha, Pico do Arieeiro (“krilati vrh”), dobrih 7 km stran.

madeira-0097

Pico dos Torres in za njim Arieeiro, ki se ga komaj vidi

Samo poglejte te osupljive barve in geometrijo tokov lave! Ahhh! Škoda, da je bilo tako megleno. Najbrž bi bila vsaj pol ure hitrejša, če jaz ne bi kar naprej buljila okrog sebe in vzdihovala nad to lepoto.

 

madeira-0138

lepo urejena galerija in tunelčki (sledijo tudi daljši, kjer potebuješ svetilko)

madeira-0203madeira-0204

madeira-0190

arhitektura lave me zmeram znova očara

madeira-0145

madeira-0152

Pico dos Torres ali stebričasti vrh – kako impozanten je z južne strani! Skozi tunele sva šla deloma pod njim, saj je pot čez zaprta zaradi plazu

madeira-0158

neke sorte divja kokoška, luštkana in čisto nič plaha žival, saj nima naravnih plenilcev

Madeira 0110.JPG

posledice požara pokrajino naredijo skoraj nadrealistično

Na žalost nama časovno ni zneslo, da bi dosegla Arieeiro in se do avta vrnila še pred temo. Tako sva se obrnila par sto metrov od vrha, na katerem je sicer vremenska postaja in še cel kup infrastrukture, pa tudi z avtom se da do njega.

Madeira 0175.JPG

Pico do Arieeiro

To je bila pametna odločitev, ki pa je nisva sprejela z lahkim srcem. Namreč na poti navzdol se je moje koleno odločilo, da ima dovolj drgnenja iliotibialne vezi ob kosti, in mi to sporočilo z ostro bolečino, ki sem jo potem negovala še kakšen teden in šepala po hribih z iztegnjeno nogo.

Kot že rečeno, so poti res lepo urejene in niso tehnično zahtevne, ampak kljub ne veliki razliki med najnižjo in najvišjo točko v resnici narediš petkrat toliko višinske razlike, saj se kar naprej vzpenjaš in spuščaš.

Do avta sva se vrnila tik pred zahodom. Če bi vnaprej vedela, da je ta pot toliko bolj spektakularna, bi se namesto na vrh Ruiva že prej odcepila proti Arieeiru. No, pa nič hudega, vsekakor sva imela čudovit pohod. Priporočam!

 

 

Madeira

Uh, že dolgo nisem ničesar objavila.

Leto 2016 ni bilo posebej razburljivo glede odkrivanja novih krajev. Z Urošem sva bila samo na Švedskem, kjer sem staknila neko pljučno zadevo, ki me je onesposobila za par mesecev. Posledično nisem napredovala do željene kolesarske forme, kar se pozna v samo tri tisoč kilometrih na kolesu, pa tudi v hribih smo bili nezavidljivo malo.

Kljub temu sva nabavila kolesarski šotor, ki nama je nudil zavetje na Hrvaškem in v Avstriji, kjer sem tudi prvič kolesarila in šotorila s kolesom. Tile naši kraji so krasni.

Ampak tudi Madeira je krasna!

V moj najljubši letni čas sva pobegnila pred dvema tednoma (juhu, kako sem ažurna!). V načrtu sva imela vsak dan hoditi po kakšni levadi (to so namakalni sistemi, ki z vodo iz hribov napajajo njihova pobočja in doline) in plavati v morju, ampak seveda nisva imela 100% izkoristka.

Najino potovanje do tja ni bilo najbolj udobno, saj sva izbrala najcenejšo opcijo – avtobus do Münchna v sredo ob sedmih zvečer ter let naprej v četrtek zjutraj (redna povratna karta za bus 27€!). Zaradi pregledovanja potencialnih beguncev na meji je avtobus že v Ljubljani imel enourno zamudo, do Nemčije pa smo pridelali še dodatno uro. Tako sva na letališče prišla že skoraj zjutraj, da se sploh ni splačalo zarest spati. Tam pa so morali preobuti letalska kolesa, tako da sva se še malo načakala.

Že pogled iz ptičje perspektive priča o lepoti tega otoka, ki se ves zelen in špičast strmo dviga iz Atlantika do nad 1800 metrov. Celo letališko stezo so morali na stebrih dozidati na obalo, ker nimajo dovolj ravnih površin za letališče:madeira-0555

Ja, dejansko ti nad glavo pristaja letalo, ko se pod stezo voziš po avtocesti:

madeira-0066

No, pa dovolj mojega navdušenja nad tamkajšnjimi človeški posegi v naravo (no ja, slike obalnih cest še pridejo!). Na splošno se mi Madeira zdi ravno prav urejen otok; sicer so ceste speljane v vse nemogoče klance in hribe, ampak prostor ni vizualno onesnažen tako kot Slovenija. Pozabila sva že, kako lepo je, če te ne bombardira tisoč in ena reklama na vsakem koraku. Pričakovala sva agresivno oglaševanje turističnih storitev, ampak so zadeve narejene z oksuom, ne da bi bil gost prikrajšan za informacije.

Za ta teden je bil najin dom mali b&b v neturističnem delu mesta, na klancu stran od hotelov. Pogled skozi okno:

Madeira 0005.JPG

za palmo pa je še več palm in za njimi pogled na morje, ki je sicer par sto metrov stran

Prvi dan, torej četrtek, sva bila skorajda zmačkana od celodnevnega prevažanja, zato sva se le sprehodila po Funchalu in si na najbolj turistični uličici privoščila tipično madeirsko hrano kot najbolj klasična turista. Jah, bila sva lačna, pa sicer zagotovo ne bi poskusila ocvrtih prilepkov ali njihove čilijeve juhe z belo polento in poširanim jajcem.  Zadnja stvar je file ribe “espada preta” – okvirno prevedeno v črno mečarico – s pasijonko in banano. Ta riba je sicer ena izmed redkih sort, ki jih lahko ulovijo v globokem oceanu pri Madeiri in jih ne uvažajo, in je v surovi/živi obliki črna in strašljiva.

Skratka v kulinaričnem smislu nama ni bilo hudega, sva si kar privoščila skoraj vsak dan, vsekakor več, kot sva sprva nameravala.

madeira-0021

park Sv. Katarine

Edina rahlo nadležna stvar je tržnica za turiste, kjer prodajajo milijon vrst eksotičnega sadja (kdo bi si mislil, da obstaja ducat vrst pasijonk?) in te prodajalci napadejo še bolj zavzeto kot v Indiji. Sicer je v pokritem atriju s teraso, ampak je bila zvečer že 90% pospravljena:

madeira-0060

Mercado dos lavradores: približno pol stojnice so košare različnih vrst pasijonk

Ker niti na Madeiri, otoku večne pomladi, vse sadje ne raste celo leto (čeprav grmovje pridno cveti tudi januarja), ga tudi uvažajo. Tako da nisva kupila brazilskega manga, saj ga sicer pridelujejo tudi sami, samo malo pozna sva bila zanj. Edini čudaški sadež, ki sva ga kasneje kupila, je bila pipinela, ki se je izkazala za neke sorte bučo:madeira-0467Kaj sva uspela opraviti izven Funchala, pa sledi kmalu!

madeira-0050madeira-0053madeira-0062

Ayutthaya je bila pred 400 leti zagotovo hudo lepo mesto

Odkar ni več prestolnica, se je pogršala, ampak koščki starih templjev so pa še vedno krasni!

image

Povsod se v nebo dvigajo chediji in prangi in se delajo, da so normalne, še vedno uporabne zgradbe.

image

image

image

image

Kar je (med drugim) drugačno od starejših kmerskih templjev kot sta Phimai in Phanom Rung, je, da so končno izumili normalno visoke stopnice. Res si ne predstavljam meter in pol visokega kralja, kako pleza po 40-centimetrskih štengah.
Ti templji so bili tudi polni fresk, ki pa se jih v živo ne vidi več. Za muzej pa ni bilo časa :/

Danes sem začela kolesariti ob osmih zjutraj, da bi videla kar največ. Prva stvar, ki sem jo naredila, je bila, da sem izgubila ključavnico za kolo in sem 20 kilometrov vozila sem in tja po isti poti, pa je vseeno nisem našla.

Potem sem skušala obiskati enega izmed plavajočih marketov. Nisem ziher, kaj točno sem našla,  ampak bilo je ob reki, tako da sem bila morda samo prepozna. Je pa to čudo imelo tempelj, mini živalski vrt, vse polno 2-metrskih akcijskih junakov in najbolj kičasto stranišče,  ki je bilo mali pokrit parkec s pravljičnimi bitji… To prekosi tudi zlata stranišča v Belem templju.

image

image

image

Sledilo je še malo zgubljanja, nekaj templjev, sloni, ki so se pasli na prostem, in večerni market, kjer sem kupila suši za jutrišnji neskončno zgodnji zajtrk.

image

Na marketu je nekdo jahal rožnatega slona. Take zadeve mi res niso všeč,  zato tudi nisem šla na nobeno organizirano zadevo.

image

Skupaj okrog 70 km, večinoma okrog otoka (Ayutthaya leži na rečnih otokih). En cel dan je odločno premalo zanjo. Jutri grem navsezgodaj v Bangkok, ker se v sredo vračam domov.
Pa še obvezni portret:

image