Nune in druge svete zadeve

Vrnila sva Fiatka, celo brez novih poškodb – v garaži nakupovalnega centra sva potrebovala deset minut, da sva parkirala v boks velikosti škatle vžigalic, resno. Kar je na internetu zgledalo izjemno ugodnih 11 evrov na dan, je skupaj z bencinom naraslo na 25 na dan. Še dobro, da sva imela najšibkejši motor, bencin je na Madeiri skoraj evro in pol na liter.

Zadnje dneve sva se prevažala z avtobusi, nogami in kolesom, kar je bilo na koncu celo ceneje kot avto, ampak sva vesela, da sva si z njim lahko ogledala kakšen težje dostopen kotiček (recimo tisti izjemno težko dostopen parking :)).

Eden izmed nujnih izletov je Curral das freiras oz. po domače dolina nun. Le-ta je v osrčju otoka, pravzaprav sva jo videla s poti na Pico do Arieeiro, samo da je bilo takrat med nami kakšen kilometer višinske razlike. Leži namreč na višini okrog 460 metrov, okoliši hribi pa čez 1500.

Do tja pelje eden izmed lokalnih avtobusov (to imajo urejeno hecno, vsaka družba pokriva svoj kos otoka in ustavljajo navidez naključno, vsaka na svojih postajah). Večina ljudi, v najinem primeru pretežno starejših občanov, se izkrca na vrhu prelaza Eira do Serrado, od koder po pešpoti krenejo navzdol do vasi. Ker me ob sestopanju boli koleno, sva ubrala drugačen pristop, da bi hodila navzgor, in izstopila kar nekje. Izkazalo se je, da je avtobus naredil panoramsko vožnjo, saj sva ga spet srečala, ko je mimo naju pripeljal v obratno smer. Našla sva skozi gozd utrto pot do vasi, potem pa prehodila upokojensko pot v obratno smer, navzgor.

Čeprav Wikipedia trdi, da je vas arhitekturno bogata, naju sama po sebi ni navdušila. Ni niti kraška kamnita vas niti taka kot pisane hiške v Santani, temveč za najine pojme povsem povprečno naselje. Ko sva nanjo zrla s pobočja, sva mislila, da imajo celo odprt olimpijski bazen, kar bi bila še najlepša zgradba v njej (in predvsem zelo hudomušna). Ob preiskavi s teleobjektivom sva ugotovila, da je to v resnici le velika hala z grdo modro streho. Wikipedia trdi, da hočejo njihovo elektrarno uvrstiti na seznam državnih spomenikov, tako da sva mogoče prestroga. madeira-0427

Pa nič hudega, ta kraj namreč vabi s svojimi razgledi in zgodbo.

Leži kakšnih 15 kilometrov od južne obale, v osrčju otoka, z vseh strani obdana z visokimi klifi. Nekoč privatno posestvo je menjalo prijazne lastnike, v 16. stoletju pa so se sem pred francoskimi gusarji zatekle nune. Preden so zgradili cesto, je bila njihova edina povezava s civilizacijo stara levada, ki je zdaj načeloma zaprta, vendar se še vedno najdejo korenjaki, ki jo prehodijo (in preživijo).  Zakaj to ne bi bila primerna pot za moje koleno. Z veseljem bi se kdaj podala tja (in najbrž raje bredla po ledeno mrzlem potoku, kot hodila po robu).

madeira-0438Na terasastih vrtovih pravzaprav gojijo trto za t.i. Madeirsko vino, ki je zelo močno in skoraj liker. madeira-0440

Ta del vasi je mnogo lepši. Avtobus je po teh serpentinah do naju vozil tričetr ure, čeprav je zračna razdalja samo par sto metrov. Opozorilo: če je ta avtobus poln, odpelje brez tebe. Lahko pa štopaš, so prijazni.

Tudi razgledi med vožnjo skozi lovorjev gozd so bili krasni, tako krasni, da se je Uroš naslednji dan odločil kolesarit tja gor, to je na Eira do Serrado, izhodišče za sprehod do vasi. Od hudega je revež dobil migreno, najhujši del vzpona pa je samo prebijanje ven iz Funchala po ozkih, strmih, zavitih enosmernih ulicah, ki ponikajo v tunele. Ko so ga še napadli psi, je samo odpeljal do vrha v enem kosu. Na mestnem kolesu najinega gostitelja :D  Bravo!

Jaz sem ta dan porabila za odločanje, ali bi šla v botanični vrt ali ne. Po eni strani bi rada videla njihov aviarij, ampak mnogo internetnih ljudi pravi, da so živali v izjemno slabih razmerah. Potem sem vseeno splezala do njega po klancih in stotinah stopnic (med različnimi nivoji serpentin imajo tudi ozke stopnice za pešce) in ugotovila, da je aviarij (najbrž na srečo) zaprt, za samo gledanje kaktusov pa sem preveč škrta (recimo botanični vrt v Valenciji je zastonj in izvrsten za to početje, pa še ena kul sodobna galerija je blizu). Tudi vrt orhidej ne obstaja več, baje so ga uničila lanska neurja. Škoda.

To je na poti na vrt, do kamor te lahko pripelje tudi gondola, od njega do naslednjega vrta, ki je 550 metrov visoko, pa še ena.

madeira-0470

to ni botanični. ampak navadni vrt ob poti, ki cveti sredi januarja

Tako pa zgleda čez grmovnato ograjo, malo več kot 300 metrov nad morjem, torej okrog 250 metov višje od najinega hostla.madeira-0476

Na srečo je bila Uroševa glava naslednji dan že ok, tako da sva lahko skupaj šla še na en izlet, ki bi bil morda še lepši od hribov, če me ne bi že od pred lovljenjem avtobusa naprej (malo sva se zgubila in prebivalci tistega dela mesta niso hoteli povedati, kje je postaja) grozno tiščalo lulat.

To je to, Ponta de Sao Lourenco (most sv. Lovrenca), najvzhodnejši košček Madeire:

madeira-0511

desno zadaj sta nenaseljena otoka Islas desertas, ki so ju odkrili še pred Madeiro

Aaaah, te skale! Noro, tako lepih pisanih tokov lave nisem videla niti na Islandiji. madeira-0514

madeira-0527

od zelene do vijolične, v živo izgleda noro

madeira-0530

ena mešana

madeira-0542

madeira-0544

lepo urejene plasti na severni strani

madeira-0556

in še več lepo urejenih plasti na južni

Ob poti se lahko spustiš tudi do plaž, južna stran je bila tokrat v zavetrju, vendar je bil ocean kar svež. Če imaš zelo veliko sreče, ti družbo delajo tjulnji. Opazijo enega na vsake par mesecev do let, prepozanjo jih po značilnih lisah in brazgotinah.

Malo pred zadnjim delom poti je mini muzej, odprt ob naključnih urah, kjer lepo prestavijo vse tjulnje posameznike, ki imajo svoja imena in celo svojo knjigo (na žalost hiška nima niti stranišča niti vode, praktično opozorilo – s sabo ne prinesti močne menstruacije, ker je polotok povsem gol).

Razen te malenkosti je bil izlet odličen! Celo sonce se je naredilo in na pretežnem delu poti naju ni hotelo odpihniti.

Lep je bil ta zadnji dan tukaj, pa saj so bili vsi. Čakanje na letališču sva si skrajšala s sprehodom do pečin, kjer je nekdo v dvometrskih valovih lovil ribe: madeira-0588

madeira-0555

 

Svoj izlet sva podaljšala še z dnevom in pol v Münchnu. Kontrast med pomladno Madeiro in Nemčijo v primežu zime bi težko bil večji. Na srečo naju je rešil tehniški muzej. Odkar sem bila nazadnje, so ga dopolnili še s parimi oddelki, super! Tam bi bila lahko cel dan, tako pa so naju ob petih popoldne vrgli ven. Zakaj je tako velika in zanimiva zadeva odprta samo toliko časa?! :(  Za nagrado sva dobila izvrsten pejsaž ob sončnem zahodu, ki dobro ponazori zimo (izpusti, prašni delci, minus 12 stopinj):madeira-0608madeira-0592

Na srečo je bil avtobus do doma točen, saj je Münchenska avtobusna postaja kljub svoji domnevni lepoti brez čakalnice. Moji nenaklonjenosti botruje tudi slab spomin na triurno čakanje ob štirih zjutraj v mrzli temi in vonjavah bruhanja v času oktoberfesta.

In da zaključim lepše, to je Ronaldov kip pred muzejem, ki si ga je skromno postavil sam :D

preto

Dopuščam možnost, da se je na njem znašla Pretova glava, ampak si tudi originalni spomenik ni preveč podoben ;)

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s