povratek + zakaj ne dobite razglednic

Oh uh ah.

Tolele mumbajsko letališče je zabavno. Not. (Vseeno sem mu v mojem reviewu na www.sleepinginairports.net podelila 4/5 zvezdic, čeprav je drugo najslabše letališče v Aziji- če ne poznate te strani, je zelo zelo koristna!)

Z Jancy in Celeste smo si delile taksi. Prva ima vlak ob enajstih, druga let ob enih ponoči, jaz pa mojega ob pol sedmih zjutraj.

S Celeste sva se zataknili že pri vhodu na letališče – vstop je dovoljen samo s kompletno karto in vsemi dokumenti, na njeni karti pa ni pisalo imena. Na zunanji strani letališke stene ni wifija, tako da sva se malo kregali z nerazumnim varnostnikom, nato pa naju je po pregledu prtljage in popisu v papirnat zvezek le spustil noter. Vsa ta kolobocija ne pomeni, da ste oproščeni normalnega pregledovanja, ki sledi check-inu.

Drugi hec je ta, da ko si enkrat noter, te ne spustijo več ven. Najprej sem hotela na WC, nato pa do “waiting hall”, saj v lobiju ni sedežev. A glej ga zlomka, pametni indijski arhitekt je čakalnico od preostalega letališča ločil s stekleno steno brez vrat, vhod vanjo pa je le z zunanje strani letališča.

Tako sem se zleknila v kot na tla. Imam wifi! Sicer bi ga skoraj raje zamenjala za kak prigrizek, ampak ok. Takoalitako me bodo jutri na letalu trikrat nafutrali, do prvega leta pa me loči le še 9 ur. Občasno malo dremam, malo tapkam po inštrumentih in se pogovarjam s Finko Nino. Skratka ni mi hudega. Tla so komaj kaj trša od indijskih žimnic :)

Kako točno sem prišla do tega trenutka:

iz Hampija sem se z zelo udobnim privat 16-urnim nočnim busom (ki naj bi bil 14-urni) včeraj zjutaj pripeljala v Mumbaj. Klima je prijazno skrbela, da ne bi slučajno ozdravela. Ko smo prispeli v predmestje, me je voznik vprašal, kam sem namenjena. Odgovorila sem, da v Colabo, ki je na skrajnem jugu mestnega polotoka (kakih 25 km stran):

“Your stop, you go out here!”

Zdrava kmečka pamet mi je velela, da se vozimo proti jugozahodu in da hočem izstopiti nekje, kjer je kakšna železniška postaja za orientacijo. Ker smo se odpeljali mimo vseh, nato pa izgubili sled o železnici, sem ostala do končne postaje, ki se je nahajala le 5 km stran od moje destinacije. Našla sem še francoski parček, s katerim smo si razdelili stroške za taksi. Mesec solo barantanja je kar dobro izboljšal moje odločne nastope. Sandy bi bila ponosna.

Zopet sem se namestila v Red Army hostlu in se počutila, kot da sem se vrnila domov. Kitajko Jancy sem popeljala na sprehod po zdaj že kot lasten žep znani soseski in nameravala kupiti par darilc in razglednice. Če sem se prej vsak dan otepala prodajalcev, ki so mi jih zmeram molili pod nos, ko sem jedla, zdaj ni bilo nikjer nikogar, niti na stojnicah.

Jancyjin thali in moja masala dosa

Niti naslednji dan, v celoti preživet v nakupovalni mrzlici na tržnici svile Mangaldas (rezultat: trije poceni bombažni šali in 30 klopčičev preje, ker sem preveč škrta), ni nihče imel razglednic. V Pushkarju, kjer imajo najcenejše in najlepše cote, sem mislila, da jih gotovo lahko kupim tudi v velemestih, zato sem kupila le najnunejše, da nisem nediskretno razkazovala moje zahodnjaške riti. To ni res. Če gre kdo v Indijo po robo za male pare, kupite tekstil v Pushkarju!

mali možakar v beli opravi me je zasledoval kakšne pol ure

Blazno je me zabavalo, kako sem se v moji opravi hlamudrač in široke kratke majice znašla v muslimanski četrti, natančneje v ulici, kjer prodajajo izključno burke. Prodajalci so si strašno prizadevali, da bi si kupila kakšno!

To bi bilo še bolj bizarno kot punjabi komplet, ki sem ga nosila na poroki.

Danes je bilo kljub pomanjkanju zanimivih dogodkov stresno. Nakupovanje je naporen šport!

Zdaj pa bom še malo oddremala pred letom. To bo zanimivo, ko bom pristala na zasneženem Brniku v mojih japonkah za en evro in nogami, kot da sem hodila po žerjavici :)

prvi indijski bus (in upam, da zadnji:)

Danes sva cel dan porabili za pot v 190 km oddaljen kraj, iz Jodhpurja v Pushkar. Zjutraj sva si kar v guesthouseu zrihtali karte za privat bus in rikšo do postaje. Nekje na sredi osemkilometrske poti mu je zmanjkalo bencina :)

Bus je bil tale privat spalnik z zgornje slike – le-ti naj bi bili boljši in lepši. Notranjost tega je zgledala stara vsaj 30 let in primerno ohranjena :) Nad stoli je nadstropje s posteljami.

Ob sprednji šipi ima neke bingljajoče okraske, ki v vetru plapolajo kot Fuhurjeva ušesa iz Neskončne zgodbe. Poleg tega proizvaja blazno smešno melodično hupanje. Če bi lahko sedela spredaj pri vozniku, bi se počutila, kot da joyrideam ;)

tu še ni bil povsem poln stoječih ljudi

Po približno pol ure vožnje po mesto je oseba v spalniku dva stola pred nama bruhala skozi okno, malo bruhanja pa je pokapljalo tipa, ki sedi desno od dveh rdečih rut. Saj razumem, te ceste so grozne in promet totalno kaotičen. Bila sem blazno srečna, da sva imeli zaprto okno.

ko sem ji rekla, da mi je všeč njen piercing, si ga je hotela odstraniti iz nosa in mi ga podariti :)

Po petih urah vožnje sva prispeli v Ajmer, od koder sva morali na drugi konec mesta na avtobusno postajo za bus do Pushkarja. Skočili sva v rikšo, ki je čez kak kilometer pobrala še cel kup ljudi. Na koncu nas je bilo v njej 14 in dva gromozanska ruzaka :)  Poleg tega mislim, da naju tokrat niso blazno opeharili. Škoda, da se ena izmed žensk ni pustila slikati, tako nimam fotke.

Takole je zgledala avtobusna postaja v Ajmerju. Sama hindujščina, nobene angleščine. Na srečo so ful prijazni in kar sami ponudijo pomoč.

Poleg tega je k meni prišel nek tip s hčerko in rekel, da bi me rada spoznala. Ful je bila luštkana, prav počaščena sem bila :D

Dva busa za Pushkar sta nama odpeljala pred nosom, čeprav sva stali v vrsti za vkrcanje. Indija :)

V tretje gre rado in po kake pol ure vožnje čez nek hrib in mimo jezera sva se že v temi znašli v Pushkarju. Hotel, ki sva ga rezervirali, je oddal najino sobo nekomu drugemu, čeprav jih je Sandy poklicala, da bova pozni. Tako naju je lastnik spakiral vsako na prtljažnik od motorja in po miniaturnih ulicah smo izogibajoč se kravam in malim otrokom oddrveli do nekega drugega guesthousa, ki prav tako stane 100 rupij na osebo. Ima vročo vodo! In miši in male ščurke, ampak nič hudega. Upam, da nima bolh :)

Sicer sem se cel teden tuširala z ajmerjem mrzle vode. Zjutraj mi je padla zobna krtačka v wc :(  Ven sem jo ulovila s slušalkami in oboje vrgla stran. Upam, da si jih nihče ne bo zaželel pobrati iz smeti in si jih vtakniti v ušesa. Čeprav bi bile za te standarde najbrž še vseeno čiste. Zdaj uporabljam Sandyino zobno ščetko. Samo da veste! Kmalu bom ustanovila klub sposojevalcev zobnih ščetk.

Update naslednji dan zjutraj: definitivno ima posteljne prebivalce poleg naju. Ponoči sem v postelji zagledala nekaj majhnega temnega in dregnila v tisto, ker sem mislila, da je miš. Hvala bogu je bil samo polnilec, haha. Zdaj pa grem, ker se je en izmed teh hroščev nekam premaknil, upam, da ne v mojo spalko!

Seveda, first world problems ;)  Mi je povsem jasno, da tu je tako, vendar bi vseeno raje, če posteljni zalegi ne bi služila za eksotičen belski posladek.