Včeraj sem končno dočakala tempelj po svojem okusu – star tisoč let in ravno prav obnovljen. Na vrhu ugaslega vulkana, ki se dviga 200 metrov nad okolico.
Najprej pa zajtrk čudaških sladkarij:
Tja sem se odvlekla z istim kolesom kot dan poprej, o napaka! Zadeva je težka kot cent in z njo nisem mogla niti v 5% klanec. Pa nič ne de, sem še ročne mišice malo potrenirala, ko sem ga potiskala gor. Sem pa zato izpustila Muang Tam, še en skupek kmerskih ruševin 8 km stran. Ampak misel na to, da me čaka še kakšen klanec, je bila enostavno preveč mučna.
Phanom Rung, torej! (Menihi imajo vedno s sabo tablice, laptope in najboljše telefone…)
Zgrajen je bil med 10. in 13. stoletjem v stilu Angkor Wata. Z vzhodne strani se po 160-metrski promenadi odpraviš do prvega naga mosta:
Le-ti so trije. Nage simbolizirajo prehod med tu- in onozemstvom.
Reliefi prikazujejo različne zgodbe o njihovih božanstvih. Kako se bojujejo z levi in nagami in take zadeve.
Pogled z vrha kraterja:
Zvečer sem se ustavila na večerni tržnici na pretežno zdravi hrani, zelenjava! Bilo je odlično. Gospa Mai me je povabila k sebi na zajtrk, torej danes.
To sem naredila z največjim veseljem, naredila je nekakšne riževe lepljive nudlce z zelenjavo. Zelo je prisrčna, angleščine se je naučila s prepevanjem!
Pred tem sva si ogledali še lokalni nedokončani wat, razložila mi je o tem, kam dajejo žare umrlih (tisti oltarčki, ki jih ima vsaka hiša, so tudi za to) in o petelinjih bojih. Njen nečak je namreč po poklicu trener petelinov! Kremplje jim kurijo, da se bolje borijo. Poraženca pojedo. Večkratni petelinji zmagovalci se prodajajo za dober denar, tudi po 100€. To je v revnih vaseh resno veliko!
Mai je hudo odločna in iznajdljiva ženska, prava faca. Po zajtrku je svojega moža peljala v Bangkok na pregled v bolnico, mene pa sta odložila na poti proti Koratu, od koder sem šla v Phimai. Majhno mestece s še več templji!
Ta 160-kilometrska pot mi je vzela 5 ur, čeprav je Mart po avtocesti (omejitev 80) vozil 150. Smo pa potem na avtobusu v Koratu za 3 km potrebovali 15 minut.
V Phimaiu sem že 6 ur, pa sem ga videla šele pol kilometra (pravzaprav ni zelo dosti več za videt razen templjev in enega drevesa izven mesta). In že po teh 500 metrih mi je všeč!
Namreč odkrila sem 100% vegetarijanski lokal, waw! In za nameček je res zvrhano poln krožnik z polnozrnatim rižem samo 30 bahtov! Pa še dobro je za prste obliznit! Bučni kari v kokosovem mleku, nekaj bambusu podobnega v paradižnikovi omaki in gobice s tofujem z nečim, kar je zgledalo kot orjaški cimet. Ohhhh, komaj čakam jutri, da grem spet. Mislim, da bom samo zaradi tega tu prespala dvakrat.
Moj namen je bil iti še pred temo do orjaških banyan dreves izven mesta, ampak mi je pot prekrižalo igrišče za takraw :)
Seveda sem morala probat, to sem si želela že par let. Ni dosti lažje kot s hekijem čez mrežo. Nekateri tipi so bili kar dobri za moje pojme. Igra se v ekipah po tri in štejejo točke. Jaz sem se samo ogrevala, saj se jih je ščasoma nabralo 12 in so imeli kot mini turnir.
Po mraku sem šla še čez tržnico in jedla neko ocvrto palačinko in noro sladek ananas ob gledanju mini fuzbal turnirja. Ena ekipa je zmagala 4:0, čeprav mi ni jasno, kako so lahko sploh zadeli ta miniaturni gol:
Hm, kaj je še novega? Jutri pride sem en Belgijec iz guesthousa v Nang Rongu, mogoče se bova skupaj potepala tu in po Ayutthayi. Moram še ugotovit, kako mi bo časovno zneslo, da bom kakšen dan pred odhodom še v Bangkoku :)
Aja, pa še topel tuš imam :) tudi če mi templji ne bodo všeč, mi ne bo žal, da sem prišla sem.
tinkole 