Tag Archives: CS

Španija 2.2

Leave a reply

Prva stvar, ki sem jo naredila naslednje jutro, je bilo neprostovoljno druženje z meduzami. Na srečo mi je pri plezanju po spolzkih skalah, da bi preverila globino vode, zdrsnilo na kopno stran (leva ritnica me še zdaj boli od trdega pristanka). Sicer bi se na glavo vrgla v vodo. Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi me meduza opekla po očesu. *potrka na les*

Ker se nisem hotela še bolj osmešiti, sem se v morje podala peš in počasi. Par metrov od peščene obale sem opazila nekaj svetlo rjavega in sluzastega pred mano. Pogledala sem okrog sebe in ugotovila, da sem povsem obdana z malimi meduzami. Panično sem se pognala proti obali in poskušala vijugati med njimi, vendar jih je bilo enostavno preveč. Mislim, da so se mi prav načrtno prikradle za hrbet – ko sem zaplavala, jih vsekakor ni bilo tam;)

takole sem se objela z meduzasto prijateljico

Odtis druge strani meduze imam na podlaketi. Zadeva precej peče, zato imam pri sebi vedno mrzlo pločevinko piva :)

mislim, da ni potrebno razlagati, da se vsekakor ne bi kopala, če bi to meduzjo juho opazila prej

Popoldne sva šla z Martinom v kraško jamo v Nerji. Ni posebno velika, je pa čisto luštna. Češki kras je še vedno na seznamu.

tile kapniki na desni zgledajo kot glorificiran orjaški smrkelj, mar ne?

Poleg tega sta me ta dan razvadila s tapas in rakci s česnom in čilijem, toda ker se jima niso zdeli dovolj začinjeni, smo imeli bolj pekočo verzijo lastne izdelave za večerjo.

7th heaven -čeprav so v pekli kot hudič (no, me vsaj nihče drug ni hotel prijeti za roko.. ali govoriti z mojim česnovim zadahom)

Ker sta me povsem preveč razvajala, sem se odločila, da v petek po dveh dneh odidem. Ostati do sobote bi se mi zdelo rahlo nevljudno, čeprav smo se vsi trije imeli super. Opoldne sta me peljala na potujočo tržnico,  zvečer pa do Nerje na avtoubus za Malago, od koder sem šla v Cadiz.

To je bila odločitev v zadnjem hipu, čeprav sem si želela videti Rondo. Na žalost je bila za ta dan že preveč s poti za štop, namreč tudi v Cadiz sem prispela šele ob polnoči. Nekaj ur prej sem nekega CS vprašala, če ve, kje bi lahko prenočila. Na žalost se je njegov sms zgubil v tranzitu, tako da sem si dve uri v temi ogledovala mesto in prisluškovala, če bi v kakem baru slišala angleščino in se prislinila k tujcem, vendar to početje ni obrodilo sadov. V mestu sem se dokaj dobro znašla tudi brez zemljevida.

Plaža je bila strašno vlažna in ni me mikalo spati v mivki, pomešani z mačjimi fekalijami, zato sem se odpravila proti železniški postaji. V parku na poti sem videla brezdomce, ki so spali na kartonu, obkroženi z napol praznimi steklenicami vodke. Čeprav so zgledali prisrčno, bi zjutraj najbrž tudi jaz smrdela po alkoholu. Železniška postaja je bila ponoči zaprta, zato sem prespala na klopci pred avtobusno postajo. Na ostalih treh klopcah so bili lokalni klošarji.

Kraj se je zdel varen in tudi klop povsem spodobne dolžine, vendar so neki smetarji v bližini prav celo noč ropotali kot za stavo, tako da sem mogoče oddremala le kakšno uro. Kljub temu sem vesela te izkušnje. Končalo se je dobro, ugotovila sem, da ponos zame ni ovira.

Ko se je bližnja železniška postaja ob šestih zjutraj odprla, sem šla še tja malo zmrzovati na kovinske stole in uživati v relativni tišini. Ko sem se sprijaznila, da bolj spočita najbrž ne bom, sem poiskala centralno tržnico, kjer sem kupila sadje, ugotovila, da sta oba hostla v mestu povsem zasedena in se odmajala v internet cafe, ki sem si ga zapomnila z nočnega tavanja naokrog. Ryanair je imel naslednje jutro ob 6:40 let iz Seville do Benetk, zato sem kupila karto (zaradi neprespanosti mi je uspelo dvakrat vnesti napačen mejl – me zanima, kakšen račun za telefon bo sledil mojemu kramljanju s prijazno uslužbenko iz Velike Britanije..). Med čakanjem na operaterko me je poklicala čudna tuja številka. Klicatelj je bil CS, ki ga je skrbelo, kje sem spala ter zakaj se nisem odzvala njegovim sporočilom.

pogled z južne strani katedrale proti ostankom gradu San Sebastian

Kljub najini splošni zmedenosti sva se zmenila za pivo. Pri njem sem se na hitro stuširala in odložila nahrbtnik.

kul poljski poba s kul mednarodnimi cimri

Na poti do plaže sva pobrala še dva italijanska CS, Frederico in Luco. Tam smo v glavnem lenarili in se smešili s poskusi bosega brcanja hekija. Ortopedsko spanje na klopci mi ni naredilo nobene usluge.

ta plaža ni najlepša ali najdaljša, vendar smo bili preleni, da bi hodili pol kilometra dlje

Novi prijatelji so me hoteli za vsako ceno nahraniti. Tako smo v trgovini kupili material za omako in pri Pavlu skuhali makarone s približno 60 grami soli. Ta dodatek ni bil nameren, zato smo omako zamenjali z enormno količino česna in pivom. Kaj lepše dišečega bi si človek sploh lahko še zaželel :)

namaste, my dear Pavel, Luca and Frederica

Na žalost sem morala pohiteti, da bi ujela zadnji bus do Seville. Zdelo se je, kot da je bil v Cadizu comic con najstnikov, saj jih je bil poln avtobus. Mogoče pa samo jaz ne razumem sodobne mode. Ker me je čakalo spanje na letališču, sem upala, da bom lahko vsaj na avtobusu dremala. Na koncu sem spala eno figo.

Ko sem se v Sevilli peljala do letališča, se mi je kar milo storilo po njej.

Ob prihodu sem vsa blažena ugotovila, da sedeži nimajo naslonjal, juhu! Zleknila sem se zraven dveh drugih prenočevalcev in oddremala dokaj kvalitetne tri ure spanca, ko so letališče preplavili ljudje, mene pa muhe, ki so me hotele požreti pri živem telesu. Čim hitreje sem prišla mimo kontrole in se drenjala pred vrati in kaj kmalu v sosednji Italiji, kjer me je, hvalahvala,  pobral Niko.

——–

Čeprav je bil tokratni izlet bizarno kratek in ni vključeval Maroka, o čemer sem prvotno sanjala, sem se imela strašno fino – ne le tiste pol časa, ko sem pod okriljem gostiteljev jedla zunaj in spala v udobnih posteljah. Presenečena in zelo vesela sem bila samih pozitivnih odzivov na moje strašno pozne couch requeste, radodarnosti tujcev, presenetljive varnosti pri spanju zunaj in predvsem tega, da se kar dobro znajdem ter me ni sram in strah:)

Španija 2.1

Leave a reply

Navdih za tokratni kratek sprehod po Španiji je bila, priznam, letalska karta iz Trsta za 12€. To, božansko vreme in bližina Maroka.  Tokrat nisem imela izdelanega načrta, le karto v žepu in deset kil krame na hrbtu. Za vsak slučaj – npr. če bi se odločila ostati kak mesec ali dva – sem s sabo pritovorila cel kup neportebnosti kot so leče, dolgi rokavi in dve kili knjig. Vseeno sem v nahrbtnik zbasala spalko, podlogo, kolesarsko baterijo, vrv, ekstra baterije za fotoaparat in ostale stvari, ki bi prej koristile preživetju v necivilizirani divjini kot pa v španskem raju za nakupe.

Letela sem iz Trsta do Valencie. Z Nikotom sva peljala še Nušo, prijazno punco, ki zdajle še zmeram couchsurfa nekje v Valencii, medtem ko jaz lenarim v Almuñécarju.
Pristali sva zvečer, ob pol osmih. Ker sva obe strašno stiskaški šparovni, sva takoj začeli obupovati nad ceno metroja do mesta. Prijaznega policaja sva vprašali, če lahko hodiva do mesta, in revež sploh ni mogel doumeti, kako sva lahko tako zmešani. Na koncu sva vseeno kupili karto za metro, da sva lahko ujeli CS language exchange meeting. Luštni ljudje, a žalost sem večino večera namesto v španščini v angleščini klepetala s sicer prav zabavnim Poljakom. Po ustaljeni navadi sem pozabila fotografirati našo družbo.

Po manj kot uri sva morali oditi, da sva se srečali vsaka s svojim couchhostom. Najprej sem naju zelo suvereno vodila v napačno smer, dokler se nista dva Španca na mopedih sama od sebe ponudila, da nama pomagata. Usmerila sta naju v 50% bolj pravilno smer. Ker se mi je vseeno zdela napačna, sem naključno gospo vprašala, kam morava. Končno naju je usmerila v povsem pravilno smer (točno obratno od moje  :)).

moj prvi host. upam, da bom tudi jaz kdaj tako kul!

Na dogovorjeno metro postajo sem prispela kake pol ure prepozno. Z Javierjem sva šla v nek lokal na sendvič-pitasto večerjo, potem pa sem prespala pri njem na tleh. Oh, kakšno noro stanovanje imajo v elitni četrti blizu Mercada de Colon! Visoki stropovi z ornamenti,  moderno pohištvo in kul umetniška dela po stenah.

prespala sem praktično za ovinkom, okolje ne bi moglo biti bolj v nasprotju z mojim umazanim ruzakom in poceni pivom, ki sem ga tovorila s sabo

Naslednji dan je imel zjutraj službo, tako da sva šla samo na pecivo za zajtrk, nato pa sem z ruzakom sama bluzila po mestu. Tokrat mi je bila Valencia še bolj všeč kot zadnjič.

tukaj sem našla kosilo v trgovini s pivom

nom nom. dejansko sem znala dovolj špansko, da sem želje v skladu z mojim omejenim znanjem o temnem pivu delila s prodajalcem. čeprav me je na koncu prepričala etiketa:)

Tole pivo sem spila toplo v parku Turia, opazujoča neke lokalne skejterje. V bistvu sem bila po njem rahlo pijana. Nisem vedela, kaj naj sama s sabo, zato sem odpešačila do plaže, saj je spomladi nisem obiskala.

tako zgleda del proge za formulo ena. slikala sem izključno zato, da bi imela več fotk s potovanja, sicer me niti malo ne zanima. jap, en navaden turist sem :D

kasneje sem izvedela, da je razdejanje na plaži posledica strašnih neurij, zaradi katerih so med drugim prejšnji teden zaprli letališče, ker je bilo poplavljeno

Ker sem genij, se mi je zdelo dve uri pred letom primerno namakati v slani vodi in pesku, da me je lahko potem vse srbelo še celo noč in naslednji dan. Nekako sem se po nesreči prešvercala na metro, čeprav sem imela vozovnico, nato pa me ni hotel spustiti ven iz svojega črevesja. Na srečo mi je na pomoč priskočil policaj, ki sicer preži na slepe potnike.

Zadnji hip sem ujela letalo proti Malagi (še ena karta za 12€, kaj pa drugega). Pristala sem ob 23:30 in najprej malo sede dremala na neudobnih sedežih v arrivals hall. Ko sem imela dovolj polomljenega položaja in se mi je zdelo, da bo osebje končno nehalo vohljati naokrog, sem se preselila na okensko polico za nek steber in se z ruzakom zaščitila pred pihanjem klime.

odlika spanja na klimi je bil pogled na nočno pisto

Ob dveh me je prehlajena varnostnica zbudila in hotela videti mojo karto. Očitno ji ni bila všeč, saj me je pospremila ven ter pri tem ni pozabila namigniti svojim kolegom, da sem najbrž nora. Hvala za to čudovito gesto :)

V vhodni hali sta že spala dva klošarja. Zleknila sem se med zunanjo stekleno steno in neko trafiko, ker se mi je v temi to vseeno zdel bolj privaten prostor.

spala sem na tleh pri tej rumeni steni

Okrog sedmih, ko je bilo že tako svetlo ^^ in so ljudje začeli mravljinčiti po letališču, sem pospravila svojo šaro in imela jutranjo toaleto v WCju za invalide. Ko sem bila na četrt čista, sem se odpravila v Malago, kjer sem povsem zadeta od zaspanosti še dve uri čepela v pristanišču.

ob devetih zjutraj je bil to eden izmed najmanj zabavnih krajev sploh, toda vsaj čuvajem sem se zdela jako zanimiva

Ko so se ob desetih končno odprle trgovine, sem si kupila liter mleka in ob obali začela pešačiti proti vzhodu, da bi štopala. Ker sem v Malagi že bila, tokrat nisem imela zemljevida in sem se zanašala na to, da bom prej ko slej prišla do primernega mesta.

po treh ali štirih ura hoje po soncu z 10-kilskim nahrbtnikom sem le dosegla konec mesta! wohoo!

Na zemljevidu Španije je bila ta razdalja približno pol centimetra.

Odcep za avtocesto je bil nekje malce bolj severno, ampak zdelo se mi je, da lahko štopam po stari cesti v večih manjših etapah. Pogled na zemljevid sicer razkrije, da je bilo do avtoceste manj za hodit. Ah, ja. Prostor je bil idealen (razen pomanjkanja sence, tale slika zgoraj je bil moj pogled na levo, cesta je bila na desni), vendar me sprva nihče izmed mimovozečih ni pošmirglal. Očitno Španci res niso naklonjeni štoparjem.

Po samo 15 minutah (kakšna sreča!) mi je ustavil nek moški, star med 40 in 50 let. Kaj kmalu sva ugotovila, da on ne zastopi moje angleščine, jaz pa ne njegove španščine. Sicer sem mu razložila, da grem h kolegu, ki ima babico 100km proti vzhodu in da mi je vseeno, kje na poti me odloži, pa me je vseskozi spraševal isto vprašanje. Nato me je vprašal, če me je strah, kar sem suvereno zanikala, potem pa je me prijel za dlan. Še zdaj mi ni jasno, kaj je hotel od mene, to me je prej zmedlo kot pa prestrašilo. Pokazala sem na cesto in v angleščini rekla, naj gleda nanjo. Ponovil je prvo vprašanje, zato sem pokazala na odcep in odložil me je v nekem mestecu na poti, Torre del Mar. Ob izkrcanju sem se poslovila po špansko, kar je tokrat popolnoma zmedlo njega.

takole tam pasejo koze sredi mesta. prisrčno, ni kaj!

in tudi čist malo kinky. zanimivo, da naskakovalec nima rogov, žrtev pa. to je rahlo razkačilo pastirja

Od tam sem hotela odpešačiti ven iz mesta, da bi nadaljevala s kazanjem palca, vendar je kolega vztrajal, da me pride iskat, ker ima poln kufer čakanja, in da je že na poti.

Njegova babica ima hišo 50km stran od tam, v Almuñecarju. Po rodu so Danci in na sploh je to mala danska kolonija, v trafiki prodajajo samo danske in nemške revije.

upam, da bom lahko skočila s teh skal

Tukaj je luštno, čeprav je mestece polno v glavnem tujih penzionerjev. Ampak po spanju vprašljive kvalitete strašno paše plavati v privat bazenu in piti pivo na terasi :)

na tej terasi! modra lisa v levem grmovju je bazen