Chiang Mai drugič

Malo zamujam z objavami, ni časa :)

Po klatenju v Chiang Maiu sem si naslednji dan sposodila zelo spodobno mestno kolo za 50 bahtov. Odkolesarila sem do slapu blizu mesta, ob poti na Doi Sutep. Naslednjič najamem gorca in osvojim ta klanec, 6% in 19 km. Upam :)

Potem sem zasledovala lokalnega kolesarja in odkrila čudovito kolesarsko stezo, ki vodi do lepo urejenega rezervoarja, kjer meščani med vikendi dobro jedo in počasi kolesarijo. Res počasi, tudi tisti v popolni bojni opremi na kvalitetnih kolesih.

Ker sem ugotovila, da imajo prekomerne količine sojinega mleka ugoden vpliv na prebavo, me je zaneslo in sem si na poti nazaj kupila 3,6 litrov sojinega mleka, zdaj pa moram ta tovor nositi s sabo :|

Na moje največje veselje sobotni nočni tržnici sledi nedeljska v drugem, bližjem delu mesta! Še več novih dobrot :)
Najbolj sem se razveselila najcenejšega povsem legitimnega sušija mojega življenja. Drugi del obroka so bile nekakšne bambusovo-riževe kocke z začinjeno omako, neke riževe sladkarije in kokosov sladoled.

Moram reči, da me ponujene prehranske opcije bolj radostijo kot templji, ki so vsi zelo novi ali pa nedavno obnovljeni, da se kar svetijo.
Kar ne zmanjka čudnih zadev za probat, že samo sadja sem poizkusila cel kup.
Aha, tole oranžno na levi je tisti čudaški plastelinasti sadež v družbi “rose apple” (ki nima nič skupnega z jabolkom) in papaje, ki jo zdaj že 3 dni vlačimo s sabo.

Chiang Mai

Trenutno sem v zgoraj omenjenem mestu. Vmes sem en cel dan preživela s Španko na trajektu in busu, en dan še z enim Slovencem in enim Nizozemcem kolovratila po poslovnem delu Bangkoka in Lumpini parku, kjer se igvane sprehajajo okoli kot pri nas race, potem smo bili celo noč zloženi v origami na avtobusu za sem. Prav nič enostavno ni bilo v dežju priti do terminala, ki je par kilometrov stran od skytraina (edinega prevoza z razumno hitrostjo), lokalni avtobusi ne ustavijo, taksiji pa tudi veselo peljejo mimo.
Dan smo prelenarili s počasnimi sprehodi in pokušanjem take in drugačne hrane. Chiang Mai je zelo turističen, ampak luštkan.

Update 2 dni kasneje:
Preselili smo se v še cenejši hostel za 2,2€, ki ima več kot eno stranišče, juhu! Včeraj sva šla s Tomažem na Doi Pui, sveto goro nad mestom. Mislim, da sem jedla nekaj mesnega. Ko sem spraševala, če ta curry vsebuje meso, so mi zagotovili, da ne. V moji skledi so se znašli riževi rezanci v vodeni pekoči brozgi, iz katere so polovili meso. Na srečo so bili dovolj pekoči, da nisem čutila nobenega okusa. Slaba investicija za žlico nudlcev.

V templju je bila gužva, pa sva si ogledala še vas malo naprej in se sprehodila po džungli do mesta, kjer je Budov (nevidni) odtis. Srečala sva samo par lokalcev, sicer pa nisva slišala ničesar.  Res ničesar, niti ptic ali čričkov, gozd je bil povsem tih. Čudno. Na poti sva opazila nasad kave. Sadeži so prijetno sladkasti, kot bomboni.
Splezala sva še nekam bolj proti vrhu, vendar se je kasneje izkazalo, da to še ni bilo to.

V vasi sem nazajgrede kupila nek čuden sadež, katerega ime sem pozabila, s teksturo plastelina, zelo sladek.
Ker sva se tako dolgo obirala, ni bilo več songthawov za nazaj, tako sva začela pešačiti in po kakšnem kilometru zaštopala dva domačina, ki nista znala angleško. Odložila sta naju nekje bolj na obrobju mesta blizu letališča.
Na srečo je bila točno ta dan tam nekakšna tržnica za domačine!

Tako sva krožila po stojnicah s hrano in prvič mi je uspelo naročiti dobro večerjo :)

Nekaj, kar naj bi bila solata z rakci, bilo pa je zelje z nekakšno kokosovo-jajčno začinjeno peno in škampi. Njam njam! Na splošno ona dva še bolj gledata na vsak baht kot jaz. Da zjutraj najdemo kavo, obredemo celo mesto. Presenečam se, kako veliko jem!

Nadaljevala sva z raznimi prigrizki in se kar konkretno najedla.

Sladoled z okusom matcha čaja in - oglja! Dober je bil :)

Potem sva imela še kakšne 4 km do centra. Ugotovila sva, da je v južnem delu mesta še par kilometrov stran sobotni nočni market oz. walking street. Ob sobotah in nedeljah popoldne zaprejo določene ulice, ki se spremenijo v živahen vrvež ljudi, pa ne samo turistov, ampak tudi lokalcev, ki lahko kupijo vse standardne spominke, obleke in predvsem zanimivo ulično hrano.
Market je bil že skoraj pri koncu in spet nisem kupila ničesar, sem pa dobro nabrusila podplate in prvič šla spat po polnoči. Mislim, da je bil cel sprehod dolg 20 kilometrov.