različne “spalnice”: 22 (od tega 1x na tleh vlaka, 1x na betonskih tleh, 1x v viseči mreži, 1x v dežju na strehi, 1x na tleh na letališču; ostalo porazdeljeno med posteljami, vlaki in busi)
45 dni (PREMALO!)
število srečanih Slovencev: 1
število nadlegovanj: 2 (enkrat me je nekdo zagrabil za nogo, enkrat pa za rit, za kar sta si oba prislužila brco)
število ur, zapravljenih za urejanje železniških kart: ~27
število ur, preživetih na vlakih: ~79
bojazni, da so me komarji okužili z malarijo: ~95
najvišja temperatura: 36°C (Gokarna)
najnižja temperatua: 3°C (Delhi)
število neviht: 2
število strel, ki so udarile v mojo ulico in prekinile oskrbo z elektriko: 1
število tatvin: 1 (adijo, superge :( )
število daril ali zavrnjenih daril (hrane, piva in chaiev ne štejem): 11
število različnih živalskih vrst (res se jih nisem trudila videti veliko, vključujem pa marsikatero običajno žival): ~20
število prebavnih težav: 2 slabosti, nič bruhanja ali driske (je pa res, da imam želodec iz titana)
število porabljenih denarcev: ~550€ (zapravljenih v Indiji, vize in letalske ne štejem v to, vključujem pa ves prevoz, prenočišča, hrano, denar za bedarije, zdravnika in očala… vse) – presenetljivo veliko, bi se dalo zapraviti 30% manj in vseeno spati v posteljah
Od te hrane se v mesecu in pol shujša za 4 kile ˇˇ
Mislim, da je razvidno, kako sem se večino časa trudila jesti surovo zelenjavo, zadnji teden pa sem imela overdose sladkarij in šejkov :)
Seveda nisem slikala povsem vsega. Najbolj fotogenične indijske obroke sem si s svetlobno hitrostjo stlačila v usta, ulični prigrizki pa vsi zgledajo precej podobno (ocvrto).
sok sladkornega trsa
neka tajska čudna sladka stvar
panipuri/golgappe
chikoo
navadna solata, vitamine pač potrebujemo :)
chai
sladkano mleko
cvrtje
vitamini :)
vegi burger. ja, indijska zahodna hrana je biolj zdrava od indijsko-indijske (in zahodno-zahodnjaške
najboljši biryani
naan place
jutranji chai
okra in panner butter masala
sladice
fast food
pred mojim oknom vzgojena domača papaja
gujiya
večerja
postrežena v skodelici iz palmovega lista
zajtrk
kosilo :)
idli
Hello to the Queen = karamelizirana banana, zdrobljeni kukiji, vroča čokoladna omaka in sladoled s kokosom
nutella pie
evropska/izraelska hrana je precej bolj zdrava od indijske, sladoledu navkljub
Jancyjin thali in moja masala dosa
bhelpuri
testenine na tržnici
odlično domače kosilo, riba s curryjem, riž in še dve zadevi
klasičen meni na postaji
sadna solata skozi okno avtobusa. mislim, da po vrhu potresejo masalo, da ne opaziš, kako prašna je. masala je slana, fuj
poročna pojedina
ocvrti prigrizki, ampak tole je bilo zelo okusno!
paratha
če plačaš internet, te še nahranijo :)
ananasov šejk s sladoledom
nastajanje zajtrka
kingfish
domača papaja
biryani+vitamini
melancanasta masala
sadna solata <3
bučni curry
najboljši palak paneer ever!
Titanic :D
masala z mandlji, indijskimi oreški, arašidi in belimi rozinami. malce presladko za moj okus, ampak to bi lahko pričakovala
paradižnikov kolhapuri
palak paneer
gadbad
paneer juha in solata, nomnom
gadbad, tale precej umeten in fuj, zato pa je bil tako poceni
aloo paneer
pozabila, kako se temu reče, nekaj n U
“gobova” juha in naan, čeprav sem vsakič dobila enako juho, ki ni bila nič od naštetega na meniju :)
Tolele mumbajsko letališče je zabavno. Not. (Vseeno sem mu v mojem reviewu na www.sleepinginairports.net podelila 4/5 zvezdic, čeprav je drugo najslabše letališče v Aziji- če ne poznate te strani, je zelo zelo koristna!)
Z Jancy in Celeste smo si delile taksi. Prva ima vlak ob enajstih, druga let ob enih ponoči, jaz pa mojega ob pol sedmih zjutraj.
S Celeste sva se zataknili že pri vhodu na letališče – vstop je dovoljen samo s kompletno karto in vsemi dokumenti, na njeni karti pa ni pisalo imena. Na zunanji strani letališke stene ni wifija, tako da sva se malo kregali z nerazumnim varnostnikom, nato pa naju je po pregledu prtljage in popisu v papirnat zvezek le spustil noter. Vsa ta kolobocija ne pomeni, da ste oproščeni normalnega pregledovanja, ki sledi check-inu.
Drugi hec je ta, da ko si enkrat noter, te ne spustijo več ven. Najprej sem hotela na WC, nato pa do “waiting hall”, saj v lobiju ni sedežev. A glej ga zlomka, pametni indijski arhitekt je čakalnico od preostalega letališča ločil s stekleno steno brez vrat, vhod vanjo pa je le z zunanje strani letališča.
Tako sem se zleknila v kot na tla. Imam wifi! Sicer bi ga skoraj raje zamenjala za kak prigrizek, ampak ok. Takoalitako me bodo jutri na letalu trikrat nafutrali, do prvega leta pa me loči le še 9 ur. Občasno malo dremam, malo tapkam po inštrumentih in se pogovarjam s Finko Nino. Skratka ni mi hudega. Tla so komaj kaj trša od indijskih žimnic :)
Kako točno sem prišla do tega trenutka:
iz Hampija sem se z zelo udobnim privat 16-urnim nočnim busom (ki naj bi bil 14-urni) včeraj zjutaj pripeljala v Mumbaj. Klima je prijazno skrbela, da ne bi slučajno ozdravela. Ko smo prispeli v predmestje, me je voznik vprašal, kam sem namenjena. Odgovorila sem, da v Colabo, ki je na skrajnem jugu mestnega polotoka (kakih 25 km stran):
“Your stop, you go out here!”
Zdrava kmečka pamet mi je velela, da se vozimo proti jugozahodu in da hočem izstopiti nekje, kjer je kakšna železniška postaja za orientacijo. Ker smo se odpeljali mimo vseh, nato pa izgubili sled o železnici, sem ostala do končne postaje, ki se je nahajala le 5 km stran od moje destinacije. Našla sem še francoski parček, s katerim smo si razdelili stroške za taksi. Mesec solo barantanja je kar dobro izboljšal moje odločne nastope. Sandy bi bila ponosna.
Zopet sem se namestila v Red Army hostlu in se počutila, kot da sem se vrnila domov. Kitajko Jancy sem popeljala na sprehod po zdaj že kot lasten žep znani soseski in nameravala kupiti par darilc in razglednice. Če sem se prej vsak dan otepala prodajalcev, ki so mi jih zmeram molili pod nos, ko sem jedla, zdaj ni bilo nikjer nikogar, niti na stojnicah.
Jancyjin thali in moja masala dosa
Niti naslednji dan, v celoti preživet v nakupovalni mrzlici na tržnici svile Mangaldas (rezultat: trije poceni bombažni šali in 30 klopčičev preje, ker sem preveč škrta), ni nihče imel razglednic. V Pushkarju, kjer imajo najcenejše in najlepše cote, sem mislila, da jih gotovo lahko kupim tudi v velemestih, zato sem kupila le najnunejše, da nisem nediskretno razkazovala moje zahodnjaške riti. To ni res. Če gre kdo v Indijo po robo za male pare, kupite tekstil v Pushkarju!
mali možakar v beli opravi me je zasledoval kakšne pol ure
Blazno je me zabavalo, kako sem se v moji opravi hlamudrač in široke kratke majice znašla v muslimanski četrti, natančneje v ulici, kjer prodajajo izključno burke. Prodajalci so si strašno prizadevali, da bi si kupila kakšno!
To bi bilo še bolj bizarno kot punjabi komplet, ki sem ga nosila na poroki.
Danes je bilo kljub pomanjkanju zanimivih dogodkov stresno. Nakupovanje je naporen šport!
Zdaj pa bom še malo oddremala pred letom. To bo zanimivo, ko bom pristala na zasneženem Brniku v mojih japonkah za en evro in nogami, kot da sem hodila po žerjavici :)
Po prvem kolesarjenju sem imela dan premora, med katerim sem z Ali in Emilie lazila po zastonj templjih na južni strani reke. Hampi je bila nekoč kraljeva prestolnica s pol milijona prebivalcev, zato so ruševine raztresena precej daleč narazen. V kombinaciji z nadrealistično naravo so super za pogledat, vendar nikoli nisem prišla blizu plačljivih templjev. Enostavno preveč jih je in čez čas se ti itak zdijo vsi isti.
Pred temle Krišna templjem sem si vzela kratek odmor in sedela na tleh, ko sta me ogovorila dva mlada Indijca. Ne vem, zakaj univerzalna govorica telesa ni razumljiva v tem delu sveta. Če se obrnem stran, ni treba svetiti zraven mene še 10 minut. No, potem pa je le sledil najbolj neposrečen poskus osvajanja ever (izgovorjeno z indijskim naglasom):
“Madam, what your bodyweight?”
Jaz: “You do not ask a girl this question.”
On: “Mine, fifty-five.”
Fail.
To je samo mali mali delček. Da bi človek videl vse, bi se moral cel dan fijakati okrog z mopedom.
Zvečer sem na katodnem TVju skupaj s še 30 ljudmi gledala film Darjeeling Limited. Seveda je točno ob uri, ko naj bi se začel, zmanjkalo elektrike :D Trajalo je, preden so pognali generator. Šment, mislila sem, da bo to umetniški film, ne pa ameriška komedija.
Naslednji dan sem s kolesom raziskovala severni breg. Šla sem do vasi Anegundi, kjer sem skoraj dve uri čepela pred tovarno izdelkov iz bananinih olupkov. Proces produkcije poteka tako, da tri dekleta sedijo na tleh pred vrati in pletejo denarnice iz vrvi, spletene iz posušenih olupkov. Slikati se niso pustile.
Poleg tega sem si ogledala Lakshmi tempelj:
indijska ritem mašina :D
Tempelj je zgrajen pod kupom skal, pod/med katere sem bila povabljena na chillum z duhovnikom. Ne, hvala. Že tako sem se na vsakem koraku udarila v glavo, tema in ozki razmaki med skalami so mi vzbujali neprijetne klavstrofobične občutke.
Končno sem si ogledala tudi Durga tempelj, kjer naj bi častili kobre in verjeli, da so zli duhovi ali nekaj podobnega. Po Alexovem pripovedovanju se je zdelo zlovešče.
“Kompleks” sestoji iz templja
, menih je bil zelo dobrodušen
za njim pa se vije divja pot do ostankov trdnjave in grobnic za tem zidom:
Zaradi kač mi je bili malo neprijetno iti sami, zato sem počakala, da je za mano prišel še francoski parček. Skupaj smo malo brskali med skalami:
Spokojnost je zmotil Indijec, ki je pripeljal mlado družinico z dojenčkom in si na vse pretege prizadeval, da bi se priključili. Teren je poznal res dobro, vendar je bil preveč vsiljiv. Tako sta Francoza obtičala na neki skali, jaz pa sem šla nazaj proti Hampiju napolniti želodec.
Posvariti vas moram, da na fotografijah zgleda 86% manj impozantno kot v resnici.
Hampi je eden izmed krajev, ki ga priporočajo tako backpackerji kot internet in Lonely Planet. Ne brez tehtnega razloga! Kamnita pokrajina je videti, kot da je velikan po zeleni preprogi raztresel lego kocke.
Skale so vulkanskega izvora, skozi čas pa so jih monsunska deževja in vetrna erozija oblikovali v gromozanske zaobljene gmote. Med njimi so čudovita riževa polja in nasadi banan. Kljub indijski prašnosti je pokrajina intenzivno zelena. Perfektno!
tudi povsem zrele banane so tu pol krajše kot pri nas
delavke na riževem polju 50m stran od moje strehe
druga stran istega polja, ki me je ločilo od napol uradne vasi
moje noge tu zgledajo tako čiste!
Lonely Planet se osredotoča na čudovite turistične guesthouse na bolj “meščanski” strani reke Thungabadra, kjer je večina starih templjev, toda meni se je severni breg reke bolj dopadel.
teli templji so sicer na južni strani reke. a vidite, kako je sever lepše barve? :p
Nekoč je čez Thungabadro (kako fino je to ime!) obstajal most, ki pa ga je leta 2010 odnesla reka. V pravi indijski maniri ga seveda niso zgradili na novo, ampak se čez reko prevažajo z motornimi čolni in okroglimi pletenimi košarami iz palmovih listov. Prevoz stane 10 rupij v eno smer (0,15€), če si otovorjen z ruzakom, kolesom ali skuterjem, pa doplačaš.
reka sicer ni blazno globoka, vendar vsebuje krokodile. da ne omenjam, kako večina Indijcev ne zna plavat
ghati, kjer umivajo sebe in svoje obleke in posodo
na motorne čolne sicer natovorijo tudi skuterje. odrinejo samo, ko so dvakrat bolj polni kot tole in se z vseh strani drgneš ob sosede
druga možnost so taki privat čolnički, s katerimi te tudi romantično popeljejo gledat, kako krokodili večerjajo rečne ptice. na hribu v ozadju je tempelj, kjer se je baje rodil Hanuman, na reki pa začetki gradnje mostu (oz. bolje rečeno, ostanki začetka gradnje)
temu motornemu čolnu se je pokvaril motor, zato so vpregli Indijca z okroglim čolničkom, da jih je popeljal čez… le kako težko bi bilo uporabljati par vesel v originalnem čolnu? :D
ostanki starega mostu
Kot že rečeno, sem s parimi cimri spala na strehi. Bilo je čudovito, vendar bi bilo dobro, če moj spanec ne bi bil tako trden. Drugo noč je namreč zelo netipično precej deževalo, ampak sem v polsnu nameravala počakati, da neha, in dremala naprej. Šele zelo močan curek vode me je pregnal pod streho, toda takrat je bila spalka že mokra. To je posledično pripeljalo do prehlada, ki ga čutim še en teden kasneje.
spalnica podnevi in v dobrem vremenu
Najbrž se samo spalnemu geniju, kot sem jaz, uspe prehladiti pri 35°C čez dan in 22°C ponoči.
Poleg smrkanja sem podnevi zelo dobro in veliko jedla, hengala z lokalci in ostalimi backpackerji (zadnje tri dni celo z dvema dekletoma, noro!) in dvakrat najela indijsko kolo. Ta pridevnik mora biti uporabljen, saj bi bilo wormanje najbrž bolj udobna oblika transporta:
Kdor ne verjame mitom o neudobnosti indijskih koles, naj gre tja in preizkusi. Na odsotnost (delujočih) prestav in bremz sem navajena že zaradi domačega kolesa, problem je v sedežu, ki je le slab izgovor za plast kot železo trdega usnja na dveh še trših fedrih. Brez vzmetenja se je dokaj naporno prebijati čez klance (97-kilske noge niso hotele stoje goniti navkreber po makadamu, kaj čmo).
moje novo zelo kvalitetno kolo :)
Skozi severni del Hampija vodi le razrita skalno-makadamska pot, ki sčasoma pripelje na tole glavno cesto. Najprej nisem verjela, da so ti kraji le 5 km narazen, in mislila, da Indijci miljam pravijo kilometri, toda google maps se strinja z njimi. Celo večnost traja, da kamorkoli prideš.
Zahodni krak vodi do vasi in jezera Sanapur, kjer se lahko kopaš, vendar me je Ali prestrašila, da imajo stoječe vode v toplih državah v razvoju dostikrat neke parazitske mini črve, ki mesece kasneje v gostiteljevih pljučih izležejo svoj zarod. Škoda, s skal se da idealno skakat v vodo, kar sem na peščenih plažah res pogrešala. Tako sem le opazovala mojega novopečenega indijskega kolega Rajuja, kako je v spodnjih gatah veselo skočil na glavo in se čudil, zakaj ne sledim.
Po kopanju sva v japonkah splezala še do opičjega templja (zanje je to normalno in po skalah tekajo kot gorske koze, jaz pa sem si na poti gor strgala japonko in se skoraj sankala navzdol):
Babaji gre vsake par dni na drugi hrib kadit chillum.
seveda kadi lastno pridelano ganjo, ki raste poleg templja :)
razgled na vas Sanapur
razgled na Thungabadro na drugi strani
velikost skale v obliki kobrine glave v primerjavi z mano (v višino se nisem skrčila)
šola v Sanapurju
Popoldne sem odkolesarila do Anjana Matha templja na hribčku Anjaneya, do koder se med otepanjem igrivih opic povzpneš preko 570 stopnic. Tri so se obesile name (razumem, da sem najbrž smrdela kot opica) in sem jih del poti nesla na sebi, toda na srečo niso ničesar ukradle. Še dobro sem jo odnesla – Ali pravi, da jo je ena poskušala poljubiti na usta!
Drugi del sledi malo kasneje, ker je preveč slik :)
tinkole 