Živjo! Slišim, da se nekateri pritožujete nad pomanjkanjem novic s tega konca sveta. Hvala in oprostite!
pogled na Kudle beach v Gokarni
- standardni prizor
še en standardni prizor
petkilska „king fish“ za fishclub, vsakovečerno masovno pojedino
moje in podganje gnezdo
predsoba
jutranja paša
predpriprave na marčevski festival
idli s chutneyem in kokosom, tipičen indijski zajtrk
glavni trg v Gokarni, skupaj s svetimi ghati in krematorijem (kar se zavoha)
Filip, Šved, ki živi v Mumbaju in snema filme
tejle madam sem pomagala dvigniti tovor na glavo. to tehta kakih 25 kil, ona pa ne vem, če dvakrat toliko. noro. zahodnjaki smo totalne mevže
vsi tovornjaki so takole praznično okrašeni
popravilo mojih sandalov. Ko so se strgali tretjič, sem za 3 rupije kupila gromozansko iglo
Angelo, makrame mojster iz Nemčije, zaradi katerega imam popust v Manju’s place v Hampiju, in čudovito zapestnico
tempelj, kjer zajemamo pitno vodo
večerna pot nazaj na Om
ribja tržnica
pri zdravniku
Mahalaxmi restavracija, kjer vsak dan jemo in kjer srečaš še več makramejčanov
večerni market na Kudle beach
najlepši sončni zahod – Sonce se je za spremembo utopilo v morju in ne v motnem zraku
Anilove jembe postajajo moje
big brother is watching you on Gokarna beach
ljubim take general store, kjer lahko kupiš vse od vodovodne napeljave do kosmičev, šampona in električnih pretvornikov (samo elastike niso imeli – to prodajajo tam, kjer imajo orodje:)
opičja familija
lupčka na rito od očeta, nato pa dojenje pri mami
tko pa zdej zgledam, totalen hipster :D ampak v vasi s par tisoč ljudmi sem imela srečo, da so sploh imeli optika
Gokarniške soline
Priznam, da so si bili zadnji dnevi podobni kot jajce jajcu. Na dober način. (Ponavljajoče se slike so posledica kronološkega uploadanja.) Postelja je namenjena največ dvema bitjema, ne štirim. Na žalost nisem dobila popusta.
Ušesa so zdrava. Dohtar mi je predpisal antibiotike za 24 rupij (0,35€), konjsko dozo paracetamola, ki ga seveda nisem vzela, in ušesne kapljice. Poleg tega sem požrla še tablico probiotikov za en evro (morda bi jih morala kako kilo uvoziti v Evropo, so res poceni).
Na nedeljskem spontanem jamu sem med drugim spoznala Karthika, ki se seli iz Delhija v Bangalore. Njegovo potovanje z avtom traja že dva tedna, saj se po poti ustavlja v Goah, Gokarnah in drugih čudovitih krajih. Tako sva v torek opoldne s peturno zamudo odrinila na pot proti Hampiju. Razen ugodnješe ure in hitrejše poti (javni avtobus odrine ob šestih zjutraj iz Gokarne in prispe v Hospet 20km iz Hampija, privat pa ob enajstih zvečer zapusti Ankolo, 30km iz Gokarne, in te v Hampi dostavi ob štirih zjutraj – oba sta skratka bolj primerna za ljudi vampirske sorte), je bila to kar draga izbira, saj indijski način vožnje zahteva neprestano bremzanje in pospeške, kar pokuri kar precej bencina.
Nekje na sredi poti sva ob cesti zagledala sejem bikov in si ga seveda ogledala. Mislim, da tam zelo redko vidijo belce. Poleg neke domačinke sem bila edina nosilka XY kromosomov, saj so prodajali le moške primerke goveda, vse lepo okrašene.
V Hampi sva prispela v temi in se komaj zmenila za sobo za 350 rupij. Ljudje so najbrž mislili, da sva poročena, čeprav nisva oddajala nobenih takih znakov. Zjutraj sva šla v Virupaksha tempelj, potem pa on na pot, jaz pa sem z mojo gigantsko muzikalno prtljago preplula reko Thungabadra in se namestila na strehi za 75 rupij (1€ :). Do nje se pride po ozki brvi med riževimi polji. Luštno in srednje nevarno, če si otovorjen kot mula. Še bosa sem se enkrat skoraj zvrnila v mlako, enkrat pa pomendrala kup gnoja. Po celem popoldnevu v vasi mi še niso sunili ruzaka/jemb, le tako naprej!
Med odsotnostjo sem z Bradom igrala backgammon in jembe v javnosti! Sicer ne mojh, ampak neke večje in globlje, pravi užitek (igrati, za poslušanje nisem ziher). Drugi me celo spodbujajo k temu, juhu!
Tako. Ura dneva porabljena na netu, zdaj pa grem jest in na jam session :)