zakaj nisem videla Delhija

Namaste!

Sandy je ta biryani krstila za najboljši v njenem življenju. to je najin zajtrk v Alwarju (jaz sem naročila nekaj s hecnim imenom, kar se je izkazalo za krožnik začinjenih arašidov, classic Tina :)

kako ugotoviti, kateri bus gre v Delhi, če nihče ne zna angleško

sledi glasu, ki se najglasneje dere „Delí! Delí! Delí!“

Iz Alwarja sva se dan po poroki odpravili v Delhi, od koder sva želeli v Darjeeling (23-31 urno potovanje z vlakom na severovzhod). Seveda so bili vsi vlaki zasedeni, niti tatkal vozovnic nisva dobili. Na postaji sva prebili vsaka približno pet ur. Sandy je dobila karto za Rishikesh, ki je luštno mesto ob vznožju Himalaje (na nadmorski višini neke dva ali tri kilometre), jaz pa čakalno karto za Agro, od tam do Khajuraha, od tam do Jhansija in od tam do Aurangabada. Grem torej na jug, ker me tu preveč zebe. Sicer se 15-urnega nočnega vlaka s čakalno karto niti najmanj ne veselim, saj to najbrž pomeni, da bom sedela na tleh, stlačena med prtljago, čevlje in luže iz wcja.

DIY prestave, ročka se je namreč polomila

V Delhiju sva spali dvakrat, vendar je zadeva povsem prevelika za moje pojme. Že mnogo pred centrom Delhija so poslovne hiše predmestja in znak, da je Delhi oddaljen 36 km. Poleg tega naju je avtobus odložil v 3 p. m. Zakaj glavnih avtobusnih postaj ne postavijo v bližino metroja? Zaradi rezervacije vozovnic sva želeli bližino New Delhi železniške postaje, kar je bilo 18 km stran. Rikšar je razložil, da so motorna vozila v najini ulici, oddaljeni 2 km, prepovedana. Tako sva že v temi kot dve muli pešačili do ulice, polne hotelov. Prvi, ki je obljubil, da ima wi-fi, je seveda lagal. Sandy se je skregala za denar nazaj, jaz pa sem medtem našla enega, ki je selektivno imel wi-fi signal ali pa toplo vodo.

Nato sva dva dni porabili za letanje po raznih birojih in rezervacijah. Za to, da bi iskali še metro postajo, ki bi me dostavila v bližino česa zanimivega, je zmanjkalo časa. V temi si res nisva več želeli laziti okrog.

Svetla točka Delhija je bila luknja, ki sva jo krstili za „naan place“ direkt pred vrati najinega hotela. Naan je bil super svež in iz prave tandoori peči. Tam sva jedli vse obroke. Zaposleni so naju bili strašno veseli in se slikali z nama, saj sva bili edini ne-lokalki.

nomnomnom. Sandy je njihov masleni paneer proglasila za najnajboljši. Bil je tako svež, da je imel teksturo marshmallowov

indijske sladice. Ko sem jih slikala, mi je v krožnik padla neka umazanija s strehe. Tako sem pojedla samo spodnjo stran :)

poleg „naan placea“ je bil tempelj

Škoda, da o Delhiju nimam več povedati. Za razliko od ostalih mest ima lepe moderne komplekse, kar pe ne izključuje prisotnosti slumov. Vsekakor se mi zdi prevelik, da bi si ga želela raziskati. Veliko raje namreč hodim peš kot rikšarim.

Narendrova poroka

Najino hitenje je imelo namen – želeli sva si ogledati tipično radžastansko poroko Barbarinega kolega Narendre. Poroka naj bi bila skromna, okrog 100 povabljencev. Seveda se je to razvilo v približno tisočglavo množico.

Barbarin prijatelj Ankit naju je spentljal s svojima prijateljema Deepiko in Harshitom, ki sta iz Bangalora priletela v Jaipur, da bi od tam skupaj šli v Alwar. Na žalost sva bili skupaj z najino prtljago že na avtobusni postaji, ko sta nama sporočila spremembo načrtov in naju povabila k svojim jaipurskim sorodnikom na zajtrk. Ker nisva želeli biti pozni, sva se vkrcali na avtobus, ki je za 150-kilometrsko pot porabil klasične štiri ure. Poročne slovesnosti naj bi se začele ob 17h, midve pa sva komaj prišli tja in si našli hotel. Nenadoma je zazvonil telefon in Narendra je bil že pred hotelom, da naju odpelje k sebi domov. Nepričakovano in noro prijazno!

Od samega navdušenja sem darilo seveda pozabila v sobi in se z nepočesanimi mokrimi lasmi direkt izpod tuša pognala dol. Tudi Sandy je bila le bolj polovično opravljena v sari.

Zaradi naju so se obredi začeli z rahlo zamudo. To je bil sedmi in zadnji dan ritualov, ki so bili večinoma namenjeni samo družini. Nevesta je svoje rituale opravljala pri sebi doma.

Najprej so Narendro v spodnjem perilu ženske natrle z mešanico kurkume, moke in še nekaterih začimb, da bi se mu koža lepše svetila.

Potem se je usedel pod svileno plahto, ki so mu jo obredno zvili na glavi in okrog njega krožili s pladnjem nekih začimb, kadila, vode in še česa.

Sledilo je oblačenje v ženinovo obleko, hibrid med krono in turbanom, pas in meč. Deepika in Harshit sta končno prispela z dveurno zamudo :)

Nato so sorodniki nanj obešali umetelne vence, narejene iz denarja, in z rdečim pigmentom risali piko na njegovo čelo.

Med ednim izmed teh korakov so praznično oblekli tudi njegova mala (predvidevam, da) nečaka.

Končno je bil nared za pojavo v javnosti. Pred hišo sta ga že čakala živčen bel konj in cestna parada, sestavljena iz zvočnikov na kolesih spredaj, ki vrtijo popularno bollywoodsko glasbo, in bobnarjev v sredini, ki spodbujajo ljudi k plesu.

Vsakdo mora plesati (in se po možnosti slikati, kako pozira z ženinom in šopom bankovcev). Če pa si edini belec/ka, moraš plesati še toliko več :)

Indijski ritem je nenavaden, to sem opazila že v Pushkarju. Je kot mešanica parih različnih hitrih ritmov, zato je ples precej utrujajoč. Me zanima, če so moje plesne točke končale na youtubeu.

Po nekaj urah počasnega premikanja in neprestanega ustavljanja na cesti smo končno dosegli prostor za ohcet.

Kako sem bila vesela, da danes nisva prav nič jedli! Ob vseh straneh travnika so se namreč razprostirali lonci s karijem, daalom, naan, sladoled, pistacijino mleko, kava, biryani,.. Prav nedamsko sem se nažrla in prav nič me ni brigalo, koliko ljudi medtem hoče plesati z mano ali pa me pri tem slika. Kot edina belka sem bila največja atrakcija, precej bolj kot novoporočenca. Nekdo mi je predstavil svojo desetčlansko družino (tete, sestrične in snahe). Ostali so se predstavljali v skupinah po tri ali štiri. Upam, da prisotnost belca na poroki prinaša srečo.

(James in John sta nama povedala, da se na velikih porookah radi pojavijo transvestiti. Če jim plačaš in odidejo, je to znamenje velike sreče. Če jim ne plačaš dovolj, ostanejo in to prinaša smolo. Vsekakor pa so ljudje bolj veseli, če pridejo in jim lahko dajo denar, kot če ne.)

Kaj sta počela med mojim hranjenjem, sem spremljala bolj bežno.

Nevesto so s posipanjem rožnih listov pričakale družice. Skupaj z ženinom sta se povzpela na vrtljiv oder, kjer so se dogajali neki obredi, ki so jim ostali sledili še manj kot jaz. Moški del populacije je medtem šel razgrajat na plesišče.

Uboga slavljenca sta se morala še ure slikati z vsakim, ki se je hotel. Narendrov oče se je hotel slikati s Sandy in mano, blazno prijazen možakar. Želim si, da bi te čudovite ljudi že prej poznala. Potem bi si morda vsaj zaslužila vso to skrb!

Po fotografiranju sta imela končno dovoljenje, da jesta (mrzle ostanke pojedine), nato pa so sledili obredi v dvorani, kjer je na tleh spalo nekaj ducatov ljudi.

Med njihovim smrčanjem je hindujski duhovnik sto let klical bogove, ju škropil z vodo in ju blagoslavljal. Ker je nevestina družina z juga in govorijo samo angleščino in tamilščino, duhovnik pa le hindujščino, je nastalo nemalo komičnih situacij. Njena starša sta pol stvari naredila narobe, ljudje so po nesreči stopali v sveto vodo in začimbe. Ob dveh zjutraj je bilo podajanja pladnja preko njunih glav in hoje okrog miniaturnega oltarja končno konec in uradno sta postala zakonca.

Že veliko pred tem pa sta izgledala utrujena. Cel teden takih ritualov mora biti blazno naporen. Poleg tega je nevestina obleka res težka.

Najbrž do zdaj že vsi vemo, da sem blazno neromantična oseba. Vseeno pa imam za indijsko poroko nekako več razumevanja kot za zahodnjaško. Baje so res bolj dolgotrajne. Ta prispevek ni namenjen šaljenju ali čemurkoli, ampak zelo laičnemu opisu dogodkov.

Po koncu poroke so naju celo odpeljali nazaj v najin hotel. Res hvala! Narendra in Nandhini, želim vama vso srečo in da vajin zakon ne bo niti 5% tako naporen kot je bila poroka!

ps: Naslovna slika je od Sandy.