Ko so se tarokmušketirji s kolesi potepali po Madžarski/Češki/Slovaški/Poljski/Avstriji, je bilo treba nekaj početi. In ker nisem dovolj hardcore, da bi v tej strašanski poletni vročini zganjala enako količino kolesarjenja kot oni (100km na dan z otovorjenimi prtljažniki po raznih hribih), sem šla za par dni uživat na Transformo. Letos sta jo organizirala ljuba Lori in Jurij.
Tja so me zapeljali Eva, Oskar, Krištof in njihov stafford kuža Kan. Ko sem jih čakala na Dolgem Mostu, sta do mene pristopila dva Belgijca, ki sta se z Metal Campa namesto domov odpeljala v napačno smer in sta iskala štoparje. Me zanima, kam sta se navsezadnje odpeljala v lastni režiji.
Sam tabor je bil zraven reke Nadiže blizu vasi Kred pri Kobaridu. Gozd je tam posejan z jasicami in balvani, na bregu nad njim pa stoji majhna cerkvica. Imeli smo svoj vodni izvir in si delili delo kuhe in pomivanja. Ne spomnim se, če sem postala dobra kuharica že spomladi ali šele zdaj, ampak take izkušnje z improvizacijo vsekakor pomagajo. Kako iz petih kil čičerike, pol kile sladkorja in malo začimb narediš ne samo užitno, ampak naravnost slastno stvar za 100 ljudi?
skupinska izdelava čapatijev
čapatimojster Peter
nastajane čapatiomake
končno kosilo. njamnjam!
manj lušten del opravkov v kuhinji
Vsa hrana je bila vegi in naravnost odlična, ampak je presenetljivo veliko število ljudi goljufalo in si v vasi kupilo meso. Ne sodim, ampak se mi pa zdi hecno :) Sama nisem pogrešala ničesar, niti sladoleda. Čudež!
Ob vseh ostalih delih dneva, ko se nismo prehranjevali, smo plavali, imeli delavnice kung-fuja, tai-chija, joge, gledališča, dihalne vaje, igrali frizbol, tarok, šah in razne inštrumente (upam, da se da kalimbe kupiti tudi v bolj “evropskih” delih Afrike, recimo v Maroku :). Zvečer smo v tavelikem vojaškem šotoru gledali politične ali/in arty filme, vsaj kadar se agregat ni odločil ugasniti. Spala sem kar tam, ker se mi ni dalo prinesti svojega šotora. Ponoči smo ležali v travi in poslušali Borovo predavanje o ozvezdjih.
Vidova šah delavnica
frizbol
indijanska savna v ozadju :) vključno z razbeljenimi kamni in nabranimi dišečimi zelišči
voda je bila ravnopravšnja, izjemno prijetna
breg Nadiže
jutranja (opoldanska) skupščina
Ob prihodu nisem poznala praktično nikogar, ampak so večinoma vsi pravi srčki. Lori se je v trdi temi odločila z barvami za kožo popleskati moj obraz. Končni rezultat je bil nekak abstrakten polmetulj:
Lorijino sredinočno ustvarjanje ob reki
ostanki facepainta, ki so preživeli noč (tudi spalka je zdaj v parih novih odtenkih zelenomodre in rdeče)
Moj drugi večer tam (ostali so bili tam že nekaj dni, jaz sem prišla samo za zadnji vikend+en dan ekstra po koncu) se je v tabor prikradel nek potepuški pes in ugriznil Krištofa v roko. Kan ga je kot pravi pes čuvaj ponosno branil in skoraj ubil tistega cvilečega psa. Tako so predčasno odšli na urgenco v Ljubljano, da bi ugotovili, če je stekel.
pospravljalni ponedeljek
Tako niti nisem vedela, kako bom prišla domov, saj nas je po zadnjem uradnem dnevu ostalo še kakih 20, pol katerih ni šlo proti Ljubljani, ostali pa so pospravljali in tovorili zadeve nazaj. Odločila sem se, da bo štop dobra izbira. V teh malih krajih po navadi ustavljajo precej pogosto. Na žalost pa je promet naseljenosti primerno redek in tako je moja vožnja domov trajala 5 različnih avtov, 10 km hoje, 2 uri vedrenja pred strašnim neurjem – skupaj več kot 10 ur :)
vse, kar potrebuješ za kvaliteten 10-urni štop čez pol države
napad strašnega viharja v Idriji, kjer sem vedrila v lokalnem Tušu in vsako uro pojedla en čokoladni kornet
To je bil ta vihar, ki je razdejal zahod države, pometal strešnike s streh, podrl drevesa in poplavil pridelke. Sem imela blazno srečo, da me je Dejan tako premišljeno odložil tik pred nakupovalnim centrom. Tudi zadnji štop sem dobila izpred njega, direkt do Ljubljane :)
tinkole 