[Po ustaljeni navadi obujam spomine na Barcelono skoraj leto kasneje. V bistvu bolj zato, ker imamo sredi marca v Sloveniji sneg in dež, lani pa sem se ob tem času nastavljala španskim sončnim žarkom in čofotala na peščenih plažah.]
Najlepši spomin na Barco je definitivno polnočno igranje odbojke s Paulom v ozki uličici pred hostlom in potem kopanje v morju pri 13°C tako zraka kot vode. Po tem opravku sva brez spodnjih gat in z brisačastim turbanom na glavi hodila od bara do bara, da so se še lokalci ob pogledu na naju zabavali tako kot midva.
Naslednji dan sva obiskala Domna, ki je tu na študijski izmenjavi in živi zelo blizu Ramble. Pravi luksuz! Šli smo na pregrešno drago pivo. Ob enih so bar zaprli in ker se nam ni dalo premakniti v klub z vstopnino, smo pri Domnu spili še malo odličnega Alenovega domačega orehovca. Hvala!
Razen tega sem mojih še-ne-26 let in študentsko izkaznico izkoristila za zastonj vstopnine v par muzejev. Gaudijeve hiše so na žalost plačljive, zato sem si jih ogledala samo od zunaj. Standardnih 20 kilometrov pešačenja na dan, da prišparam 3€ za javni promet ;) Tudi v Sagrado Familio bom šla, ko bo dokončana (če bom takrat še živa in mobilna), da mi ne bo treba večkrat plačati vstopnine.
Še naslednji dan sem se sto let tuširala in tako preslišala klic, da grem lahko zastonj na Manu Chao koncert s Paulom in enim z recepcije hostla. Baje je bilo bombastično, srečali so ga v živo in se mastili z vermutom iz njegovega lokala (ki sem ga jaz sprobala kasneje).
tinkole 