Mislim, da malo pozabljam pisati o izletih. Naknadno se potem spomnim, da sem prejšnje leto vseeno nekje bila, ups.
Lani sva šla v zadnjem tednu junija z avtom do Plitvic in nazaj grede odkrila najin najljubši kamp.
Letos pa sva po tradicionalnem severskem pikniku na Krasu, kamor sva kolesarila (in tradiconalno spet prišla zadnja), oprtala kolesi na Krmončka (to je mamin avto) in se podala najprej v Starigrad. No, vmes sem v Ilirski Bistrici dala telefon na streho Krmončka in odpeljala… Javor pa je svojega samo zgubil nekam pod predpražnik. Ko sva ob polnoči prišla v najin kamp, sva bila že precej slabe volje. V temi sva postavila novi šotorček (Vango banshee 300, ki je naravnost imeniten), zbudila cel kamp, na srečo precej prazen, in se odločila, da sva prelena, da bi že naslednji dan podrla šotor in ga na kolesu nesla do slapov Krke, kot je bil prvotni načrt. Potem sva v šotor dala še napihljivo posteljo, ampak ko sva jo napihnila, sva segala praktično do stropa, ko sva ležala na njej.
en meter od morja v najinem najljubšem kamp(k)u
Naslednji dan sva se počutila krivo, ker sva prelena za do Krke, zato sva odkolesarila samo do Zadra. Tam sva si ogledala rimski forum in staro jedro, z drugim očesom pa sva bila vseskozi na najinih kolesih. 
Nazaj sva se prav luštno obirala in uživala ob pogledu na Paklenico.
Seveda dan ne bi bil popoln brez ustavljanja v Starigradu in sladoledanja. Zato sta naju ujela tema in burja, da sva po magistrali komaj prilezla teh par kilometrov nazaj do kampa.
Naslednji dan sva spakirala in se odpeljala do kraja Obrovac, ki ima z ostankov gradu lep pogled nad reko Zrmanjo, sicer pa je mesto duhov.
Popoldne sva prispela do Skradina (najbrž sva se zjutraj res obirala), se sprehodila po mestecu in postavila šotor v res nezanimivem kampu.
popotniška gastronomija: XXL obrok polente z mlekom
Naslednji dan sva cel dan prebila v parku slapov Krke. Kaj je lahko lepšega kot žuborenje vode in bujno zelenje v poletni pripeki? 
Seveda sva se tudi kopala v tolmunih, je bilo bolj osvežilno kot morje.
Ker najbrž ne bova vsako poletje hodila v hrvaške narodne parke, sva si privoščila tudi izlet z ladjico. Najprej na otoček s samostanom Visovac, potem pa do Roškega slapu.
Ta prizor je bil enkraten.
Ker nisva hotela še en dan spati v tem kampu, sva štartala proti Šibeniku. V temi (to je najina téma) sva se utaborila izven mesta nasproti otoka Krapanj v kampu, ki je kičasto posnemal avstrijsko alpsko estetiko.
Zjuraj sva zajahala kolesi na izlet do Šibenika. Ta dan je bilo sprva oblačno, ampak kar primerno za izlet. Trdnjava Svetega Nikole naju je navdušila, čeprav nisva mogla noter. Tako mogočno je usidrana v zaliv, vanjo pa se da vstopiti samo s čolna.
V mestu sva si od zunaj ogledala znamenitosti in pojedla grešno dober in drag sladoled z obratnim pogledom od tega zgoraj.
Ta lenoben izlet je povsem prijal, ampak sva komaj čakala, da se vrneva v Starigrad. Tokrat nama je uspelo prehiteti temo! Zavzela sva isti prostorček kot prej. Zjutraj pa naju je čakalo neprijetno presenečenje. Namreč neka nemško govoreča mlada družina se je odločila postaviti svoj monstruozni šotor nama pred nos. Ne le, da so se razprostrli čez tri parcele, vrvi in hladilnik so nama namontirali direkt pred vhod. Pa je bilo okoli še dosti prostora v senci in se res ne bi bilo treba naseliti praktično v najin šotor. Če sem se bala, da bo dojenček glasen, se je v primerjavi s svojima roditeljema obnesel kot pravi angel. Starša sta se očitno zataknila v neko povratno zanko, kjer sta ubogemu potomcu kar naprej brnela iste zvoke.
Ne-zasebnost naju je vsaj malo spodbudila, da sva se naslednji dan zmigala v Paklenico. Naredila sva krog do Crnega vrha in nazaj čez Anića kuk, vse skupaj kakšnih 8 ur hoje. Na žalost sva podcenila vročino ta dan in večino vode spila prezgodaj.
na Crnem vrhu
Javorja je to kar zdelalo in se je po sončnem delu poti izven gozda vlekel bolj kot jaz, kar je bilo gotovo prvič in zadnjič. Meni se je takrat zdela dobra ideja piti vodo iz nekega zapuščenega rezervoarja, zvečer malo manj, ko me je zvijalo v trebuhu. Na srečo je Anića kuk nizek in ima lep razgled na morsko stran, ker ni šans, da bi brez vode lezla na višji hrib, sploh tako gol in skalnat.
poged z Anića kuka
Na njem je še Strava omagala. Pot navzdol nama je prekrižala čreda trmastih koz.
Ko sva bila proti sončnemu zahodu nazaj na izhodišču, sva bila presrečna. Nekoč nama bo uspelo pravočasno vstati, da ne bova lezla naokrog po najhujši vročini in se vračala v temi :)
Po tem vročem naporu naju niti sosedje niso več motili, tako da sva z veseljem še kakšen dan lenarila v kampu. Je pa letos na žalost dražji kot lani, ko je bil res smešno poceni (mislim, da sva dala takrat kakšne 3-4€ na osebo, ampak priznam, da stari gazda ni ravno matematik svetovnega kova ;).
tinkole 