Namaste!
Sandy je ta biryani krstila za najboljši v njenem življenju. to je najin zajtrk v Alwarju (jaz sem naročila nekaj s hecnim imenom, kar se je izkazalo za krožnik začinjenih arašidov, classic Tina :)
kako ugotoviti, kateri bus gre v Delhi, če nihče ne zna angleško
sledi glasu, ki se najglasneje dere „Delí! Delí! Delí!“
Iz Alwarja sva se dan po poroki odpravili v Delhi, od koder sva želeli v Darjeeling (23-31 urno potovanje z vlakom na severovzhod). Seveda so bili vsi vlaki zasedeni, niti tatkal vozovnic nisva dobili. Na postaji sva prebili vsaka približno pet ur. Sandy je dobila karto za Rishikesh, ki je luštno mesto ob vznožju Himalaje (na nadmorski višini neke dva ali tri kilometre), jaz pa čakalno karto za Agro, od tam do Khajuraha, od tam do Jhansija in od tam do Aurangabada. Grem torej na jug, ker me tu preveč zebe. Sicer se 15-urnega nočnega vlaka s čakalno karto niti najmanj ne veselim, saj to najbrž pomeni, da bom sedela na tleh, stlačena med prtljago, čevlje in luže iz wcja.
DIY prestave, ročka se je namreč polomila
V Delhiju sva spali dvakrat, vendar je zadeva povsem prevelika za moje pojme. Že mnogo pred centrom Delhija so poslovne hiše predmestja in znak, da je Delhi oddaljen 36 km. Poleg tega naju je avtobus odložil v 3 p. m. Zakaj glavnih avtobusnih postaj ne postavijo v bližino metroja? Zaradi rezervacije vozovnic sva želeli bližino New Delhi železniške postaje, kar je bilo 18 km stran. Rikšar je razložil, da so motorna vozila v najini ulici, oddaljeni 2 km, prepovedana. Tako sva že v temi kot dve muli pešačili do ulice, polne hotelov. Prvi, ki je obljubil, da ima wi-fi, je seveda lagal. Sandy se je skregala za denar nazaj, jaz pa sem medtem našla enega, ki je selektivno imel wi-fi signal ali pa toplo vodo.
Nato sva dva dni porabili za letanje po raznih birojih in rezervacijah. Za to, da bi iskali še metro postajo, ki bi me dostavila v bližino česa zanimivega, je zmanjkalo časa. V temi si res nisva več želeli laziti okrog.
Svetla točka Delhija je bila luknja, ki sva jo krstili za „naan place“ direkt pred vrati najinega hotela. Naan je bil super svež in iz prave tandoori peči. Tam sva jedli vse obroke. Zaposleni so naju bili strašno veseli in se slikali z nama, saj sva bili edini ne-lokalki.
nomnomnom. Sandy je njihov masleni paneer proglasila za najnajboljši. Bil je tako svež, da je imel teksturo marshmallowov
indijske sladice. Ko sem jih slikala, mi je v krožnik padla neka umazanija s strehe. Tako sem pojedla samo spodnjo stran :)
poleg „naan placea“ je bil tempelj
Škoda, da o Delhiju nimam več povedati. Za razliko od ostalih mest ima lepe moderne komplekse, kar pe ne izključuje prisotnosti slumov. Vsekakor se mi zdi prevelik, da bi si ga želela raziskati. Veliko raje namreč hodim peš kot rikšarim.
tinkole 