celina

Na trajektu smo okupirali prostor zraven dveh mladcev germanskega porekla. V pristanišču smo nameravali štopati vsaj do glavne ceste ter si ogledati še zadnji slap na seznamu, Urriðafoss. Draga sopotnika sta takoj po izkrcanju za prevoz angažirala že prej omenjena človeka, čeprav med plovbo sploh nismo govorili. Sicer sem bila mnenja, da bi lahko našli avto, ki je večji od pralnega stroja, da se nam ne bi bilo treba peštati skupaj. Pet ljudi s petimi ruzaki in tremi šotori v nekem malem pežoju ali nečem podobnem :)

Odcep za slap je bil le par kilometrov stran, do njega pa še kilometer hoje. Okoliške kmete smo prosili, če lahko šotorimo na njihovi zemlji, vendar nam na naše veliko začudenje niso dovolili. Sam slap na reki Þjórsá je le trimetrska brzica, ki se bo naslednje leto spremenila v hidroelektrarno.

tudi voda je bila motna zaradi sedimentov. kopanje je odpadlo

Po pravici povedano bi ta slap lahko mirno preskočili (no, obisk slapu. ne dobesedno, saj je reka kar široka). Na srečo je kmalu mimo pripeljal terenec s starši znanega islandskega rokometaša. Povprašali smo za vožnjo in se kmalu znašli v Sellfossu, pravočasno, da smo nakupili hrano (Anže ima šesti čut, da vedno izbere tisti kruh, ki ga nihče izmed nas ne mara. Tokrat janežev s kumino.).

Predlagala sta, da nas zapeljeta do kampa, vendar jima nismo povedali, da nimamo interesa plačati. Tako smo po večerji začeli pešačiti proti zahodu, da bi se tam utaborili in zjutraj odrinili v smeri Reykjavika. To mestece s 6000 prebivalci je kar razvlečeno. Pohod za nekoga s poškodovanim gležnjem ni preveč prijeten. Čez več kot uro smo prišepali na zahodni breg, kjer pa tla niso bila primerna za postavljanje šotora.

miniaturen otoček z lastnim drevescem na reki Ölfusá

Promet na cesti se je začel redčiti, postajalo je tudi vse hladneje in, začuda, temneje, toda nismo se vdali. Gleženj je zdaj že precej bolel in zmanjševal našo hitrost.

Ura je bila že čez deset zvečer, ko je ustavil par, ki je priznal, da je bil povod za to moje šepanje. Najprej smo ju prosili, če nas zapeljeta do prostora, kjer bi lahko postavili šotor, toda ker sta bila namenjena v prestolnico, smo se celo pot peljali z njima. Okrog enajstih sta nas odložila v zdaj že dobro znanem reykjaviškem kampu.

Preostali so nam še trije dnevi za raziskovanje Reykjavika, gledanje kitov in splošno lenarjenje. Draga sopotnika sta se ukvarjala s prvima dvema dejavnostima, jaz pa z zadnjo. Kitov na žalost vseeno nista videla. Dali so jima še ene karte.

V kampu smo naleteli na stare znance – Nemca s pohoda (Andrea je imela bakterijsko infekcijo kolena in je v bolnici preživela dva dneva, Stiljanu pa so pustili spati na sosednji postelji) ter couchsurferja, ki sta nas peljala do Urriðafossa. Pridružil se nam je še Kanadčan Chris. Zvečer smo se zavlekli v hostel, čeprav nismo bili njegovi gostje, kartali in poskušali dokončati zanič viski, ki smo ga prinesli s sabo. Ni nam uspelo. Javorju se je tako uprl, da je od hudega dobil vročino.

spokojna večerja

Let smo imeli malo čez polnoč. Ker ga res nisem želela zamuditi, sem se iz kampa preventivno odpravila že okrog šestih popoldne. Čez kilometer ali dva sem še v mestu dobila štop prav do terminala. Čakala sem 15 minut. Prijazen oče treh otrok mi je hotel še častiti kavo in me peljati po nakupih. Fanta sta imela podobno srečo, sicer z enim presedanjem in brez shoppinga.

Na keflaviškem letališču so blazno strogi. Na podlogah smo sedeli in kartali, toda takega udobja uslužbenci ne dovolijo, tako da smo jih morali pospraviti. V zameno smo jim tla popackali s tuno (ne povsem namerno).

nezaslišano udobje

Naprej je šlo brez pretresov. Ah ja, sem se še vrnem. Islandija, čudovita si.

Vestmannaeyjar

Beseda v naslovu je ime ljubkih otočkov vulkanskega izvora na skrajnem južnem delu Islandije.

Iz Hvolsvöllurja smo dobili štop v parih minutah. Mislila sem, da bo lažje, če se spet ločimo. Na srečo ljudje ob omembi tretjega člana zmeram poberejo še njega. Na poti sem sta bila to starejši par, gospa nad nami ni bila preveč navdušena. Tokrat pa sta nas pobrala dva nasmejanca, najbrž celo mlajša od nas. Odložila sta nas “dva kilometra” pred odcepom za trajekt, saj je bila tam njuna kmetija, kjer nudijo izlete s konji. Ker smo bili blizu, se nam je zdelo zamudno in nevljudno tlačiti našo prtljago v vozila potencialnih štop-pobiralcev, zato smo dali pot pod noge.

Po uri hoje smo bili še zmeram praktično enako oddaljeni od odcepa. Zrak je tu zelo čist, zato je nemogoče pravilno oceniti razdalje. Očitno to niti domačinom ne gre preveč dobro od rok. Čez čas me je v gležnju zagrabila močna bolečina, vendar sem mislila, da bo minila, hodili smo naprej. Nek z otroci do vrha napolnjen jeep nas je spraševal, če smo ok. Najbrž bi nas starša posedla otrokom v naročje, če bi rekli, da nismo. Kar dvakrat so se vrnili, da so se prepričali v to.

Ko sem nogo končno omenila njima, smo se utaborili za nekim prometnim znakom le lučaj stran od glavne ceste. To je bilo dobro, saj je bilo naslednji dan huje. Ker smo to predvideli, smo se že ob sedmih zjutraj odpravili naprej, da bi dobili štop do trajekta ob desetih, toda ob tej uri ni bilo prav nobenega prometa. Šele čez uro je mimo nas odbrzel prvi avto. Čez 20 minut še en. Ob pol desetih smo končno pripešačili do odcepa za 12 km oddaljeno pristanišče. Končno sta se nas usmilila dva turista s komično majhnim avtom.

Razkošen trajekt nas je popeljal na otok Heimaey.

verjamem, da tak prizor ne vzbudi asociacije na absolutno najbolj lušten otok, ampak prisežem, da je strašno prijeten

trajekt mora do pristanišča speljati slalom. na vsaki strani je le par metrov oddaljen do obale, zato v vetrovnem vremenu sploh ne obratuje

Zgornji labirint je posledica vulkanskega izbruha leta 1973. Tok lave iz Eldfella je zalil tudi vzhodni del mesta s 4000 prebivalci. Na srečo so prav vse pravočasno evakuirali z ribiškimi čolni. Pravijo, da je pristanišče zdaj bolje zaščiteno pred vetrom. Njihov odnos do narave je čudovit, saj se zavedajo, da so proti njej nemočni, in v glavnem sodelujejo z njo.

čez cesto sem vraževerno stopala samo po veselih obrazih

Hostel v tem mestu je imel na voljo sobo za nas, zato smo se odločili vihar prevedriti pod streho. Par ur smo preživeli v bolnišnici, kjer so nam sestre postregle s kavo in piškoti ter si zaskrbljeno ogledovale moje potolčene okončine, zdravnik pa mi je predpisal zdravila za lajšanje bolečin in svetoval bergle in gips, ko se vrnem domov. Sicer se mi je vse to zdelo pretirano, tako da sem bergle odklonila. Le kako bi štopala z njimi!

Deževen dan je bil kot nalašč za kuharske izgrede. Naš eksperiment bi se lahko končal slabše le, če bi se kdo zastrupil s hrano. V trgovini namreč ne prodajajo rib, saj je večina otoka zaposlena v ribiški industriji in si ulov zastonj deli med sabo. Tega pa takrat še nismo vedeli. Iz trgovine sta torej prinesla saltfiskur, strašno slano posušeno ribo, ki smo jo poskušali ocvreti v ponvi. Zadeva je bila tako prepojena s soljo, da je na vrhu kristalizirala v debelo plast. Večino smo jo na žalost vrgli stran, niti jaz nisem zmogla vztrajati. Stranski učinek je bil tudi neznosen smrad po celi hiši. Vse obleke, ki smo jih razobesili, da bi se posušile, so zdaj zaudarjale po ribah. Naši ubogi sosedje.

Vihar se nam ni zdel tako pošasten, kot so se bali, zato smo naslednji dan odpešačili do enega izmed dveh kampov.

naš kamp je bil v kraterju za tole skalo

ta prometni znak nas ni navdajal z navdušenjem. nismo si želeli jutranjega bujenja s plazom

Prijazna lastnica kampa nam je zaradi dežja dovolila spati v kuhinji, ki je sicer ponoči zaprta. Prejšnji dan so vse popotnike vanjo sprejeli brezplačno, saj trajekt ni vozil nazaj na celino. Naša družba so bili Slovaka, Avstrijska prostovoljka in stari Južnoafričan, ki je sam kolesaril po islandskih hribih. Čeprav sta moja sopotnika oba zagrizena športnika, se je to početje na dolge proge v islandskem vetru celo njima zdelo pretirano in nič kaj prijetno.

Naslednji dan se je izza oblakov prikazalo sonce. Sprehajali smo se po golf igrišču ob obali. Anže je odtaval nekam proti valovom (nama se je zdelo namerno), midva pa sva si hotela ogledati južne klife, kjer se ženijo kolonije njork. Ko sva stala ob cesti, sta iz nasprotne smeri pripeljali mladi dekleti, obrnili za 180 stopinj in naju odpeljali prav tja, kamor sva želela. Po celodnevnem delu se za razvedrilo brezciljno vozita naokrog, kar sicer zgleda lokalen splošno priznan hobi. Na tem miniaturnem otočku je to še prav posebej smešno, saj ima le 13.4 km².

eden izmed teh otočkov se imenuje Surtsey. rodil se je v podvodnem vulkanskem izbruhu leta 1965, od takrat pa sta ga vetrna in vodna erozija skrčili že za polovico. na njem smejo pristati samo znanstveniki, ki preučujejo lokalno floro in favno, od leta 2008 pa je pod zaščito UNESCA

Njorke so res luštkana bitjeca. Zelo hitro utripajo s perutmi, ko jih veter odnaša sem ter tja. Ne morem verjeti, da jih ljudje dejansko jedo (to je turistična specialiteta, tako kot gnil morski pes in kitovo meso), saj so manjše, kot sem si jih predstavljala.

ne vem, kako jagenjček ugotovi, kje je sprednji in kje zadnji del mame

Nazaj sva hodila, del poti pa naju je peljala novopečena voznica. Na tem otočku je možno opravljati vozniški izpit, sodeč po njeni vožnji pa bi ga najbrž prestala celo jaz:) Mislim, da imajo dve ali tri semaforizirana križišča.

Ker se nam je cel otok zelo dopadel, smo se odločili podaljšati naš obisk. Da bi se Anžetu oddolžila za solo izlet, sva pripravila super lososa in papriko, izrezljano v obliko srčkov.

okusen losos, seksi solata in classic viking

Anže in Javor sta po večerji splezala na klife nad kampom. V začetku avgusta tu masovno praznujejo festival Þjóðhátíð, ki privabi 15.000 obiskovalcev. Takrat prižgejo ogromen kres, ki pa ga je tokrat razmetal vihar.

naš Šotorminator je tista oranžna pika v sredini. na desni je golf, velika stavba nad njim pa nogometno igrišče

njorke so imele bazni štab blizu nas. še dobro, da nisem mogla plezati po skalah, saj ne vem, če bi lahko zadrževala vzhičeno cviljenje

Naslednji dan smo nameravali ujeti dopoldanski trajekt do celine. Anžeta in mene so do pristanišča zapeljali prijazni domačini, Javor pa je do tja tekel. Nesrečno naključje je hotelo, da je zavil na napačen pomol. Tako smo trajekt za las zamudili. Zdravilo za povešene nosove  so bile že prej omenjene zastonj ribe, po katere smo se odpravili na pomol.

pristaniški delavci so rade volje počakali, da smo si nabrali kosilo

Z njimi v vrečki sem šepala proti kampu, medtem ko sta onadva nakupila ostale dobrote. Sami od sebe sta mi ustavili prijazni domačinki in vztrajali, da me odpeljeta prav do štedilnika.  Na nogometnem igrišču je bila tekma in cesta posledično zaprta, pa sta celo prepričali varnostnike, naj omogočijo prehod invalidu. Heimaeyčani so po vsej verjetnosti najprijaznejši ljudje na svetu.

v kampu smo si izposodili žar in pripravili kraljevsko pojedino

Boljših rib v življenju še nisem jedla.
Po napornem čiščenju žara in mastne posode  smo imelo ravno dovolj časa, da brez hitenja pridemo do trajekta.

vulkan Eldfell se (trenutno) brez posebnega pompa dviga nad mestom

Mene sta spet sama od sebe pobrala dva Francoza. Tudi njima je uspelo s terencem obtičati v neki reki. Ven so ju morali izvleči.

lezenje po hribih

Ko smo ostali brez avta, smo se na nek način počutili prav svobodno. Na voljo smo imeli še skoraj dva tedna in nobenih skrbi, da moramo biti ob določenem času na določenem mestu.

Reykjavik premore  ulico, ki po videzu in zabavnosti spominja na Metelkovo, toda tekaške pajkice, gojzarji in plast umazanije se mi niso zdeli primerna oprava. Škoda, zdaj vem, da so Islandci baje nori žurerji, ki jih ne briga, če si oblečen v smučarski kombinezon ali pa potapljaško obleko. Podcenili smo razdaljo do kampa in ko smo končno pripešačili do tja, se nam ni dalo riniti nazaj v center. Poleg tega je alkohol v barih pošastno drag.

Tako smo povečerjali v kampu, kjer so nam družbo delali glasni Američani, Angleži in Avstralci. Pravzaprav so delali družbo širši okolici, saj se je njihovo tuljenje razlegalo prav povsod. Nesrečni ljudje so jih prosili, naj bodo tiho, vendar se niso dali. Malo iz principa, malo pa zato, ker mi je za nevljudneže vseeno, sem oprala in jim zraven mize obesila spodnje hlače in si tako prislužila vzdevek granny pants. V bistvu se mi zdi kar posrečen.

Ker smo Anžeta prikrajšali za kite v Husaviku, sta šla z Javorjem na ladijski izlet iz Reykjavika, toda brez sreče. Na koncu so jima podarili karte za še en obisk.
Sama sem na srečo abstinirala, saj se mi zdi 45€ enostavno preveč denarja. Ta čas sem v Harpi brala Atomsko postajo in opazovala lokalne skejterje. Ko smo blizu pristanišča brcali heki, se je Javor vrgel v neko betonsko gmoto. Zgledalo je zelo boleče.

dober stranski učinek njunega izleta je tale fotografija Reykjavika

Vremenska napoved za naslednje dni je bila sledeča: dan sonca ter nato nekaj srednje deževnega. To se nam je za islandske razmere zdelo dobro, bolje en dan lepega vremena kot noben.

Tako smo naslednji dan vstali ob nečloveško zgodnji jutranji uri in še komaj ujeli avtobus do Landmannalaugarja, izhodišča najpopularnejše pohodniške poti. Ti avtobusi so prilagojeni t.i. F-cestam, katere so prevozne samo s štiri -ali več- kolesnim pogonom. Ponekod bi človek težko ugotovil, kaj sploh je pot. Na dosti mestih prečka reke in skale.

Po nekajurni vožnji smo se izkrcali 600 metrov nad morjem in hlastno pozajtrkovali, čeprav je bilo že popoldne. Večina dnevnih turistov se je šla namakat v nek topel vrelec, mi pa smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili proti jugu.

la la lava

Landmannalaugar je tista ravnina tam zadaj. okopalkana človeka v prvem planu sta Anže na levi in Javor na desni.

na žalost se je že prvi dan začelo oblačiti, kar pa ni vplivalo na barvitost pokrajine

nevljudni vrelec je Anžetu jasno pokazal, kaj si misli o njem

Po približno 12 kilometrih hoje in 470 metrih spusta smo prispeli do tabora Hrafntinnusker. Fanta sta se vmes v kopalkah po riti sankala po snegu.

pogled z našega prvega tabora Hrafntinnusker

Igra naravnih pojavov je nenormalno očarljiva. Polja lave, fluorescentno zelen mah, rdeče skale, vrelci in fumarole, vulkanski pepel s snežnimi vzorci. Odsotnost dreves jih še posebej poudari.

Šotor smo postavili na vulkanska tla in ga obložili s kamni, da bi imeli vsaj malo zavetja pred vetrom. Ponoči je bilo precej mraz in vlažno, tla pa po pričakovanjih trda. Vseeno se je bilo luštno stisnit v naš smrdljivi dom, tam gori namreč ni tople vode, pa tudi smeti je treba s sabo odnesti v dolino. Ampak ta pogled! Čudovita lokacija.

Naslednji dan smo bili zadnji odhajujoči. Ko smo mahali kampu v slovo, so se čez pobočje že kotalili novi prišleki.

Čez par ur je že deževalo.

sneg se ob stiku s podlago stopi. vsa pokrajina je prepredena s takimi potoki

Zahrbtne snežne zaplate se rade vdrejo in z nogami obvisiš v zraku nad potokom. No, vsaj meni uspe. Ta dan štirikrat. Poleg tega sm imela akrobatske vaje nad povsem ločenima sneženima bregovoma, saj se je z dodatnimi 15 kg opreme precej težje pognati čez.

prečkanje prve malo resnejše reke v rezervnih supergah. bosonogo brodenje po njih je nevarno

potokov in rek je tu v izobilju. vprašanje, če sploh imajo vsaka svoje ime. drugo sezuvanje čevljev

Dež nas je tokrat dodobra namočil. Anže je testiral prehod čez reko in se zvrnil vanjo. Ko smo ugotovili, da so v naslednji koči Alftavatn proste tri postelje, se nam je odvalil kamen od srca. Najbrž bi se lahko prešvercali, saj je bil čuvaj povsem neorganiziran. Tam sem jedla najboljše makarone mojega življenja, zabeljene z ostanki hrane. Kočo smo si delili s tropom smrčečih starih Američanov na izletu. Ob pogledu na njihove zaloge hrane, pripeljane s terencem, se nam je kar milo storilo.  Kakofonija iz njihovih ust je bila tako strašna, da je bil Anže naslednji dan povsem neprespan in posledično kot zombi. Ko so zjutraj odpeketali, smo še ležerno posedali naokrog in seveda priročno ujeli dež.

vsaka naslednja reka je bila manj prijetna za prečkanje. skupna jim je bila temperatura malo nad lediščem

Upali smo, da je bil dan za nami najbolj deževen. Izkazalo se je, da bo današnji hujši, poleg tega pa smo prečkali več rek. Uspelo mi je stopiti v eno izmed njih in popolnoma namočiti gojzarje. Bolj ali manj mokra, fanta pa povsem premočena,  smo v glavnem v tišini in z malo postanki prehodili 15 kilometrov ter naleteli na povsem polne koče v Ermstrurju. Tako je bilo treba v dežju postaviti šotor. Še za tega smo komaj našli prostor. Pri naših novih ameriških znancih smo posušili par oblek in fotoaparat.

ena izmed dveh rek s konkretnim mostom. do njega smo se preko skal spustili po kratki vrvi

Zadnji dan pohoda nas je vodil vse do Þórsmörka, Thorovega gozda. Ker ni deževalo povsem neprestano, smo  se občasno začeli sušiti. Razen zelo skopih zalog hrane je pohod zgledal obetavno. Razmišljali smo, da bi ga podaljšali še do Skogarja, vendar nas je slaba vremenska napoved odvrnila od te namere. Morali bi namreč čez višje gore med dvema ledenikoma.

nekvalitetna fotografija pogleda na Þórsmörk in reko Markarfljót

najprimernejše mesto za prečkanje smo izbirali z metanjem kamnov, vendar je bil Anže neučakan in se posledično zmočil do sredine stegen

Mörk pomeni gozd in prav zares se tu nahaja večji skupek dreves, tako da si upravičeno zasluži ta naziv. V dolini reke smo prespali v kampu, ki je nudil savno in naravno toplo kopel. Le-ta je bila sicer bolj mlačna, ampak po parih dneh akumuliranja znoja in umazanije več kot dobrodošla. Pri zobanju naše zadnje hrane smo spoznali prijazna Nemca. Andrea si je poškodovala koleno, v zameno za Anžetovo kremo sta nam podarila tri vrečke instant makaronov. Ugotovili smo, da tu ni trgovine s hrano, kakor smo se bili nadejali, in da je najbližja 40 km stran, do tja pa niti poštene ceste.

Tako smo se naslednji dan z avtobusom zapeljali do Seljalandsfossa. Reka je spodnesla masiven jeep, pa tudi našemu avtobusu so se nekaj zatikala kolesa. Na koncu smo vsi prišli na cilj.

takoj po vrnitvi s hribov sta nas pričakala sonce in malce kičasta mavrica. hvala, Murphy, res si se potrudil

Lepo vreme naj sicer tudi tukaj ne bi trajalo prav dolgo. Že naslednji dan naj bi Islandijo zajel strašen ciklon, ki so se ga bali celo domačini. Tako smo odštopali do 20 km oddaljenega mesteca Hvolsvöllur, kjer smo kupili hrano, nato pa naj bi se odpravili na najbolj južno točko Islandije, otoke Vestmannaeyjar.

z_hod

Kot že omenjeno, imajo Islandci čudne poglede na zasebnost. Dobesedno. Opazovanje nas, tujcev zgoraj brez med higienskimi rituali. Poleg tega imajo na vzhodu strašno čudne ključavnice v prostorih, kamor gre še cesar sam – kar trikrat sem dobila nepričakovano družbo. Mogoče se te stvari dogajajo samo meni, kdo ve. Vsekakor nič travmatičnega, prej hudomušnega.

Naša nočna postojanka je bila približno 60 km severno od drugega največjega mesta Akureyri.

navdih za to ter cerkev v Reykjaviku je arhitekt Guðjón Samúelsson dobil po bazaltnih stebrih. v njeni notranjosti se nahajajo orgle s 3200 cevmi

Tu (ne prav v cerkvi:)  smo kupili plastično tubo, da bi z njo popravili šotor. Prodajalci so nam vsi po vrsti zatrjevali, da je naša palica v nepopravljivem stanju, pa nam vseeno priporočili kleparsko delavnico pri pomolu, kjer so (spet po zatrdilu, da stvar ne bo delovala) v treh urah učinkovito in estetsko oskrbeli njen zlom. Mislim, da končno lahko poimenujem moj šotor, čeprav je bil 10 let brez imena. Šotorminator. Okrepljen s kovino.

Mad čakanjem smo nabavili hrano in se sprehodili po ljubki glavni ulici. Dimenzije teh naselij mi ustrezajo. V pristanišču je bila zasidrana masivna križarka, ki je po velikosti prekašala vse zgradbe v mestu.

Ker smo ta dan naredili šele 60 kilometrov, ura pa je bila že štiri popoldne, smo se brez postankov odpeljali proti severu, da bi si v Hofsosu še pravočasno ogledali kite. Napaka, Husavik in Ólafsfjörður sta edini mesti v tem koncu, ki ponujata to doživetje.

Da bi malce skrajšali pot, nismo vseskozi peljali ob obali, temveč uporabili bližnjico skozi tunele. Mnogi izmed njih so enopasovni. Ja, en pas za promet v obe smeri. Olajšanje, ker ne vozim, je bilo neopisljivo. Vsake dvesto metrov je niša, kamor se umakneš nasprotivozečim, pa me je bilo vožnje vseeno groza.

temu stricu se ni zdelo vredno zmanjšati hitrosti, čeprav se še nismo uspeli umakniti

V mestecu Hofsós z 200 prebivalci smo se okopali v naravnem bazenu podobnega tipa kot je popularna Modra laguna, le da je desetkrat manjši in cenejši. James nam ga je priporočil tudi zato, ker tam nimajo varnostnikov, oprezujočih za postavnimi mladci kot smo mi, ki bi tam utegnili seksati. Tega sicer nismo počeli. Čeprav bazenov osebno ne maram, je bil topel tuš z zastonj milom vreden treh evrov, ki smo jih plačali za možnost celodnevnega obiska.

ne spomnim se imena tega junaka, ker so me barviti lišaji povsem prevzeli

Ko se je jakost sončne svetlobe zmanjšala (res, tukaj je čudno uporabljati izraz “temniti se”), smo se odločili taboriti blizu nekega jezerca, da bi v njem pomili posodo. Ne vem, kje točno je to bilo, zgubljali smo se po lokalnih makadamskamnitih poteh. Breg ob jezeru je visel, tako da smo šotor postavili na travniku, polnem posušenih kakcev. Prepoznali smo ovčje in konjske, najbrž pa so bili vmes tudi kravji. Skratka, ne bi mogli najti “bolj” primernega prostora za brcanje hekija. Po pognojeni zemlji smo se valjali kot trije pujsi in bilo je strašno fino :D

zavetrje (klasičen islandski veter). tla so sivkasta zaradi zgoraj opisanega razloga

Zjutraj smo ugotovili, da se nam ne da pešačiti do jezerca, ter se odpeljali do morske obale, kjer naj bi prebivali tjulnji. Od daleč so zgledali kot nedoločljive svetle gmote. Da smo jih videli od bližje, smo prečkali neko polje in preplezali ograjo, nato pa se sprehodili do klifov, kjer smo pozajtrkovali. Tjulni so lenarili spodaj, na obali, prekriti s plastmi razkrojujočih se alg, smrdečih kot satan. Ta bitja so plašna – čeprav smo bili kar precej oddaljeni, so ob našem prihodu vsi razen enega poskakali v morje in šele čez čas previdno pomolili smrčke iz vode. Ko so dognali, da jim ne želimo hudega, so prilezli ven. Pogovarjajo se s smešnimi prdečimi zvoki ter pri tem mahajo s plavutmi.

gospod na kopnem je bil edini pogumnež (ali pa preveč len). ko se mu je pridružil še en, ga je s plavutjo odganjal stran

Na žalost se je začelo pospešeno oblačiti. Dali smo pot pod noge in se odpravili proti zahodu.

deltasto-fjordasto-otočkasta obala

Ker smo imeli avto najet samo za 8 dni, smo preskočili Vestfirðir oz. po naše Zahodne fjorde, za kar nam je bilo žal, saj se med drugim ponašajo s 440 metrov visokimi klifi, ki so pravi raj za raznovrstne ptice. To območje je nenaseljeno, za dostop pa potrebuješ boljši avto, kot je naš Musso. Škoda, slap Dynjandi bi si res rada ogledala v živo. Mogoče naslednjič!

Pot nas je vodila do polotoka Snæfellsnes, ki ga menda ljubkovalno kličejo “Islandija v malem”. Ime ima po vulkanu na njegovem zahodnem koncu. Le-ta je pokrit z ledenikom, okrog pa se razprostirajo polja lave.

Prvi postanek smo opravili v mestu Stykkishólmur, natančneje na otočku Stykkið, do katerega vodi most. Tam smo prebrali, naj bi bil to otok zaljubljencev. Na njem je majhen svetilnik in strašen veter, predvsem pa nobenih romantikov na spregled. Poiskali smo zavetrje, kjer smo si kot pravi Balkanci popekli kruhke in zraven jedli lososa, kupljenega v lokalni trgovini. Nikjer drugje ga nismo našli po tako ugodni ceni.

lokacija in sestavine našega obroka so bile vrhunske. če bi bila nad našimi glavami streha, bi bila to zagotovo strašno  draga restavracija

Večina prebivalcev mesta je zaposlenih kot ribiči, takoj za tem pa kot nune.

od daleč nismo vedeli, ali gledamo bogataško rezidenco, znanstveno ustanovo ali pa moderno čarovniško hišo. izkazalo se je, da je to lokalna cerkev. kolikor sem videla skozi zaklenjena vrata, je notranjost prijetno minimalistična

Naš prazgodovinski Lonely planet (15 let je v merilu turističnih vodičev starodavno) je namigoval, da je na bližnjem hribu čudovita razgledna točka. Po dolgi, a počasni vožnji čez razrito kamnito -ne makadamsko- pot smo prispeli do slepega konca in se razočarani obrnili.

oblačnemu vremenu navkljub so bile barve čudovite. če bi imela doma na voljo tako mehak mah, bi valjanje po njem proglasila za moj nov hobi

Šotorili smo na polju lave. Med skulpturami iz strnjene lave, pokrite z mojim najljubšim mahom, so bile majhne zaplate trave. Nismo bili edini, sosednje jase so gostile vsaka svoj šotor.

bolj idiličnega mesta za šotor si ne bi mogli izmisliti niti v sanjah

Kljub navideznemu zavetrju je bilo ponoči klasično mraz, a ne tako zelo, da ne bi mogli zvečer igrati taroka pred šotorom. Zmaga.

Zjutraj smo se odpravili na kmetijo Bjarnarhöfn poskusiti gnilega morskega psa oz. po islandsko hákarl, ki je lokalna specialiteta. V resnici ni prav zares gnil. Za 6 do 12 tednov za zakopljejo v zemljo in obtežijo s kamni. Po končani fermentaciji ga obesijo in pet mesecev sušijo v vetru. Po okusu spominja na sir. Ker so ga postregli v majhnih koščkih s tistim kislim črnim kruhom, ki ga nihče izmed nas ne mara, se nam v primerjavi z njim ni zdel tako zelo zanič.

mmmmmm morski pes. vonj po ammmmmmonijaku.

kompenzacija za morskega psa: lušten poni čudovite barvne kombinacije

Ker se je cel polotok zavil v oblake, smo se ob južni obali odpravili mimo Borgarbyggða, da bi si ogledali vroči vrelec Deildartunguhver, ki vsako sekundo izbruhne 180 litrov vode s 97°C. Z njo ogrevajo 34 kilometrov oddaljeni mesti Akranes in Borgarnes.

ta konec je posejan s takimi vrelci. iz njih se kadi vroča para, ki prijetno pogreje zmrznjene kosti

Zaradi pare je bilo težko posneti uporabne fotografije, vendar prisežem, da so bile barve v živo čudovite. Kljub deževnemu vremenu so skale živo rdeče, oranžne in rumene barve. Predvidevam, da sta vzrok žveplo in železo.

para se meni nič tebi nič dviga tudi med travniki, rastline pa uspevajo kljub ali pa prav zaradi njene vročine. samo tukaj raste posebna endemitska sorta praproti (ki pa je nisem zajela v sliko. ups)

Na seznam čudovitih slapov dodajam še enega (ali pa milijon le-teh): Hraunfossar. Voda pronica skozi podrast in tvori mokro zaveso, dolgo skoraj cel kilometer.

beseda hraun izhaja iz islandske besede za lavo. lahko bi rekli, da polje lave takole lula v reko Hvita

Če se ozreš po reki navzgor, kaj kmalu zagledaš Barnafoss, ki pravzaprav zgleda kot kotanje, polne bučeče rečne pene. Nekoč je rečna bregova povezoval kamnit naravni most. Lokalna zgodba pravi, da sta se tu utopila otroka, medtem ko je bila njuna družina pri maši. Lekcija: ne hodit v cerkev:)  Njuna mati naj bi po tem dogodku mesto uročila, češ naj ga nihče ne prečka živ. Za to je kaj kmalu poskrbela narava sama, lok se je namreč podrl v potresu.

Otroški slap

Preden smo Jamesu vrnili avto, smo si ogledali še najvišji islandski slap, Glymur. Visok je 196 metrov, pada pa v še globljo sotesko, ki je tako strma in globoka, da ji ne vidiš dna. Po njej kroži na desetine glasnih ptičev, ki v teh navpičnih stenah nimajo plenilcev.

pogled na znamenito Javorjevo rit. da smo prispeli na vrh slapu, smo se vzpeli za 350 metrov

še znamenitejša naravna posebnost: slap Glymur. na sliki je viden samo vrh. najvišji padec se začne šele v desnem spodnjem kotu, vendar ga zaradi 20 metrov prekratkih rok nisem uspela ujeti na sliko

Na vrhu smo poležavali v travi in si mislili, kako čudovito je življenje. Ker sem želela na poti navzdol posneti še nekaj fotografij, sem odrinila pred njima. Ko sem se stegovala čez prepad, sta me nevede prehitela. Ker sem nerodna, sem zaostala in se zgubila v majhnem gozdiču, za katerega bi prisegla, da se je tja prikradel medtem, ko smo bili zgoraj. Mislim, da sta bila že na poti na piknik nekje drugje, ko sem končno prilomastila nazaj z enourno zamudo. Sicer pa sta tudi onadva zašla v ta gozd, torej imam priče, ki lahko podkrepijo mojo teorijo.

luštna flora v ospredju

Na poti do Reykjavika nismo imeli več časa za postanke, razen za hitro pranje avta na bencinski črpalki. V prtljažniku smo pod preprogo našli nekaj gnilega in smrdečega. Oddahnili smo si, da naše stvari niso vir tega vonja, vrnili avto in se nastanili v reykjaviškem kampu par kilometrov iz centra.

vzhod, sever-o

Seyðisfjörður – bojda največje mesto na vzhodu, ki premore 716 prebivalcev. škoda, to pomeni, da rodnost od natisa našega Lonely Planet vodiča (1997) upada

Potrudila sem se in izbrskala, kako se napiše ime tega kraja. Tu pristaja trajekt z Danske. Mestece leži ob fjordu, od “celine” pa ga loči gorski prelaz, kjer je ponoči padlo par snežink (sredi julija). Čeprav je cesta asfaltirana, našemu avtu klanci niso bili niti malo po godu in moja domišljija je že začela slikati prizore nas, ujetih pod ledom. Na srečo nimam preroških sposobnosti, prespali smo v prav luštnem kampu.
Ob dveh zjutraj smo navdušeni ugotovili, da premore pralni stroj, in ga takoj napolnili s srednje umazanimi oblekami in zelo smrdljivimi nogavicami. Ker sem prašek pustila doma, smo v boben vrgli najden košček mila za roke. Na vsake par ur sem se zbudila, da bi si ogledala stanje. Ob sedmih zjutraj so bile končno nared za migracijo v sušilec. Pranje v stroju s sumljivim islandskim milom močno odsvetujem, po tem žalostnem dogodku so namreč vse naše obleke smrdele po starih štumfih.

pogled s prelaza

Po kratkem sprehodu in nakupu hrane smo odrinili nazaj čez prelaz proti severu, ki je zgledal bolj obetaven, predvsem pa manj mrzel. Pijani lastnik kampa izpred nekaj dni nam je opisal dolino Ásbyrgi kot njegov naljubši kraj. Govoril je tudi o Thórsmörku. Kasneje smo ugotovili, zakaj – to so edini gozdovi, ki jih Islandija premore. Čeprav so drevesa tanka in visoka samo nekaj metrov, v glavem so breze, so nanje ponosni. Kdo ne bi bil, baje gozd tu ne uspeva samo zaradi klime, ampak tudi zaradi ovc. Ásbyrgi pa ni navaden gozd, legenda namreč pravi, da je dom senčnim ljudem. Poleg tega naj bi dolina nastala ob udarcu kopita Odinovega osmeronogega konja ob tla. Znanstveniki sicer ponujajo mnogo bolj dolgočasno razlago, povezano z ledeniškimi poplavami po koncu zadnje ledene dobe. Majhno jezerce pod 100-metrskimi pečinami je dom številnim ptičem, katerih čivkanje se razlega precej daleč.

Naslednji na seznamu je bil Dettifoss na reki Jokulsa, najbolj pretočen slap Evrope. Čeprav je zaradi sedimentov blatno rjave barve, je slap dovolj mogočen, da so ob njem snemali odlomke iz filma Prometej.

Dettifoss

V bližini se najajajo stara polja lave, prekrita s formacijami bazaltnih stebrov. Tako se oblikujejo ob počasnem hlajenju lave.
Ker je dolino zajela senca in je postalo mraz, smo za večerno telovadbo tekli do njih.

bazaltni lok

Odločili smo se, da bomo taborili ob Grenlandskem morju. Da smo našli primeren prostor, samo se parkrat peljali nekaj kilometrov v eno smer, nato pa še nazaj.

sončni zahod je bil popoln. manjkali so samo še leteči samorogi

tako pa zgleda noč sredi poletja na severu Islandije. posnetek je nastal ob enih zjutraj

Če zgornji sliki nista dovolj za cedenje slin in zavidljive vzdihe, smo takole zajtrkovali:

če so bili do zdaj najboljši kosmiči ob gejzirju, so tole novi favoriti

Po zajtrku smo se odpravili raziskati okoliško obalo iz črnega vulkanskega peska. Arktično morje je presenetljivo slano in niti ne tako mrzlo, kot bi človek pričakoval. Zdelo se mi je, da ima med 8 in 10 stopinj.

Naš avtomobilski najemodajalec James nam je v bližini priporočil gledanje kitov v Husaviku. Seveda smo si ime kraja narobe zapomnili in mislili, da je to bolj proti zahodu, zato smo v tem mestu samo pojedli ribjo juho in lenobno posedali na soncu, ki nas je zapeklo do ljubke rožnate barve.

Husavik

Siti in zadovoljni smo odrinili proti jugu do jezera Mývatn, ki ima povprečno globino dveh metrov. Kompenzira jo s svojo osupljivo površino 34 km². Taka mlakuža je idealno prebivališče rojev muh in ostalih insektov, zato smo si raje ogledali noro okolico.
To območje je nedaleč stran od aktivnega vulkana Krafla. Posejano je z blatnimi vrelci in fumarolami. Tu obratuje geotermalna elektrarna s 60MWe moči.

elektrarna v pokrajini kot z drugega planeta

mlado polje lave

ne le, da pokrajina zgleda kot z drugega planeta, tudi smrdi povsem nezemeljsko

brihtni Islandci so lepo poskrbeli za turiste – tale sekreTuš stoji par mestrov stran od ceste, iz njega neprestano teče topla voda.

V pravem potepuškem duhu smo si pod zgornjim tušem umili lase (in nekdo izmed nas, ki naj ostane neimenovan, si je tu pobril levo nogo – potem smo postali že preveč zanimivi za mimovozeče). Super ideja!

Z vetrom v laseh in poskoki med koraki smo si ogledali Dimmuborgir, tvorbe lave, ki zgledajo kot park, poln naravnih skulptur. Islandska folklora razlaga, da je tam pristal satan ob padcu z neba, to naj bi bil tudi vhod v pekel. Z dokazi podkrepljeno pa je, da je pred 2300 leti deset metrov debel tok lave prekril plitvo jezero, ki je ob stiku z njo zavrelo in proti površju lave spuščalo mehurje pare. Njena skorja se je s časom udrla, te votle tvorbe pa se še danes dvigajo nad okolico.

Dimmuborgir, dobesedno “Temna mesta”

tole ni pravi vulkanski krater, ampak samo ponaredek

Malce se nam je že mudilo, zato smo se napotili proti zahodu. Ob slapu Goðafoss (“božji slap”) smo prečkali reko Skjálfandafljót, ne da bi se zavedali, da je znan. Prav zato se nam je zdel presenetljivo lep. Poleg tega smo zadnje dva dni slapove prav zares pogrešali.

tisti zadaj je božji slap. tale ovinek tu spredaj gotovo ni dovolj slaven, zato mu posvečam pozornost. hudičevo mraz.

Odločili smo se prespati v dolini naslednje ledeniške reke, da bi se zjutraj lahko vsaj malo očedili. Bilo je zelo mraz, vrhovi doline so bili pokriti s snegom, pa se sploh niso zdeli visoki.

polomili smo sprednjo palico šotora in takole improvizirali. lepo je vidna tudi Bear-Grylls-stil pokrovka v akciji

Jutranje umivanje v reki je bilo prava muka. Kar smo počeli, se je očitno zdelo rahlo bizarno tudi nekemu avtu, ki se je ustavil v naši bližini in si nas z zanimanjem ogledoval. Na srečo so bili dovolj vljudni, da nas niso pričeli drezati s palico.
Čeprav sta draga sopotnika zasmehovala mojo idejo o peskanju ostankov hrane iz kastrol, se je izkazala za povsem uporabno.