lezenje po hribih

Ko smo ostali brez avta, smo se na nek način počutili prav svobodno. Na voljo smo imeli še skoraj dva tedna in nobenih skrbi, da moramo biti ob določenem času na določenem mestu.

Reykjavik premore  ulico, ki po videzu in zabavnosti spominja na Metelkovo, toda tekaške pajkice, gojzarji in plast umazanije se mi niso zdeli primerna oprava. Škoda, zdaj vem, da so Islandci baje nori žurerji, ki jih ne briga, če si oblečen v smučarski kombinezon ali pa potapljaško obleko. Podcenili smo razdaljo do kampa in ko smo končno pripešačili do tja, se nam ni dalo riniti nazaj v center. Poleg tega je alkohol v barih pošastno drag.

Tako smo povečerjali v kampu, kjer so nam družbo delali glasni Američani, Angleži in Avstralci. Pravzaprav so delali družbo širši okolici, saj se je njihovo tuljenje razlegalo prav povsod. Nesrečni ljudje so jih prosili, naj bodo tiho, vendar se niso dali. Malo iz principa, malo pa zato, ker mi je za nevljudneže vseeno, sem oprala in jim zraven mize obesila spodnje hlače in si tako prislužila vzdevek granny pants. V bistvu se mi zdi kar posrečen.

Ker smo Anžeta prikrajšali za kite v Husaviku, sta šla z Javorjem na ladijski izlet iz Reykjavika, toda brez sreče. Na koncu so jima podarili karte za še en obisk.
Sama sem na srečo abstinirala, saj se mi zdi 45€ enostavno preveč denarja. Ta čas sem v Harpi brala Atomsko postajo in opazovala lokalne skejterje. Ko smo blizu pristanišča brcali heki, se je Javor vrgel v neko betonsko gmoto. Zgledalo je zelo boleče.

dober stranski učinek njunega izleta je tale fotografija Reykjavika

Vremenska napoved za naslednje dni je bila sledeča: dan sonca ter nato nekaj srednje deževnega. To se nam je za islandske razmere zdelo dobro, bolje en dan lepega vremena kot noben.

Tako smo naslednji dan vstali ob nečloveško zgodnji jutranji uri in še komaj ujeli avtobus do Landmannalaugarja, izhodišča najpopularnejše pohodniške poti. Ti avtobusi so prilagojeni t.i. F-cestam, katere so prevozne samo s štiri -ali več- kolesnim pogonom. Ponekod bi človek težko ugotovil, kaj sploh je pot. Na dosti mestih prečka reke in skale.

Po nekajurni vožnji smo se izkrcali 600 metrov nad morjem in hlastno pozajtrkovali, čeprav je bilo že popoldne. Večina dnevnih turistov se je šla namakat v nek topel vrelec, mi pa smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili proti jugu.

la la lava

Landmannalaugar je tista ravnina tam zadaj. okopalkana človeka v prvem planu sta Anže na levi in Javor na desni.

na žalost se je že prvi dan začelo oblačiti, kar pa ni vplivalo na barvitost pokrajine

nevljudni vrelec je Anžetu jasno pokazal, kaj si misli o njem

Po približno 12 kilometrih hoje in 470 metrih spusta smo prispeli do tabora Hrafntinnusker. Fanta sta se vmes v kopalkah po riti sankala po snegu.

pogled z našega prvega tabora Hrafntinnusker

Igra naravnih pojavov je nenormalno očarljiva. Polja lave, fluorescentno zelen mah, rdeče skale, vrelci in fumarole, vulkanski pepel s snežnimi vzorci. Odsotnost dreves jih še posebej poudari.

Šotor smo postavili na vulkanska tla in ga obložili s kamni, da bi imeli vsaj malo zavetja pred vetrom. Ponoči je bilo precej mraz in vlažno, tla pa po pričakovanjih trda. Vseeno se je bilo luštno stisnit v naš smrdljivi dom, tam gori namreč ni tople vode, pa tudi smeti je treba s sabo odnesti v dolino. Ampak ta pogled! Čudovita lokacija.

Naslednji dan smo bili zadnji odhajujoči. Ko smo mahali kampu v slovo, so se čez pobočje že kotalili novi prišleki.

Čez par ur je že deževalo.

sneg se ob stiku s podlago stopi. vsa pokrajina je prepredena s takimi potoki

Zahrbtne snežne zaplate se rade vdrejo in z nogami obvisiš v zraku nad potokom. No, vsaj meni uspe. Ta dan štirikrat. Poleg tega sm imela akrobatske vaje nad povsem ločenima sneženima bregovoma, saj se je z dodatnimi 15 kg opreme precej težje pognati čez.

prečkanje prve malo resnejše reke v rezervnih supergah. bosonogo brodenje po njih je nevarno

potokov in rek je tu v izobilju. vprašanje, če sploh imajo vsaka svoje ime. drugo sezuvanje čevljev

Dež nas je tokrat dodobra namočil. Anže je testiral prehod čez reko in se zvrnil vanjo. Ko smo ugotovili, da so v naslednji koči Alftavatn proste tri postelje, se nam je odvalil kamen od srca. Najbrž bi se lahko prešvercali, saj je bil čuvaj povsem neorganiziran. Tam sem jedla najboljše makarone mojega življenja, zabeljene z ostanki hrane. Kočo smo si delili s tropom smrčečih starih Američanov na izletu. Ob pogledu na njihove zaloge hrane, pripeljane s terencem, se nam je kar milo storilo.  Kakofonija iz njihovih ust je bila tako strašna, da je bil Anže naslednji dan povsem neprespan in posledično kot zombi. Ko so zjutraj odpeketali, smo še ležerno posedali naokrog in seveda priročno ujeli dež.

vsaka naslednja reka je bila manj prijetna za prečkanje. skupna jim je bila temperatura malo nad lediščem

Upali smo, da je bil dan za nami najbolj deževen. Izkazalo se je, da bo današnji hujši, poleg tega pa smo prečkali več rek. Uspelo mi je stopiti v eno izmed njih in popolnoma namočiti gojzarje. Bolj ali manj mokra, fanta pa povsem premočena,  smo v glavnem v tišini in z malo postanki prehodili 15 kilometrov ter naleteli na povsem polne koče v Ermstrurju. Tako je bilo treba v dežju postaviti šotor. Še za tega smo komaj našli prostor. Pri naših novih ameriških znancih smo posušili par oblek in fotoaparat.

ena izmed dveh rek s konkretnim mostom. do njega smo se preko skal spustili po kratki vrvi

Zadnji dan pohoda nas je vodil vse do Þórsmörka, Thorovega gozda. Ker ni deževalo povsem neprestano, smo  se občasno začeli sušiti. Razen zelo skopih zalog hrane je pohod zgledal obetavno. Razmišljali smo, da bi ga podaljšali še do Skogarja, vendar nas je slaba vremenska napoved odvrnila od te namere. Morali bi namreč čez višje gore med dvema ledenikoma.

nekvalitetna fotografija pogleda na Þórsmörk in reko Markarfljót

najprimernejše mesto za prečkanje smo izbirali z metanjem kamnov, vendar je bil Anže neučakan in se posledično zmočil do sredine stegen

Mörk pomeni gozd in prav zares se tu nahaja večji skupek dreves, tako da si upravičeno zasluži ta naziv. V dolini reke smo prespali v kampu, ki je nudil savno in naravno toplo kopel. Le-ta je bila sicer bolj mlačna, ampak po parih dneh akumuliranja znoja in umazanije več kot dobrodošla. Pri zobanju naše zadnje hrane smo spoznali prijazna Nemca. Andrea si je poškodovala koleno, v zameno za Anžetovo kremo sta nam podarila tri vrečke instant makaronov. Ugotovili smo, da tu ni trgovine s hrano, kakor smo se bili nadejali, in da je najbližja 40 km stran, do tja pa niti poštene ceste.

Tako smo se naslednji dan z avtobusom zapeljali do Seljalandsfossa. Reka je spodnesla masiven jeep, pa tudi našemu avtobusu so se nekaj zatikala kolesa. Na koncu smo vsi prišli na cilj.

takoj po vrnitvi s hribov sta nas pričakala sonce in malce kičasta mavrica. hvala, Murphy, res si se potrudil

Lepo vreme naj sicer tudi tukaj ne bi trajalo prav dolgo. Že naslednji dan naj bi Islandijo zajel strašen ciklon, ki so se ga bali celo domačini. Tako smo odštopali do 20 km oddaljenega mesteca Hvolsvöllur, kjer smo kupili hrano, nato pa naj bi se odpravili na najbolj južno točko Islandije, otoke Vestmannaeyjar.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s