z_hod

Kot že omenjeno, imajo Islandci čudne poglede na zasebnost. Dobesedno. Opazovanje nas, tujcev zgoraj brez med higienskimi rituali. Poleg tega imajo na vzhodu strašno čudne ključavnice v prostorih, kamor gre še cesar sam – kar trikrat sem dobila nepričakovano družbo. Mogoče se te stvari dogajajo samo meni, kdo ve. Vsekakor nič travmatičnega, prej hudomušnega.

Naša nočna postojanka je bila približno 60 km severno od drugega največjega mesta Akureyri.

navdih za to ter cerkev v Reykjaviku je arhitekt Guðjón Samúelsson dobil po bazaltnih stebrih. v njeni notranjosti se nahajajo orgle s 3200 cevmi

Tu (ne prav v cerkvi:)  smo kupili plastično tubo, da bi z njo popravili šotor. Prodajalci so nam vsi po vrsti zatrjevali, da je naša palica v nepopravljivem stanju, pa nam vseeno priporočili kleparsko delavnico pri pomolu, kjer so (spet po zatrdilu, da stvar ne bo delovala) v treh urah učinkovito in estetsko oskrbeli njen zlom. Mislim, da končno lahko poimenujem moj šotor, čeprav je bil 10 let brez imena. Šotorminator. Okrepljen s kovino.

Mad čakanjem smo nabavili hrano in se sprehodili po ljubki glavni ulici. Dimenzije teh naselij mi ustrezajo. V pristanišču je bila zasidrana masivna križarka, ki je po velikosti prekašala vse zgradbe v mestu.

Ker smo ta dan naredili šele 60 kilometrov, ura pa je bila že štiri popoldne, smo se brez postankov odpeljali proti severu, da bi si v Hofsosu še pravočasno ogledali kite. Napaka, Husavik in Ólafsfjörður sta edini mesti v tem koncu, ki ponujata to doživetje.

Da bi malce skrajšali pot, nismo vseskozi peljali ob obali, temveč uporabili bližnjico skozi tunele. Mnogi izmed njih so enopasovni. Ja, en pas za promet v obe smeri. Olajšanje, ker ne vozim, je bilo neopisljivo. Vsake dvesto metrov je niša, kamor se umakneš nasprotivozečim, pa me je bilo vožnje vseeno groza.

temu stricu se ni zdelo vredno zmanjšati hitrosti, čeprav se še nismo uspeli umakniti

V mestecu Hofsós z 200 prebivalci smo se okopali v naravnem bazenu podobnega tipa kot je popularna Modra laguna, le da je desetkrat manjši in cenejši. James nam ga je priporočil tudi zato, ker tam nimajo varnostnikov, oprezujočih za postavnimi mladci kot smo mi, ki bi tam utegnili seksati. Tega sicer nismo počeli. Čeprav bazenov osebno ne maram, je bil topel tuš z zastonj milom vreden treh evrov, ki smo jih plačali za možnost celodnevnega obiska.

ne spomnim se imena tega junaka, ker so me barviti lišaji povsem prevzeli

Ko se je jakost sončne svetlobe zmanjšala (res, tukaj je čudno uporabljati izraz “temniti se”), smo se odločili taboriti blizu nekega jezerca, da bi v njem pomili posodo. Ne vem, kje točno je to bilo, zgubljali smo se po lokalnih makadamskamnitih poteh. Breg ob jezeru je visel, tako da smo šotor postavili na travniku, polnem posušenih kakcev. Prepoznali smo ovčje in konjske, najbrž pa so bili vmes tudi kravji. Skratka, ne bi mogli najti “bolj” primernega prostora za brcanje hekija. Po pognojeni zemlji smo se valjali kot trije pujsi in bilo je strašno fino :D

zavetrje (klasičen islandski veter). tla so sivkasta zaradi zgoraj opisanega razloga

Zjutraj smo ugotovili, da se nam ne da pešačiti do jezerca, ter se odpeljali do morske obale, kjer naj bi prebivali tjulnji. Od daleč so zgledali kot nedoločljive svetle gmote. Da smo jih videli od bližje, smo prečkali neko polje in preplezali ograjo, nato pa se sprehodili do klifov, kjer smo pozajtrkovali. Tjulni so lenarili spodaj, na obali, prekriti s plastmi razkrojujočih se alg, smrdečih kot satan. Ta bitja so plašna – čeprav smo bili kar precej oddaljeni, so ob našem prihodu vsi razen enega poskakali v morje in šele čez čas previdno pomolili smrčke iz vode. Ko so dognali, da jim ne želimo hudega, so prilezli ven. Pogovarjajo se s smešnimi prdečimi zvoki ter pri tem mahajo s plavutmi.

gospod na kopnem je bil edini pogumnež (ali pa preveč len). ko se mu je pridružil še en, ga je s plavutjo odganjal stran

Na žalost se je začelo pospešeno oblačiti. Dali smo pot pod noge in se odpravili proti zahodu.

deltasto-fjordasto-otočkasta obala

Ker smo imeli avto najet samo za 8 dni, smo preskočili Vestfirðir oz. po naše Zahodne fjorde, za kar nam je bilo žal, saj se med drugim ponašajo s 440 metrov visokimi klifi, ki so pravi raj za raznovrstne ptice. To območje je nenaseljeno, za dostop pa potrebuješ boljši avto, kot je naš Musso. Škoda, slap Dynjandi bi si res rada ogledala v živo. Mogoče naslednjič!

Pot nas je vodila do polotoka Snæfellsnes, ki ga menda ljubkovalno kličejo “Islandija v malem”. Ime ima po vulkanu na njegovem zahodnem koncu. Le-ta je pokrit z ledenikom, okrog pa se razprostirajo polja lave.

Prvi postanek smo opravili v mestu Stykkishólmur, natančneje na otočku Stykkið, do katerega vodi most. Tam smo prebrali, naj bi bil to otok zaljubljencev. Na njem je majhen svetilnik in strašen veter, predvsem pa nobenih romantikov na spregled. Poiskali smo zavetrje, kjer smo si kot pravi Balkanci popekli kruhke in zraven jedli lososa, kupljenega v lokalni trgovini. Nikjer drugje ga nismo našli po tako ugodni ceni.

lokacija in sestavine našega obroka so bile vrhunske. če bi bila nad našimi glavami streha, bi bila to zagotovo strašno  draga restavracija

Večina prebivalcev mesta je zaposlenih kot ribiči, takoj za tem pa kot nune.

od daleč nismo vedeli, ali gledamo bogataško rezidenco, znanstveno ustanovo ali pa moderno čarovniško hišo. izkazalo se je, da je to lokalna cerkev. kolikor sem videla skozi zaklenjena vrata, je notranjost prijetno minimalistična

Naš prazgodovinski Lonely planet (15 let je v merilu turističnih vodičev starodavno) je namigoval, da je na bližnjem hribu čudovita razgledna točka. Po dolgi, a počasni vožnji čez razrito kamnito -ne makadamsko- pot smo prispeli do slepega konca in se razočarani obrnili.

oblačnemu vremenu navkljub so bile barve čudovite. če bi imela doma na voljo tako mehak mah, bi valjanje po njem proglasila za moj nov hobi

Šotorili smo na polju lave. Med skulpturami iz strnjene lave, pokrite z mojim najljubšim mahom, so bile majhne zaplate trave. Nismo bili edini, sosednje jase so gostile vsaka svoj šotor.

bolj idiličnega mesta za šotor si ne bi mogli izmisliti niti v sanjah

Kljub navideznemu zavetrju je bilo ponoči klasično mraz, a ne tako zelo, da ne bi mogli zvečer igrati taroka pred šotorom. Zmaga.

Zjutraj smo se odpravili na kmetijo Bjarnarhöfn poskusiti gnilega morskega psa oz. po islandsko hákarl, ki je lokalna specialiteta. V resnici ni prav zares gnil. Za 6 do 12 tednov za zakopljejo v zemljo in obtežijo s kamni. Po končani fermentaciji ga obesijo in pet mesecev sušijo v vetru. Po okusu spominja na sir. Ker so ga postregli v majhnih koščkih s tistim kislim črnim kruhom, ki ga nihče izmed nas ne mara, se nam v primerjavi z njim ni zdel tako zelo zanič.

mmmmmm morski pes. vonj po ammmmmmonijaku.

kompenzacija za morskega psa: lušten poni čudovite barvne kombinacije

Ker se je cel polotok zavil v oblake, smo se ob južni obali odpravili mimo Borgarbyggða, da bi si ogledali vroči vrelec Deildartunguhver, ki vsako sekundo izbruhne 180 litrov vode s 97°C. Z njo ogrevajo 34 kilometrov oddaljeni mesti Akranes in Borgarnes.

ta konec je posejan s takimi vrelci. iz njih se kadi vroča para, ki prijetno pogreje zmrznjene kosti

Zaradi pare je bilo težko posneti uporabne fotografije, vendar prisežem, da so bile barve v živo čudovite. Kljub deževnemu vremenu so skale živo rdeče, oranžne in rumene barve. Predvidevam, da sta vzrok žveplo in železo.

para se meni nič tebi nič dviga tudi med travniki, rastline pa uspevajo kljub ali pa prav zaradi njene vročine. samo tukaj raste posebna endemitska sorta praproti (ki pa je nisem zajela v sliko. ups)

Na seznam čudovitih slapov dodajam še enega (ali pa milijon le-teh): Hraunfossar. Voda pronica skozi podrast in tvori mokro zaveso, dolgo skoraj cel kilometer.

beseda hraun izhaja iz islandske besede za lavo. lahko bi rekli, da polje lave takole lula v reko Hvita

Če se ozreš po reki navzgor, kaj kmalu zagledaš Barnafoss, ki pravzaprav zgleda kot kotanje, polne bučeče rečne pene. Nekoč je rečna bregova povezoval kamnit naravni most. Lokalna zgodba pravi, da sta se tu utopila otroka, medtem ko je bila njuna družina pri maši. Lekcija: ne hodit v cerkev:)  Njuna mati naj bi po tem dogodku mesto uročila, češ naj ga nihče ne prečka živ. Za to je kaj kmalu poskrbela narava sama, lok se je namreč podrl v potresu.

Otroški slap

Preden smo Jamesu vrnili avto, smo si ogledali še najvišji islandski slap, Glymur. Visok je 196 metrov, pada pa v še globljo sotesko, ki je tako strma in globoka, da ji ne vidiš dna. Po njej kroži na desetine glasnih ptičev, ki v teh navpičnih stenah nimajo plenilcev.

pogled na znamenito Javorjevo rit. da smo prispeli na vrh slapu, smo se vzpeli za 350 metrov

še znamenitejša naravna posebnost: slap Glymur. na sliki je viden samo vrh. najvišji padec se začne šele v desnem spodnjem kotu, vendar ga zaradi 20 metrov prekratkih rok nisem uspela ujeti na sliko

Na vrhu smo poležavali v travi in si mislili, kako čudovito je življenje. Ker sem želela na poti navzdol posneti še nekaj fotografij, sem odrinila pred njima. Ko sem se stegovala čez prepad, sta me nevede prehitela. Ker sem nerodna, sem zaostala in se zgubila v majhnem gozdiču, za katerega bi prisegla, da se je tja prikradel medtem, ko smo bili zgoraj. Mislim, da sta bila že na poti na piknik nekje drugje, ko sem končno prilomastila nazaj z enourno zamudo. Sicer pa sta tudi onadva zašla v ta gozd, torej imam priče, ki lahko podkrepijo mojo teorijo.

luštna flora v ospredju

Na poti do Reykjavika nismo imeli več časa za postanke, razen za hitro pranje avta na bencinski črpalki. V prtljažniku smo pod preprogo našli nekaj gnilega in smrdečega. Oddahnili smo si, da naše stvari niso vir tega vonja, vrnili avto in se nastanili v reykjaviškem kampu par kilometrov iz centra.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s