Monthly Archives: March 2012

prve ne pozabiš nikoli

Kot po stari navadi pišem tole skoraj eno leto po mojem izletu (ampak vseeno objavljam tole v dosledni časovni kategoriji). Tako bom izpustila marsikatero zabavno štorijo. Ampak ravnokar sem brskala po računalniku in naletela na neobjavljene slike rdečeokih flamingov iz Španije:

IMG_2019

Nostalgija! Časi, ko sem bila pred spanjem na letališču še živčna in bi me glodalci v sobi neverjetno spravljali ob živce. Pa sploh nisem nek bajen popotnik.

Tudi pred temle letom sem bila rahlo nervozna – zaradi splošne stavke jih je bilo tričetrt odpovedanih.

prvaSpanija0379

Moj let je na srečo obratoval in me tudi varno in relativno točno odložil v Sevilji, ki je za moje pojme najlepše špansko mesto, kar sem jih do zdaj obiskala (mislim, da samo osem).

Še preden sem odložila ruzak, sem si že našla družbo za raziskovanje parka Marie Luize, ki je poln čudovitih muzejčkov, mutiliranih rac in cvetočega grmovja.

prvaSpanija0440 prvaSpanija0429 prvaSpanija0591 prvaSpanija0586

Kitajec Harry, ki premore le toliko pozornosti kot jaz in trohico več ravnotežja

Kitajec Harry, ki premore le toliko pozornosti kot jaz in trohico več ravnotežja

Večer sem preživela v ameriško-kitajsko-avstralsko-nemško-kanadski družbi z domače skuhano kitajsko hrano (sestavine katere so Harryjeve sopotnice pritovorile od doma) in zastonj sangrijo na strehi hostla.

prvaSpanija0453

Naslednji dan sem se s Timom potikala po kraljevem Alcazarju, navdih za katerega je bila granaška Alhambra. V španščini sem se skregala z vratarjem, ki me ni hotel spustiti noter po študentski ceni, in na koncu zmagoslavno prihranila 5,5€. Ker sem preskopa za drago vstopnino v Alhambro, bom Alcazar razglasila za najlepšo palačo, kar sem jih kdaj videla (za primerjavo okusa: nisem fan baroka, Versailles za moje pojme še zdaj smrdi po urinu – najbrž je moje mnjenje o njem jasno). Vsaka sobana je polna keramičnih in marmornatih izklesanih detajlov, vrtovi s fontanami, pavi in pisanim dišečim cvetjem pa naravnost božanski.

prvaSpanija0518 prvaSpanija0517 prvaSpanija0513 prvaSpanija0505 prvaSpanija0491

Naslednji dnevi niso bili strašno posebni, zato le par slik za pokušino. V živo sem videla precej več precej lepših stvari, ki pa niso bile posebej zabavne.

razen tega, da je nekdo nalil šampon v vodnjak pri katedrali :D

razen tega, da je nekdo nalil šampon v vodnjak pri katedrali :D

... ali invazije gromozanski polžev..

… ali invazije gromozanski polžev..

... in še večjih vafljev!

… in še večjih vafljev!

prvaSpanija0573

Zvečer sem zamudila delavnico pristne paelle na strehi hostla, vendar sem si vseeno razdelila krožnik z na rakce alergično Američanko Julie. Pri tako dobri hrani, kot je paella, mi je vseeno, če je notri piščanec, dokler ga namesto mene použije nekdo drug.prvaSpanija0521

Giralda

Giralda

Ta družba je bila na splošno precej kul. Škoda, da sem pomešala datume in sem se morala preseliti v hostel čez reko, v Triano (rojstni kraj flamenka). To je bila odlična priložnost za dolge monotone sprehode do muzeja sodobne umetnosti in modernih mostov čez Guadalquivir.

Tore del Oro  in Puente de Triana

Tore del Oro in Puente de Triana

Zvečer sem šla že tretjič na Plaza de España, da bi s fotoaparatom ujela sončni zahod. Tokrat uspešno, niti deževalo ni! Trčila sem v profesionalnega libanonskega fotografa Eliasa, ki je čakal na isti trenutek. Po opravljeni nalogi sva švigala po ulicah s procesijami religioznih pajacev in policaje žicala, če greva lahko brez vstopnic na notranjo stran ograje, ker sva posebna in fotografa. Četrti vprašani je privolil.

prvaSpanija0629

takrat še nisem vedela, koliko takih prilik bom še imela. izkazalo se je, da mnogo!

prvaSpanija0604 prvaSpanija0619

moja prva Španija

Po eni strani kar težko verjamem, kako se je lahko pripetilo, da je pred mojim prvim obiskom Iberskega polotoka minilo četrt stoletja. Nekako sem zmeram imela izgovor, da bi se najprej rada naučila osnov španščine, in čeprav sem lani hodila na začetni tečaj, me je celo leto vleklo bolj proti severu.

Letos pa je kazalo, da bom imela marca/aprila čas, karte so bile poceni, vremenska napoved idilična. Po naključju so bile karte najcenejše prav med semano santo, ki je sinonim za teden procesij in slavja v Andaluziji. To sem ugotovila šele malo pred odhodom. Vsekakor zanimiva izkušnja, čeprav ne maram gužve. Na žalost je bil tale izlet precej turističen, ampak za pokušino ok.

Torej! Letalo me je prijazno odložilo v Valencii dva dni pred napovedano vago general, množičnimi protesti (ki nimajo veze s semano santo :). V mojem načrtu se je znašla predvsem zaradi Ciudad de las Artes y las Ciencias – to je veličasten konglomerat modernih zgradb v “mestni oazi”, ki je pravzaprav osušena rečna struga, spremenjena v mestni park.

kako lahko pomarančevci cvetijo, ko so še zmeram ovešeni z zrelimi sadeži, ostaja misterij

Zadeva vključuje nsalednje bele futuristične zgradbe: koncertno dvorano, akvarij, muzej, kino in bare, vse povezane s potkami, mostovi in plitvimi bazeni iz belega mozaika.

v tej kupoli se nahaja kino. ponoči se veka spusti dol.

slaba kvaliteta nočnega portreta kina, muzeja znanosti in akvarija v ozadju

Za vstop v to arhitekturno čudo moraš skoraj prodati ledvico – kombinirana dnevna vstopnina za akvarij in muzej je za študente 25€, kar je bil (če odštejem spanje v Barceloni) na tem potovanju moj največji izdatek “v enem kosu”.

Zelo lepo urejen akvarij me je zaposlil za kakih pet ur, saj se mi je zdelo, da moram dobro izkoristiti vstopnico. Med drugim sem videla beluge, čudovite rumene morske konjičke, svetleče meduze, električnega skata in kup različnih rdečeokih ptičev. Sicer bi precej raje objavila fotografije živali v njihovem naravnem okolju, tako da se bom vzdržala smetenja z ducati posnetkov od tu. Toda glede na to, da ne vem, kaj je to plavajoče bitje spodaj in kje originalno živi, ga bom vseeno pokazala:

čudovito grda zadeva!

Med tavanjem po parku sem si privoščila poceni jagode in poskus komuniciranja z nekim Špancem, ki je celo vključeval približno 6 besed, ki jih poznam: la bicicleta, la colina, la manzana, la fresa, trabajar.

Zvečer se pogovor s hostelskimi Španci ni strašno obnesel. Pa nič zato. Posledično sta bila oba večera preživeta v družbi angleško govorečih tujcev ob španskem pivu.

Valencia sama po sebi je povsem luštno mesto, ki pa mu manjka kakšna vzpetina ali vsaj klanec. Arhitekturno se ponaša s starimi mestnimi vrati na nekaj koncih, dosti art nouveau zgradbami, katedralo ter že prej omenjenim CAC-om.

Torres de Quart, ena izmed 12 mestnih vrat iz 15. stoletja

glavna tržnica

pogled z enih izmed mestnih vrat ob sončnem zahodu. opazimo lahko primankljaj zelenja v strogem centru

Nekje med temi hišami se sicer skriva botanični vrtiček z impresivno zbirko orjaških kaktusov. Luštno!

kaktus v velikosti sadnega drevesa

na tole sliko sem skoraj ponosna. na splošno so španski žužki precej kooperativni pri fotografiranju

Njihova galerija sodobne umetnosti mi je bila precej všeč, saj je gostovala razstava Living in Architecture. A-cero: Joaquín Torres and Rafael Llamazares. Poleg tega je bila vstopnina zanemarljiva, čeprav se mi zdi, da bi me spustili tudi zastonj. Edini minus je, da sem tam zgubila moj najljubši potovalni šal. Upam, da je najditelju prišel prav.

Poleg CAC-a se mi je v Valencii najbolj vtisnil v spomin street art. Mesto premore kar nekaj nadarjenih ustvarjalcev. Slike sledijo!