Španija 2.2

Prva stvar, ki sem jo naredila naslednje jutro, je bilo neprostovoljno druženje z meduzami. Na srečo mi je pri plezanju po spolzkih skalah, da bi preverila globino vode, zdrsnilo na kopno stran (leva ritnica me še zdaj boli od trdega pristanka). Sicer bi se na glavo vrgla v vodo. Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi me meduza opekla po očesu. *potrka na les*

Ker se nisem hotela še bolj osmešiti, sem se v morje podala peš in počasi. Par metrov od peščene obale sem opazila nekaj svetlo rjavega in sluzastega pred mano. Pogledala sem okrog sebe in ugotovila, da sem povsem obdana z malimi meduzami. Panično sem se pognala proti obali in poskušala vijugati med njimi, vendar jih je bilo enostavno preveč. Mislim, da so se mi prav načrtno prikradle za hrbet – ko sem zaplavala, jih vsekakor ni bilo tam;)

takole sem se objela z meduzasto prijateljico

Odtis druge strani meduze imam na podlaketi. Zadeva precej peče, zato imam pri sebi vedno mrzlo pločevinko piva :)

mislim, da ni potrebno razlagati, da se vsekakor ne bi kopala, če bi to meduzjo juho opazila prej

Popoldne sva šla z Martinom v kraško jamo v Nerji. Ni posebno velika, je pa čisto luštna. Češki kras je še vedno na seznamu.

tile kapniki na desni zgledajo kot glorificiran orjaški smrkelj, mar ne?

Poleg tega sta me ta dan razvadila s tapas in rakci s česnom in čilijem, toda ker se jima niso zdeli dovolj začinjeni, smo imeli bolj pekočo verzijo lastne izdelave za večerjo.

7th heaven -čeprav so v pekli kot hudič (no, me vsaj nihče drug ni hotel prijeti za roko.. ali govoriti z mojim česnovim zadahom)

Ker sta me povsem preveč razvajala, sem se odločila, da v petek po dveh dneh odidem. Ostati do sobote bi se mi zdelo rahlo nevljudno, čeprav smo se vsi trije imeli super. Opoldne sta me peljala na potujočo tržnico,  zvečer pa do Nerje na avtoubus za Malago, od koder sem šla v Cadiz.

To je bila odločitev v zadnjem hipu, čeprav sem si želela videti Rondo. Na žalost je bila za ta dan že preveč s poti za štop, namreč tudi v Cadiz sem prispela šele ob polnoči. Nekaj ur prej sem nekega CS vprašala, če ve, kje bi lahko prenočila. Na žalost se je njegov sms zgubil v tranzitu, tako da sem si dve uri v temi ogledovala mesto in prisluškovala, če bi v kakem baru slišala angleščino in se prislinila k tujcem, vendar to početje ni obrodilo sadov. V mestu sem se dokaj dobro znašla tudi brez zemljevida.

Plaža je bila strašno vlažna in ni me mikalo spati v mivki, pomešani z mačjimi fekalijami, zato sem se odpravila proti železniški postaji. V parku na poti sem videla brezdomce, ki so spali na kartonu, obkroženi z napol praznimi steklenicami vodke. Čeprav so zgledali prisrčno, bi zjutraj najbrž tudi jaz smrdela po alkoholu. Železniška postaja je bila ponoči zaprta, zato sem prespala na klopci pred avtobusno postajo. Na ostalih treh klopcah so bili lokalni klošarji.

Kraj se je zdel varen in tudi klop povsem spodobne dolžine, vendar so neki smetarji v bližini prav celo noč ropotali kot za stavo, tako da sem mogoče oddremala le kakšno uro. Kljub temu sem vesela te izkušnje. Končalo se je dobro, ugotovila sem, da ponos zame ni ovira.

Ko se je bližnja železniška postaja ob šestih zjutraj odprla, sem šla še tja malo zmrzovati na kovinske stole in uživati v relativni tišini. Ko sem se sprijaznila, da bolj spočita najbrž ne bom, sem poiskala centralno tržnico, kjer sem kupila sadje, ugotovila, da sta oba hostla v mestu povsem zasedena in se odmajala v internet cafe, ki sem si ga zapomnila z nočnega tavanja naokrog. Ryanair je imel naslednje jutro ob 6:40 let iz Seville do Benetk, zato sem kupila karto (zaradi neprespanosti mi je uspelo dvakrat vnesti napačen mejl – me zanima, kakšen račun za telefon bo sledil mojemu kramljanju s prijazno uslužbenko iz Velike Britanije..). Med čakanjem na operaterko me je poklicala čudna tuja številka. Klicatelj je bil CS, ki ga je skrbelo, kje sem spala ter zakaj se nisem odzvala njegovim sporočilom.

pogled z južne strani katedrale proti ostankom gradu San Sebastian

Kljub najini splošni zmedenosti sva se zmenila za pivo. Pri njem sem se na hitro stuširala in odložila nahrbtnik.

kul poljski poba s kul mednarodnimi cimri

Na poti do plaže sva pobrala še dva italijanska CS, Frederico in Luco. Tam smo v glavnem lenarili in se smešili s poskusi bosega brcanja hekija. Ortopedsko spanje na klopci mi ni naredilo nobene usluge.

ta plaža ni najlepša ali najdaljša, vendar smo bili preleni, da bi hodili pol kilometra dlje

Novi prijatelji so me hoteli za vsako ceno nahraniti. Tako smo v trgovini kupili material za omako in pri Pavlu skuhali makarone s približno 60 grami soli. Ta dodatek ni bil nameren, zato smo omako zamenjali z enormno količino česna in pivom. Kaj lepše dišečega bi si človek sploh lahko še zaželel :)

namaste, my dear Pavel, Luca and Frederica

Na žalost sem morala pohiteti, da bi ujela zadnji bus do Seville. Zdelo se je, kot da je bil v Cadizu comic con najstnikov, saj jih je bil poln avtobus. Mogoče pa samo jaz ne razumem sodobne mode. Ker me je čakalo spanje na letališču, sem upala, da bom lahko vsaj na avtobusu dremala. Na koncu sem spala eno figo.

Ko sem se v Sevilli peljala do letališča, se mi je kar milo storilo po njej.

Ob prihodu sem vsa blažena ugotovila, da sedeži nimajo naslonjal, juhu! Zleknila sem se zraven dveh drugih prenočevalcev in oddremala dokaj kvalitetne tri ure spanca, ko so letališče preplavili ljudje, mene pa muhe, ki so me hotele požreti pri živem telesu. Čim hitreje sem prišla mimo kontrole in se drenjala pred vrati in kaj kmalu v sosednji Italiji, kjer me je, hvalahvala,  pobral Niko.

——–

Čeprav je bil tokratni izlet bizarno kratek in ni vključeval Maroka, o čemer sem prvotno sanjala, sem se imela strašno fino – ne le tiste pol časa, ko sem pod okriljem gostiteljev jedla zunaj in spala v udobnih posteljah. Presenečena in zelo vesela sem bila samih pozitivnih odzivov na moje strašno pozne couch requeste, radodarnosti tujcev, presenetljive varnosti pri spanju zunaj in predvsem tega, da se kar dobro znajdem ter me ni sram in strah:)