Pushkar

Namaste!

Zadnji štirje dnevi v Pushkarju so bili prav super (no, danes je bilo povsem preveč stresno. tako zelo, da sem od hudega zgubila čevlje. upam, da imam na zalogi še dovolj dobre karme, da se zjutraj vrnejo nazaj k meni).

To je mestece s približno petnajt tisoč prebivalci, več kot 400 templji in svetim jezercem. Ta pridevnik je sicer še bolj zlorabljen kot denarnice turistov.

Po vrsti: v to (nekoč sveto, zdaj predvsem blazno turistično) mestece sva prišli v nedeljo zvečer. Neverjetno zanesljivega lastnika hotela, kjer sva rezervirali sobo, sem že opisala. Naslednje dva dni sva vseeno spali tam in bilo je nadvse čudovito. Poleg tega me je klical Miss Slovenia in ni razumel, zakaj se mi to zdi komično.

Za makar sankranti, rajastanski festival spuščanja zmajev, sva splezali na streho, kjer so naju poskušali naučiti krmariti to čudo in nama stregli šejke.

Sandy je bila zelo fotogenična pri strešnih podvigih (dobesedno)

Posneli so naju tudi za lokalno televizijo in bili sva na prvi strani časopisa. Ljudje po ulici so nama podarili vsaki svojo kopijo.

bili sva tako slabi, da so naju povsem sfotošopirali (oz. najbrž MSpaint-ali, po kvalitet sodeč)

Z raznih streh je soglasno (in precej kakofonično) odmeval glasen trance, nekatere pa so gostile bobnarske jam sessione. Tudi midve sva se povzpeli na eno izmed njih. Pričakovala sem, da bo ponujeni čaj special, pa ni bil, preverjeno (uh, kako bi ta hip čaj!).

facepalming z zmajem v roki pomaga pri letenju

dokaz ^^

Zvečer so otroci spuščali v zrak lampijone, njihovi starši pa ognjemete domače izdelave, da ne bi slučajno kdo zaspal:)

Naslednji dan se nama je zdelo primerno ogledati si mesto. Najprej sva se povzpeli na grič z zapuščenim templjem, kjer sva srečali hipija s polomljeno kitaro zgoraj brez. Prenočil je v najini postelji, sendvičan med naju (baje zato, ker imava midve včasih toplo vodo).

shoes not allow, čeprav so koze edina živa bitja tu in mislim, da je mesto že pred leti zgubilo svojo sveto magičnost

razgled

pogled na sveto jezero

Tyler in Sandy. dobra družba!

Ker sta oba Američana, sta se precej zaklepetala, jaz pa sem si zaželela zajtrk.

jedla sem tu

potem so se vsi hoteli slikat

Že teden in pol sem s sabo tovorila paket rakije in cigaret, zato sem se temu odločila narediti konec. Upam, da bodo dobrote dejansko dosegle naslovnika, saj bi rakijo sicer raje spila.

zadeve zašijejo v belo platno in robove zapečatijo z voskom. prav vse pošiljke, ne glede na velikost

čaj in klepet ne smeta manjkat. itak!

Oddahnjena, ker sem iz nahrbtnika odstranila kilogramsko maso, sem morala nastalzi prostor zapolniti z lokalnimi luštnimi tekstilnimi zadevami in pogovori z neznanci. Neko dekle me je napadlo s kano, čeprav sem ji rekla, da nimam denarja. Nekdo drug me je blagoslovil z rožami, vrvicami in sveto umazano vodo :)

v bisvtu sem jo še poceni odnesla. tistemu tipu sem dala gumico za lase

Na srečo sem kmalu trčila v Sandy in Tylerja. Odšli smo k jezeru in se skušali izogibati čohanja prosečim bolhastim psom.

Zvečer smo hengali na strehi in kartali. Tyler ima danes probleme zaradi takratne večerje. S Sandy sva se podali v lov za poročno opremo. Na koncu sva kupili second hand sarije za 250 rupij. 6 metrski kos svile naju je stal manj kot 4 evre, pa še to je bilo drago. Stare sarije predelujejo v razna oblačila. Zdaj vem, da so v resnici vredna še manj, kot plačujem zanje.
Potrebovali sva še podkrilo in top za sari. Lastnik šivalnice naju je obe posadil na motor za svoj hrbet in oddrveli smo (z indijskim tempom in manevri) na drug konec mesta, kjer sta nama dve dekleti prikrojili majice in nama pokazali, kako se obleči v sarije. Vožnja na motorju tukaj se mi res res dopade!

dvakrat okrog pasu, pet gub zatakneš. konec nagubaš v pet gub in spneš na rami. da ne pozabim!

končni izdelek. moj sari je medtem že neslavno izgubil obliko. ko bo treba, bom improvizirala z bucikami ali pa selotejpom

Jutri greva baje zares zares v Jaipur.

Mislim, da sem pozabila superge v Tylerjevi sobi, kjer sva zjutraj med selitvijo iz hotela odložili prtljago. Upam, da se srečno vrnejo na moje nožice. Mislim namreč, da na žalost ne smrkam samo zaradi večerje – naročila sem mildly spicy parantho in posledično nekaj časa čutila samo bolečino na jeziku. *potrk na les, da ostanem zdrava*  Mislim, da bi raje dan prebavnih težav kot pa prehlad. Ta prah je res zoprn.

Edit: tole se sliši res whiny. No, v resnici se imam super. Mogoče samo danes ne bom pretirano razmetavala s pozitivnimi pridevniki in prislovi, ker jih moram prišparat še za kaj drugega :)  Če bi tale blog post napisala  dva dni nazaj, bi bil poln oooh-in-aaaahov.

Tl;dr: mestece je zelo turistično, ampak luštno. Festival je super! Hrana je odlična (3x na dan jem najboljšo sadno solato na svetu). Nakupovanje je stresno. Evo :)