Oh uh ah.
Tolele mumbajsko letališče je zabavno. Not. (Vseeno sem mu v mojem reviewu na www.sleepinginairports.net podelila 4/5 zvezdic, čeprav je drugo najslabše letališče v Aziji- če ne poznate te strani, je zelo zelo koristna!)
Z Jancy in Celeste smo si delile taksi. Prva ima vlak ob enajstih, druga let ob enih ponoči, jaz pa mojega ob pol sedmih zjutraj.
S Celeste sva se zataknili že pri vhodu na letališče – vstop je dovoljen samo s kompletno karto in vsemi dokumenti, na njeni karti pa ni pisalo imena. Na zunanji strani letališke stene ni wifija, tako da sva se malo kregali z nerazumnim varnostnikom, nato pa naju je po pregledu prtljage in popisu v papirnat zvezek le spustil noter. Vsa ta kolobocija ne pomeni, da ste oproščeni normalnega pregledovanja, ki sledi check-inu.
Drugi hec je ta, da ko si enkrat noter, te ne spustijo več ven. Najprej sem hotela na WC, nato pa do “waiting hall”, saj v lobiju ni sedežev. A glej ga zlomka, pametni indijski arhitekt je čakalnico od preostalega letališča ločil s stekleno steno brez vrat, vhod vanjo pa je le z zunanje strani letališča.
Tako sem se zleknila v kot na tla. Imam wifi! Sicer bi ga skoraj raje zamenjala za kak prigrizek, ampak ok. Takoalitako me bodo jutri na letalu trikrat nafutrali, do prvega leta pa me loči le še 9 ur. Občasno malo dremam, malo tapkam po inštrumentih in se pogovarjam s Finko Nino. Skratka ni mi hudega. Tla so komaj kaj trša od indijskih žimnic :)
Kako točno sem prišla do tega trenutka:
iz Hampija sem se z zelo udobnim privat 16-urnim nočnim busom (ki naj bi bil 14-urni) včeraj zjutaj pripeljala v Mumbaj. Klima je prijazno skrbela, da ne bi slučajno ozdravela. Ko smo prispeli v predmestje, me je voznik vprašal, kam sem namenjena. Odgovorila sem, da v Colabo, ki je na skrajnem jugu mestnega polotoka (kakih 25 km stran):
“Your stop, you go out here!”
Zdrava kmečka pamet mi je velela, da se vozimo proti jugozahodu in da hočem izstopiti nekje, kjer je kakšna železniška postaja za orientacijo. Ker smo se odpeljali mimo vseh, nato pa izgubili sled o železnici, sem ostala do končne postaje, ki se je nahajala le 5 km stran od moje destinacije. Našla sem še francoski parček, s katerim smo si razdelili stroške za taksi. Mesec solo barantanja je kar dobro izboljšal moje odločne nastope. Sandy bi bila ponosna.
Zopet sem se namestila v Red Army hostlu in se počutila, kot da sem se vrnila domov. Kitajko Jancy sem popeljala na sprehod po zdaj že kot lasten žep znani soseski in nameravala kupiti par darilc in razglednice. Če sem se prej vsak dan otepala prodajalcev, ki so mi jih zmeram molili pod nos, ko sem jedla, zdaj ni bilo nikjer nikogar, niti na stojnicah.
Jancyjin thali in moja masala dosa
Niti naslednji dan, v celoti preživet v nakupovalni mrzlici na tržnici svile Mangaldas (rezultat: trije poceni bombažni šali in 30 klopčičev preje, ker sem preveč škrta), ni nihče imel razglednic. V Pushkarju, kjer imajo najcenejše in najlepše cote, sem mislila, da jih gotovo lahko kupim tudi v velemestih, zato sem kupila le najnunejše, da nisem nediskretno razkazovala moje zahodnjaške riti. To ni res. Če gre kdo v Indijo po robo za male pare, kupite tekstil v Pushkarju!
mali možakar v beli opravi me je zasledoval kakšne pol ure
Blazno je me zabavalo, kako sem se v moji opravi hlamudrač in široke kratke majice znašla v muslimanski četrti, natančneje v ulici, kjer prodajajo izključno burke. Prodajalci so si strašno prizadevali, da bi si kupila kakšno!
To bi bilo še bolj bizarno kot punjabi komplet, ki sem ga nosila na poroki.
Danes je bilo kljub pomanjkanju zanimivih dogodkov stresno. Nakupovanje je naporen šport!
Zdaj pa bom še malo oddremala pred letom. To bo zanimivo, ko bom pristala na zasneženem Brniku v mojih japonkah za en evro in nogami, kot da sem hodila po žerjavici :)
tinkole 