Udaipur | tinkole

Včeraj ob osmih zjutraj sem po 18urni vožnji z vlakom prispela v Udaipur samo uro in pol prepozno. Potovanje je bilo sicer povsem ok.

Na žalost mi gre skoz po glavi eden izmed komadov iz tistega filma. Da ga ima vsak tretji Indijec naštimanega za ton zvonjenja, ne pomaga.

Cel dan sem se potepala po mestu in se izogibala plačilu vstopnin. V glavnem so me očarale dekoracije na hišah, luštni otroci (za slikat, ne za met svoje!) in belina hiš/palač. Pol dneva sem v bistvu preživela v iskanju poti do okenca za rezervacijo vozovnic. Prehodila sem cel jugovzhodni del mesta – dvakrat. Pač, silly blonde girl :)

veliko hiš ima porisana pročelja, luštno! sicer pa je po ulicah tudi nenormalno veliko kravjekov in nenormalno malo smeti!

Se vidi, da je to večje (ampak za indijske razmere še zmeram majhno) mesto – ima kakih 400 tisoč prebivalcev. Večinoma me pustijo na miru in to mi zelo paše. Niti z backpackerji se mi ne da ukvarjat.

mislim, da knjižnica

ravnanje z odpadki po indijsko

normalen pojav na ulici

Jagdish temple

Lal Ghat

mestna palača v ozadju

colgate ali aquafresh?

pri tej družini sem večerjala pumpkin mint coconut curry in pomagala pri domači nalogi. naslednji dan pa kosila!

Tudi danes sem se sprehajala okrog. Šla sem okrog jezer (ki so v resnici prejcej umazanjo močvirje) do Moti Magri, ki je na malem griču. Odkar sem na poti, moje noge tehtajo vsaka 97 kil, zato komaj prilezem v kakršenkoli klanec, vendar je bil park očem prijeten. Rajasthan ima probleme z vodo, zato so ljudje veseli, da se jezera zaradi slabih monsunov niso povsem posušila.