Španija 2.1

Navdih za tokratni kratek sprehod po Španiji je bila, priznam, letalska karta iz Trsta za 12€. To, božansko vreme in bližina Maroka.  Tokrat nisem imela izdelanega načrta, le karto v žepu in deset kil krame na hrbtu. Za vsak slučaj – npr. če bi se odločila ostati kak mesec ali dva – sem s sabo pritovorila cel kup neportebnosti kot so leče, dolgi rokavi in dve kili knjig. Vseeno sem v nahrbtnik zbasala spalko, podlogo, kolesarsko baterijo, vrv, ekstra baterije za fotoaparat in ostale stvari, ki bi prej koristile preživetju v necivilizirani divjini kot pa v španskem raju za nakupe.

Letela sem iz Trsta do Valencie. Z Nikotom sva peljala še Nušo, prijazno punco, ki zdajle še zmeram couchsurfa nekje v Valencii, medtem ko jaz lenarim v Almuñécarju.
Pristali sva zvečer, ob pol osmih. Ker sva obe strašno stiskaški šparovni, sva takoj začeli obupovati nad ceno metroja do mesta. Prijaznega policaja sva vprašali, če lahko hodiva do mesta, in revež sploh ni mogel doumeti, kako sva lahko tako zmešani. Na koncu sva vseeno kupili karto za metro, da sva lahko ujeli CS language exchange meeting. Luštni ljudje, a žalost sem večino večera namesto v španščini v angleščini klepetala s sicer prav zabavnim Poljakom. Po ustaljeni navadi sem pozabila fotografirati našo družbo.

Po manj kot uri sva morali oditi, da sva se srečali vsaka s svojim couchhostom. Najprej sem naju zelo suvereno vodila v napačno smer, dokler se nista dva Španca na mopedih sama od sebe ponudila, da nama pomagata. Usmerila sta naju v 50% bolj pravilno smer. Ker se mi je vseeno zdela napačna, sem naključno gospo vprašala, kam morava. Končno naju je usmerila v povsem pravilno smer (točno obratno od moje  :)).

moj prvi host. upam, da bom tudi jaz kdaj tako kul!

Na dogovorjeno metro postajo sem prispela kake pol ure prepozno. Z Javierjem sva šla v nek lokal na sendvič-pitasto večerjo, potem pa sem prespala pri njem na tleh. Oh, kakšno noro stanovanje imajo v elitni četrti blizu Mercada de Colon! Visoki stropovi z ornamenti,  moderno pohištvo in kul umetniška dela po stenah.

prespala sem praktično za ovinkom, okolje ne bi moglo biti bolj v nasprotju z mojim umazanim ruzakom in poceni pivom, ki sem ga tovorila s sabo

Naslednji dan je imel zjutraj službo, tako da sva šla samo na pecivo za zajtrk, nato pa sem z ruzakom sama bluzila po mestu. Tokrat mi je bila Valencia še bolj všeč kot zadnjič.

tukaj sem našla kosilo v trgovini s pivom

nom nom. dejansko sem znala dovolj špansko, da sem želje v skladu z mojim omejenim znanjem o temnem pivu delila s prodajalcem. čeprav me je na koncu prepričala etiketa:)

Tole pivo sem spila toplo v parku Turia, opazujoča neke lokalne skejterje. V bistvu sem bila po njem rahlo pijana. Nisem vedela, kaj naj sama s sabo, zato sem odpešačila do plaže, saj je spomladi nisem obiskala.

tako zgleda del proge za formulo ena. slikala sem izključno zato, da bi imela več fotk s potovanja, sicer me niti malo ne zanima. jap, en navaden turist sem :D

kasneje sem izvedela, da je razdejanje na plaži posledica strašnih neurij, zaradi katerih so med drugim prejšnji teden zaprli letališče, ker je bilo poplavljeno

Ker sem genij, se mi je zdelo dve uri pred letom primerno namakati v slani vodi in pesku, da me je lahko potem vse srbelo še celo noč in naslednji dan. Nekako sem se po nesreči prešvercala na metro, čeprav sem imela vozovnico, nato pa me ni hotel spustiti ven iz svojega črevesja. Na srečo mi je na pomoč priskočil policaj, ki sicer preži na slepe potnike.

Zadnji hip sem ujela letalo proti Malagi (še ena karta za 12€, kaj pa drugega). Pristala sem ob 23:30 in najprej malo sede dremala na neudobnih sedežih v arrivals hall. Ko sem imela dovolj polomljenega položaja in se mi je zdelo, da bo osebje končno nehalo vohljati naokrog, sem se preselila na okensko polico za nek steber in se z ruzakom zaščitila pred pihanjem klime.

odlika spanja na klimi je bil pogled na nočno pisto

Ob dveh me je prehlajena varnostnica zbudila in hotela videti mojo karto. Očitno ji ni bila všeč, saj me je pospremila ven ter pri tem ni pozabila namigniti svojim kolegom, da sem najbrž nora. Hvala za to čudovito gesto :)

V vhodni hali sta že spala dva klošarja. Zleknila sem se med zunanjo stekleno steno in neko trafiko, ker se mi je v temi to vseeno zdel bolj privaten prostor.

spala sem na tleh pri tej rumeni steni

Okrog sedmih, ko je bilo že tako svetlo ^^ in so ljudje začeli mravljinčiti po letališču, sem pospravila svojo šaro in imela jutranjo toaleto v WCju za invalide. Ko sem bila na četrt čista, sem se odpravila v Malago, kjer sem povsem zadeta od zaspanosti še dve uri čepela v pristanišču.

ob devetih zjutraj je bil to eden izmed najmanj zabavnih krajev sploh, toda vsaj čuvajem sem se zdela jako zanimiva

Ko so se ob desetih končno odprle trgovine, sem si kupila liter mleka in ob obali začela pešačiti proti vzhodu, da bi štopala. Ker sem v Malagi že bila, tokrat nisem imela zemljevida in sem se zanašala na to, da bom prej ko slej prišla do primernega mesta.

po treh ali štirih ura hoje po soncu z 10-kilskim nahrbtnikom sem le dosegla konec mesta! wohoo!

Na zemljevidu Španije je bila ta razdalja približno pol centimetra.

Odcep za avtocesto je bil nekje malce bolj severno, ampak zdelo se mi je, da lahko štopam po stari cesti v večih manjših etapah. Pogled na zemljevid sicer razkrije, da je bilo do avtoceste manj za hodit. Ah, ja. Prostor je bil idealen (razen pomanjkanja sence, tale slika zgoraj je bil moj pogled na levo, cesta je bila na desni), vendar me sprva nihče izmed mimovozečih ni pošmirglal. Očitno Španci res niso naklonjeni štoparjem.

Po samo 15 minutah (kakšna sreča!) mi je ustavil nek moški, star med 40 in 50 let. Kaj kmalu sva ugotovila, da on ne zastopi moje angleščine, jaz pa ne njegove španščine. Sicer sem mu razložila, da grem h kolegu, ki ima babico 100km proti vzhodu in da mi je vseeno, kje na poti me odloži, pa me je vseskozi spraševal isto vprašanje. Nato me je vprašal, če me je strah, kar sem suvereno zanikala, potem pa je me prijel za dlan. Še zdaj mi ni jasno, kaj je hotel od mene, to me je prej zmedlo kot pa prestrašilo. Pokazala sem na cesto in v angleščini rekla, naj gleda nanjo. Ponovil je prvo vprašanje, zato sem pokazala na odcep in odložil me je v nekem mestecu na poti, Torre del Mar. Ob izkrcanju sem se poslovila po špansko, kar je tokrat popolnoma zmedlo njega.

takole tam pasejo koze sredi mesta. prisrčno, ni kaj!

in tudi čist malo kinky. zanimivo, da naskakovalec nima rogov, žrtev pa. to je rahlo razkačilo pastirja

Od tam sem hotela odpešačiti ven iz mesta, da bi nadaljevala s kazanjem palca, vendar je kolega vztrajal, da me pride iskat, ker ima poln kufer čakanja, in da je že na poti.

Njegova babica ima hišo 50km stran od tam, v Almuñecarju. Po rodu so Danci in na sploh je to mala danska kolonija, v trafiki prodajajo samo danske in nemške revije.

upam, da bom lahko skočila s teh skal

Tukaj je luštno, čeprav je mestece polno v glavnem tujih penzionerjev. Ampak po spanju vprašljive kvalitete strašno paše plavati v privat bazenu in piti pivo na terasi :)

na tej terasi! modra lisa v levem grmovju je bazen

celina

Na trajektu smo okupirali prostor zraven dveh mladcev germanskega porekla. V pristanišču smo nameravali štopati vsaj do glavne ceste ter si ogledati še zadnji slap na seznamu, Urriðafoss. Draga sopotnika sta takoj po izkrcanju za prevoz angažirala že prej omenjena človeka, čeprav med plovbo sploh nismo govorili. Sicer sem bila mnenja, da bi lahko našli avto, ki je večji od pralnega stroja, da se nam ne bi bilo treba peštati skupaj. Pet ljudi s petimi ruzaki in tremi šotori v nekem malem pežoju ali nečem podobnem :)

Odcep za slap je bil le par kilometrov stran, do njega pa še kilometer hoje. Okoliške kmete smo prosili, če lahko šotorimo na njihovi zemlji, vendar nam na naše veliko začudenje niso dovolili. Sam slap na reki Þjórsá je le trimetrska brzica, ki se bo naslednje leto spremenila v hidroelektrarno.

tudi voda je bila motna zaradi sedimentov. kopanje je odpadlo

Po pravici povedano bi ta slap lahko mirno preskočili (no, obisk slapu. ne dobesedno, saj je reka kar široka). Na srečo je kmalu mimo pripeljal terenec s starši znanega islandskega rokometaša. Povprašali smo za vožnjo in se kmalu znašli v Sellfossu, pravočasno, da smo nakupili hrano (Anže ima šesti čut, da vedno izbere tisti kruh, ki ga nihče izmed nas ne mara. Tokrat janežev s kumino.).

Predlagala sta, da nas zapeljeta do kampa, vendar jima nismo povedali, da nimamo interesa plačati. Tako smo po večerji začeli pešačiti proti zahodu, da bi se tam utaborili in zjutraj odrinili v smeri Reykjavika. To mestece s 6000 prebivalci je kar razvlečeno. Pohod za nekoga s poškodovanim gležnjem ni preveč prijeten. Čez več kot uro smo prišepali na zahodni breg, kjer pa tla niso bila primerna za postavljanje šotora.

miniaturen otoček z lastnim drevescem na reki Ölfusá

Promet na cesti se je začel redčiti, postajalo je tudi vse hladneje in, začuda, temneje, toda nismo se vdali. Gleženj je zdaj že precej bolel in zmanjševal našo hitrost.

Ura je bila že čez deset zvečer, ko je ustavil par, ki je priznal, da je bil povod za to moje šepanje. Najprej smo ju prosili, če nas zapeljeta do prostora, kjer bi lahko postavili šotor, toda ker sta bila namenjena v prestolnico, smo se celo pot peljali z njima. Okrog enajstih sta nas odložila v zdaj že dobro znanem reykjaviškem kampu.

Preostali so nam še trije dnevi za raziskovanje Reykjavika, gledanje kitov in splošno lenarjenje. Draga sopotnika sta se ukvarjala s prvima dvema dejavnostima, jaz pa z zadnjo. Kitov na žalost vseeno nista videla. Dali so jima še ene karte.

V kampu smo naleteli na stare znance – Nemca s pohoda (Andrea je imela bakterijsko infekcijo kolena in je v bolnici preživela dva dneva, Stiljanu pa so pustili spati na sosednji postelji) ter couchsurferja, ki sta nas peljala do Urriðafossa. Pridružil se nam je še Kanadčan Chris. Zvečer smo se zavlekli v hostel, čeprav nismo bili njegovi gostje, kartali in poskušali dokončati zanič viski, ki smo ga prinesli s sabo. Ni nam uspelo. Javorju se je tako uprl, da je od hudega dobil vročino.

spokojna večerja

Let smo imeli malo čez polnoč. Ker ga res nisem želela zamuditi, sem se iz kampa preventivno odpravila že okrog šestih popoldne. Čez kilometer ali dva sem še v mestu dobila štop prav do terminala. Čakala sem 15 minut. Prijazen oče treh otrok mi je hotel še častiti kavo in me peljati po nakupih. Fanta sta imela podobno srečo, sicer z enim presedanjem in brez shoppinga.

Na keflaviškem letališču so blazno strogi. Na podlogah smo sedeli in kartali, toda takega udobja uslužbenci ne dovolijo, tako da smo jih morali pospraviti. V zameno smo jim tla popackali s tuno (ne povsem namerno).

nezaslišano udobje

Naprej je šlo brez pretresov. Ah ja, sem se še vrnem. Islandija, čudovita si.

Vestmannaeyjar

Beseda v naslovu je ime ljubkih otočkov vulkanskega izvora na skrajnem južnem delu Islandije.

Iz Hvolsvöllurja smo dobili štop v parih minutah. Mislila sem, da bo lažje, če se spet ločimo. Na srečo ljudje ob omembi tretjega člana zmeram poberejo še njega. Na poti sem sta bila to starejši par, gospa nad nami ni bila preveč navdušena. Tokrat pa sta nas pobrala dva nasmejanca, najbrž celo mlajša od nas. Odložila sta nas “dva kilometra” pred odcepom za trajekt, saj je bila tam njuna kmetija, kjer nudijo izlete s konji. Ker smo bili blizu, se nam je zdelo zamudno in nevljudno tlačiti našo prtljago v vozila potencialnih štop-pobiralcev, zato smo dali pot pod noge.

Po uri hoje smo bili še zmeram praktično enako oddaljeni od odcepa. Zrak je tu zelo čist, zato je nemogoče pravilno oceniti razdalje. Očitno to niti domačinom ne gre preveč dobro od rok. Čez čas me je v gležnju zagrabila močna bolečina, vendar sem mislila, da bo minila, hodili smo naprej. Nek z otroci do vrha napolnjen jeep nas je spraševal, če smo ok. Najbrž bi nas starša posedla otrokom v naročje, če bi rekli, da nismo. Kar dvakrat so se vrnili, da so se prepričali v to.

Ko sem nogo končno omenila njima, smo se utaborili za nekim prometnim znakom le lučaj stran od glavne ceste. To je bilo dobro, saj je bilo naslednji dan huje. Ker smo to predvideli, smo se že ob sedmih zjutraj odpravili naprej, da bi dobili štop do trajekta ob desetih, toda ob tej uri ni bilo prav nobenega prometa. Šele čez uro je mimo nas odbrzel prvi avto. Čez 20 minut še en. Ob pol desetih smo končno pripešačili do odcepa za 12 km oddaljeno pristanišče. Končno sta se nas usmilila dva turista s komično majhnim avtom.

Razkošen trajekt nas je popeljal na otok Heimaey.

verjamem, da tak prizor ne vzbudi asociacije na absolutno najbolj lušten otok, ampak prisežem, da je strašno prijeten

trajekt mora do pristanišča speljati slalom. na vsaki strani je le par metrov oddaljen do obale, zato v vetrovnem vremenu sploh ne obratuje

Zgornji labirint je posledica vulkanskega izbruha leta 1973. Tok lave iz Eldfella je zalil tudi vzhodni del mesta s 4000 prebivalci. Na srečo so prav vse pravočasno evakuirali z ribiškimi čolni. Pravijo, da je pristanišče zdaj bolje zaščiteno pred vetrom. Njihov odnos do narave je čudovit, saj se zavedajo, da so proti njej nemočni, in v glavnem sodelujejo z njo.

čez cesto sem vraževerno stopala samo po veselih obrazih

Hostel v tem mestu je imel na voljo sobo za nas, zato smo se odločili vihar prevedriti pod streho. Par ur smo preživeli v bolnišnici, kjer so nam sestre postregle s kavo in piškoti ter si zaskrbljeno ogledovale moje potolčene okončine, zdravnik pa mi je predpisal zdravila za lajšanje bolečin in svetoval bergle in gips, ko se vrnem domov. Sicer se mi je vse to zdelo pretirano, tako da sem bergle odklonila. Le kako bi štopala z njimi!

Deževen dan je bil kot nalašč za kuharske izgrede. Naš eksperiment bi se lahko končal slabše le, če bi se kdo zastrupil s hrano. V trgovini namreč ne prodajajo rib, saj je večina otoka zaposlena v ribiški industriji in si ulov zastonj deli med sabo. Tega pa takrat še nismo vedeli. Iz trgovine sta torej prinesla saltfiskur, strašno slano posušeno ribo, ki smo jo poskušali ocvreti v ponvi. Zadeva je bila tako prepojena s soljo, da je na vrhu kristalizirala v debelo plast. Večino smo jo na žalost vrgli stran, niti jaz nisem zmogla vztrajati. Stranski učinek je bil tudi neznosen smrad po celi hiši. Vse obleke, ki smo jih razobesili, da bi se posušile, so zdaj zaudarjale po ribah. Naši ubogi sosedje.

Vihar se nam ni zdel tako pošasten, kot so se bali, zato smo naslednji dan odpešačili do enega izmed dveh kampov.

naš kamp je bil v kraterju za tole skalo

ta prometni znak nas ni navdajal z navdušenjem. nismo si želeli jutranjega bujenja s plazom

Prijazna lastnica kampa nam je zaradi dežja dovolila spati v kuhinji, ki je sicer ponoči zaprta. Prejšnji dan so vse popotnike vanjo sprejeli brezplačno, saj trajekt ni vozil nazaj na celino. Naša družba so bili Slovaka, Avstrijska prostovoljka in stari Južnoafričan, ki je sam kolesaril po islandskih hribih. Čeprav sta moja sopotnika oba zagrizena športnika, se je to početje na dolge proge v islandskem vetru celo njima zdelo pretirano in nič kaj prijetno.

Naslednji dan se je izza oblakov prikazalo sonce. Sprehajali smo se po golf igrišču ob obali. Anže je odtaval nekam proti valovom (nama se je zdelo namerno), midva pa sva si hotela ogledati južne klife, kjer se ženijo kolonije njork. Ko sva stala ob cesti, sta iz nasprotne smeri pripeljali mladi dekleti, obrnili za 180 stopinj in naju odpeljali prav tja, kamor sva želela. Po celodnevnem delu se za razvedrilo brezciljno vozita naokrog, kar sicer zgleda lokalen splošno priznan hobi. Na tem miniaturnem otočku je to še prav posebej smešno, saj ima le 13.4 km².

eden izmed teh otočkov se imenuje Surtsey. rodil se je v podvodnem vulkanskem izbruhu leta 1965, od takrat pa sta ga vetrna in vodna erozija skrčili že za polovico. na njem smejo pristati samo znanstveniki, ki preučujejo lokalno floro in favno, od leta 2008 pa je pod zaščito UNESCA

Njorke so res luštkana bitjeca. Zelo hitro utripajo s perutmi, ko jih veter odnaša sem ter tja. Ne morem verjeti, da jih ljudje dejansko jedo (to je turistična specialiteta, tako kot gnil morski pes in kitovo meso), saj so manjše, kot sem si jih predstavljala.

ne vem, kako jagenjček ugotovi, kje je sprednji in kje zadnji del mame

Nazaj sva hodila, del poti pa naju je peljala novopečena voznica. Na tem otočku je možno opravljati vozniški izpit, sodeč po njeni vožnji pa bi ga najbrž prestala celo jaz:) Mislim, da imajo dve ali tri semaforizirana križišča.

Ker se nam je cel otok zelo dopadel, smo se odločili podaljšati naš obisk. Da bi se Anžetu oddolžila za solo izlet, sva pripravila super lososa in papriko, izrezljano v obliko srčkov.

okusen losos, seksi solata in classic viking

Anže in Javor sta po večerji splezala na klife nad kampom. V začetku avgusta tu masovno praznujejo festival Þjóðhátíð, ki privabi 15.000 obiskovalcev. Takrat prižgejo ogromen kres, ki pa ga je tokrat razmetal vihar.

naš Šotorminator je tista oranžna pika v sredini. na desni je golf, velika stavba nad njim pa nogometno igrišče

njorke so imele bazni štab blizu nas. še dobro, da nisem mogla plezati po skalah, saj ne vem, če bi lahko zadrževala vzhičeno cviljenje

Naslednji dan smo nameravali ujeti dopoldanski trajekt do celine. Anžeta in mene so do pristanišča zapeljali prijazni domačini, Javor pa je do tja tekel. Nesrečno naključje je hotelo, da je zavil na napačen pomol. Tako smo trajekt za las zamudili. Zdravilo za povešene nosove  so bile že prej omenjene zastonj ribe, po katere smo se odpravili na pomol.

pristaniški delavci so rade volje počakali, da smo si nabrali kosilo

Z njimi v vrečki sem šepala proti kampu, medtem ko sta onadva nakupila ostale dobrote. Sami od sebe sta mi ustavili prijazni domačinki in vztrajali, da me odpeljeta prav do štedilnika.  Na nogometnem igrišču je bila tekma in cesta posledično zaprta, pa sta celo prepričali varnostnike, naj omogočijo prehod invalidu. Heimaeyčani so po vsej verjetnosti najprijaznejši ljudje na svetu.

v kampu smo si izposodili žar in pripravili kraljevsko pojedino

Boljših rib v življenju še nisem jedla.
Po napornem čiščenju žara in mastne posode  smo imelo ravno dovolj časa, da brez hitenja pridemo do trajekta.

vulkan Eldfell se (trenutno) brez posebnega pompa dviga nad mestom

Mene sta spet sama od sebe pobrala dva Francoza. Tudi njima je uspelo s terencem obtičati v neki reki. Ven so ju morali izvleči.