Vestmannaeyjar

Beseda v naslovu je ime ljubkih otočkov vulkanskega izvora na skrajnem južnem delu Islandije.

Iz Hvolsvöllurja smo dobili štop v parih minutah. Mislila sem, da bo lažje, če se spet ločimo. Na srečo ljudje ob omembi tretjega člana zmeram poberejo še njega. Na poti sem sta bila to starejši par, gospa nad nami ni bila preveč navdušena. Tokrat pa sta nas pobrala dva nasmejanca, najbrž celo mlajša od nas. Odložila sta nas “dva kilometra” pred odcepom za trajekt, saj je bila tam njuna kmetija, kjer nudijo izlete s konji. Ker smo bili blizu, se nam je zdelo zamudno in nevljudno tlačiti našo prtljago v vozila potencialnih štop-pobiralcev, zato smo dali pot pod noge.

Po uri hoje smo bili še zmeram praktično enako oddaljeni od odcepa. Zrak je tu zelo čist, zato je nemogoče pravilno oceniti razdalje. Očitno to niti domačinom ne gre preveč dobro od rok. Čez čas me je v gležnju zagrabila močna bolečina, vendar sem mislila, da bo minila, hodili smo naprej. Nek z otroci do vrha napolnjen jeep nas je spraševal, če smo ok. Najbrž bi nas starša posedla otrokom v naročje, če bi rekli, da nismo. Kar dvakrat so se vrnili, da so se prepričali v to.

Ko sem nogo končno omenila njima, smo se utaborili za nekim prometnim znakom le lučaj stran od glavne ceste. To je bilo dobro, saj je bilo naslednji dan huje. Ker smo to predvideli, smo se že ob sedmih zjutraj odpravili naprej, da bi dobili štop do trajekta ob desetih, toda ob tej uri ni bilo prav nobenega prometa. Šele čez uro je mimo nas odbrzel prvi avto. Čez 20 minut še en. Ob pol desetih smo končno pripešačili do odcepa za 12 km oddaljeno pristanišče. Končno sta se nas usmilila dva turista s komično majhnim avtom.

Razkošen trajekt nas je popeljal na otok Heimaey.

verjamem, da tak prizor ne vzbudi asociacije na absolutno najbolj lušten otok, ampak prisežem, da je strašno prijeten

trajekt mora do pristanišča speljati slalom. na vsaki strani je le par metrov oddaljen do obale, zato v vetrovnem vremenu sploh ne obratuje

Zgornji labirint je posledica vulkanskega izbruha leta 1973. Tok lave iz Eldfella je zalil tudi vzhodni del mesta s 4000 prebivalci. Na srečo so prav vse pravočasno evakuirali z ribiškimi čolni. Pravijo, da je pristanišče zdaj bolje zaščiteno pred vetrom. Njihov odnos do narave je čudovit, saj se zavedajo, da so proti njej nemočni, in v glavnem sodelujejo z njo.

čez cesto sem vraževerno stopala samo po veselih obrazih

Hostel v tem mestu je imel na voljo sobo za nas, zato smo se odločili vihar prevedriti pod streho. Par ur smo preživeli v bolnišnici, kjer so nam sestre postregle s kavo in piškoti ter si zaskrbljeno ogledovale moje potolčene okončine, zdravnik pa mi je predpisal zdravila za lajšanje bolečin in svetoval bergle in gips, ko se vrnem domov. Sicer se mi je vse to zdelo pretirano, tako da sem bergle odklonila. Le kako bi štopala z njimi!

Deževen dan je bil kot nalašč za kuharske izgrede. Naš eksperiment bi se lahko končal slabše le, če bi se kdo zastrupil s hrano. V trgovini namreč ne prodajajo rib, saj je večina otoka zaposlena v ribiški industriji in si ulov zastonj deli med sabo. Tega pa takrat še nismo vedeli. Iz trgovine sta torej prinesla saltfiskur, strašno slano posušeno ribo, ki smo jo poskušali ocvreti v ponvi. Zadeva je bila tako prepojena s soljo, da je na vrhu kristalizirala v debelo plast. Večino smo jo na žalost vrgli stran, niti jaz nisem zmogla vztrajati. Stranski učinek je bil tudi neznosen smrad po celi hiši. Vse obleke, ki smo jih razobesili, da bi se posušile, so zdaj zaudarjale po ribah. Naši ubogi sosedje.

Vihar se nam ni zdel tako pošasten, kot so se bali, zato smo naslednji dan odpešačili do enega izmed dveh kampov.

naš kamp je bil v kraterju za tole skalo

ta prometni znak nas ni navdajal z navdušenjem. nismo si želeli jutranjega bujenja s plazom

Prijazna lastnica kampa nam je zaradi dežja dovolila spati v kuhinji, ki je sicer ponoči zaprta. Prejšnji dan so vse popotnike vanjo sprejeli brezplačno, saj trajekt ni vozil nazaj na celino. Naša družba so bili Slovaka, Avstrijska prostovoljka in stari Južnoafričan, ki je sam kolesaril po islandskih hribih. Čeprav sta moja sopotnika oba zagrizena športnika, se je to početje na dolge proge v islandskem vetru celo njima zdelo pretirano in nič kaj prijetno.

Naslednji dan se je izza oblakov prikazalo sonce. Sprehajali smo se po golf igrišču ob obali. Anže je odtaval nekam proti valovom (nama se je zdelo namerno), midva pa sva si hotela ogledati južne klife, kjer se ženijo kolonije njork. Ko sva stala ob cesti, sta iz nasprotne smeri pripeljali mladi dekleti, obrnili za 180 stopinj in naju odpeljali prav tja, kamor sva želela. Po celodnevnem delu se za razvedrilo brezciljno vozita naokrog, kar sicer zgleda lokalen splošno priznan hobi. Na tem miniaturnem otočku je to še prav posebej smešno, saj ima le 13.4 km².

eden izmed teh otočkov se imenuje Surtsey. rodil se je v podvodnem vulkanskem izbruhu leta 1965, od takrat pa sta ga vetrna in vodna erozija skrčili že za polovico. na njem smejo pristati samo znanstveniki, ki preučujejo lokalno floro in favno, od leta 2008 pa je pod zaščito UNESCA

Njorke so res luštkana bitjeca. Zelo hitro utripajo s perutmi, ko jih veter odnaša sem ter tja. Ne morem verjeti, da jih ljudje dejansko jedo (to je turistična specialiteta, tako kot gnil morski pes in kitovo meso), saj so manjše, kot sem si jih predstavljala.

ne vem, kako jagenjček ugotovi, kje je sprednji in kje zadnji del mame

Nazaj sva hodila, del poti pa naju je peljala novopečena voznica. Na tem otočku je možno opravljati vozniški izpit, sodeč po njeni vožnji pa bi ga najbrž prestala celo jaz:) Mislim, da imajo dve ali tri semaforizirana križišča.

Ker se nam je cel otok zelo dopadel, smo se odločili podaljšati naš obisk. Da bi se Anžetu oddolžila za solo izlet, sva pripravila super lososa in papriko, izrezljano v obliko srčkov.

okusen losos, seksi solata in classic viking

Anže in Javor sta po večerji splezala na klife nad kampom. V začetku avgusta tu masovno praznujejo festival Þjóðhátíð, ki privabi 15.000 obiskovalcev. Takrat prižgejo ogromen kres, ki pa ga je tokrat razmetal vihar.

naš Šotorminator je tista oranžna pika v sredini. na desni je golf, velika stavba nad njim pa nogometno igrišče

njorke so imele bazni štab blizu nas. še dobro, da nisem mogla plezati po skalah, saj ne vem, če bi lahko zadrževala vzhičeno cviljenje

Naslednji dan smo nameravali ujeti dopoldanski trajekt do celine. Anžeta in mene so do pristanišča zapeljali prijazni domačini, Javor pa je do tja tekel. Nesrečno naključje je hotelo, da je zavil na napačen pomol. Tako smo trajekt za las zamudili. Zdravilo za povešene nosove  so bile že prej omenjene zastonj ribe, po katere smo se odpravili na pomol.

pristaniški delavci so rade volje počakali, da smo si nabrali kosilo

Z njimi v vrečki sem šepala proti kampu, medtem ko sta onadva nakupila ostale dobrote. Sami od sebe sta mi ustavili prijazni domačinki in vztrajali, da me odpeljeta prav do štedilnika.  Na nogometnem igrišču je bila tekma in cesta posledično zaprta, pa sta celo prepričali varnostnike, naj omogočijo prehod invalidu. Heimaeyčani so po vsej verjetnosti najprijaznejši ljudje na svetu.

v kampu smo si izposodili žar in pripravili kraljevsko pojedino

Boljših rib v življenju še nisem jedla.
Po napornem čiščenju žara in mastne posode  smo imelo ravno dovolj časa, da brez hitenja pridemo do trajekta.

vulkan Eldfell se (trenutno) brez posebnega pompa dviga nad mestom

Mene sta spet sama od sebe pobrala dva Francoza. Tudi njima je uspelo s terencem obtičati v neki reki. Ven so ju morali izvleči.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s