Ko Kut

Avtobus ni bil pozen, pravzaprav smo bili celo zgodnji! Ob 4:15 me je v trdi temi odložil par kilometrov iz Trata.
Ker nisem imela boljše ideje, kaj početi,  sem se pustila prinesti okoli songthawu, da me je odpeljal do centra.
Tam pa presenečenje – ljudi kot mravelj na nočni tržnici ob pol petih zjutraj!
Kupi sadja, rib in raznih odrtih živali. Z glavo bi se skoraj zaletela v obešeno gos. Rakovice prodajajo žive in se derejo nanje in jih drezajo, ko hočejo uiti svoji gotovi smrti.

Kupila sem šopek mini banan, kot kaže še ne dovolj zrelih, saj so se mi usta zalepila skupaj, kot da bi pojedla otroško lepilo, pomešano z moko.
Potem sem še par ur dremala naslonjena na ruzak, dokler nisem ob devetih lahko kupila vozovnice za ladjo do Ko Kuta.
Pomol je seveda kakšnih 30 km iz mesta.
Na otok smo prispeli okrog enih popoldne.

Ao Salat je luštna ribiška vasica na kolih, nad njo pa te ob pristanku pozdravi zlati Buda.

Ko Kut niti ni poceni, pa še najcenejše sobe so bile že zasedene. Tako imam svoj bungalov na kolih med mangrovami, lastno kopalnico z mrzlim tušem in zajtrk, pravi luksuz za moje pojme :)
Do prve plaže je slab kilometer, približno dva do slapu Nam Tok Klong Chao.

Moj bungalov je v gozdu na reki za tistim pisanim kajakom:

Slap sem hotela s kajakom doseči včeraj,  vendar bi najbrž morala dlje bresti po brzicah navzgor. Danes bom poskusila ponovno.

Zvečer sem preizkusila še lokalno plažo. Eno izmed tistih, kjer si po 50 korakih šele omočiš kolena :)
Morje je po pričakovanjih hudo toplo, mislim, da se bom raje kopala v reki.

Hudo pogrešam Uroša, da bi se skupaj veselila tega kiča. Sicer pa se ne spodobi v javnosti dotikati nasprotnega spola. Ali biti “pomanjkljivo” oblečen v prekratkih hlačah, dekolteju ali kopalkah na ne-plaži.

Živjo, Tajska

Živjo z avtobusne postaje, kjer čakam na nočni avtobus za Trat!
Bangkok je presenetljivo čisto mesto. Nimam pojma, kam mečejo smeti, ker tudi košev nimajo.
Poleg tega je povsod polno policajev in varnostnikov. Na poti z letališča so pregledali vlak, preden so nas spustili gor.
Po svojo prvo večerjo sem se odpravila na bližnjo lokalno tržnico po metrskih uličicah. Luštne stvari za zgubit se! V nekaj urah kolovratenja sem trikrat šla mimo iste točke… v eno smer in dvakrat v drugo :| Orientacija med kupom enakih nebotičnikov mi ne gre najbolje. Prav tako ne izbiranje med ocvrto ulično hrano. Zaenkrat se zdi pad thai še najvarnejša izbira, ker vsaj približno vem, kaj je noter. Škoda, da niso vegetarijanci tako kot Indijci.

Danes sem bila cel dan na Chatuchak vikend tržnici, ki je s 15000 stojnicami ena izmed največjih sploh. Kolega iz hostla je obupal po 15 minutah, jaz pa sem ostala kakšnih 7, 8 ur. Prodajajo cel kup krame – kdo bi si mislil, da ljudje kupujejo toliko umetnih rož, kavbojk (hudo neprimerna oprava za to vročino), dekoracij in pasjih kostumov!

Prodajajo tudi cel kup kawaii zadev, pisanih kontaktnih leč in belilne kozmetike. Nisem našla potapljaške maske.

Ob šestih zvečer je bilo po zvočniku obvestilo, zaradi česar so se vsi ljudje ustavili in nehali premikati. Sledila je državna himna ali pozdrav kralju ali nekaj takega. Če si med njo v zaprti hiši, ti ni treba vstati, vseeno pa moraš pri miru izkazati spoštovanje. Povsod so tudi slike njegovega celega telesa.

Na srečo je tukajšnji pad thai precej boljši od tistega iz ljubljanskega Thai inna. Bolj pekoč in manj smrdljiv, čeprav je možno, da se je moj nos že navadil. Recimo teh mini banan splih ne voham, pa mi naše odrasle banane strašno smrdijo.

Škoda, da sem tele nudlce v kokosovi raztopini opazila šele po večerji :)

Že v temi sem se odpravila poiskat severno avtobusno postajo, ki je nelogično umaknjena par kilometrov od ostalega javnega prevoza. Prijazni policaj mi je skušal pomagati v tajščini, pa vendar mi ni uspelo.
Prišla sem samo do kraja, kjer umivajo avtobuse, ne do postaje. Zdrsnilo mi je na milu, s katerim se je umival nag starec in skoraj sem se sesedla v njegovo lužo. Upam, da ga nisem preveč onečastila, ker sem zašla v njegov osebni prostor.

Tako sem se odločila v Trat oditi z druge, vzhodne postaje. Celo nemesni pad thai sem našla. Zraven so mi priložili majhno celo glavo solate :) kot da bi vedeli, kaj si v resnici želim! Priložijo sladkor in čili.

Pravkar me je policaj nagnal na avtobus. Upam, da ne bomo točni, ker je ura 23:30, za 300 km do cilja pa naj bi potrebovali 5 ur. Nimam pojma, kaj početi v neznanem kraju sredi noči. Zdani se okrog šestih.