Ker Tereza še ni bila v madžarski prestolnici, sta z Mariom predlagala kratek izlet. Pet se nas je stlačilo v našega Krmončka in po petih urah stiskanja in trpljenja ob glasbi s CDjev, ki so v avtu že kakih 10 let, smo se znašli v Budimpešti. Najbrž imajo ljudje z dolgimi nogami prednost na udobnih sedežih pred širokoritneži, ker si nog ne morejo skrajšati, ritne proporce pa se da. Bo treba delat na tem, že zaradi ljubega udobja na zadnji klopi.
da smo se sploh stlačili noter, smo morali biti en teden na dieti!
Nikoli nisem opazila, kako zapleten je njihov labirint enosmernih cest brez možnosti zavijanja levo. Nazadnje smo po vehementni vožnji s parimi manjšimi prekrški le našli hostel in šli peš v nabavo piva. Izkazalo se je, da v sedmem in osmem distriktu po deseti zvečer ne prodajajo alkohola. Na srečo je bil šesti distrikt le par ulic stran in izbira kar solidna.
egészségére!
Malo smo se sprehajali naokrog, pustili stopinje v snegu na filmskem setu (niso bili zelo zadovoljni) in hekali pred sinagogo. Zelo prijazen varnostnik se nam je skoraj opravičil, ko nas je prosil, naj tega ne počnemo na svetem kraju.
hack is my religion
Potem smo se prestavili pred neko kulturno ustanovo in se pretvarjali, da smo Madžari. Mario je bil zelo prepričljiv, Madžarke so se kar pogovarjale z njim :)
Ko smo preveč zmrznili in skadili škatlo poceni cigarillosov, smo se prestavili v hostel, kjer smo igrali poker, na žalost ne za denar (ker ga nismo imeli dosti, poleg tega bi Mario bankrotiral v prvi igri).
Naslednji dan smo tavali naokrog in brcali hekija pred narodno galerijo. Oni so šli nekam na pico, jaz pa sem šla do mestnega pokopališča. Po navadi so mi brezdomci kul, ampak tokrat sem šla skozi en podhod, ki ni imel očitnega funkcije razen poosebljati dnevno sobo in predvsem stranišče brezdomcev. Me zanima, koliko časa traja, da postaneš tako apatičen, da začneš scati zraven svoje postelje.
Me veseli, da hekanje na slikah zgleda približno pol tako zabavno, kot v resnici je.
Zvečer smo najprej v hostlu spili vse pivo in vino, kar smo ga imeli. Pridružila sta se nam tudi dva Mariova gotska prijatelja v svojih običajnih oblačilih. Ker je bila noč čarovnic, si dobil zastonj vodko, če si bil našemljen. Hvala vama za zastonj shote, Andrej in Irena :)
Seveda smo tudi tukaj hekali. Madžari so blazno prijazni in nič ne težijo.
Potem smo šli še v el Rapido in še v nek drug lokal/klub in v trgovino po ekstra flašo vina. Ob kake štirih zjutraj smo sklenili, da se nam ne da it gor/umiti zob, in zaspali na podestu v pritličju. V polurnih presledkih smo en za drugim vstali in posledično tudi v sobi zbudili že vse predhodnike (z nami je bil še Južnoafričan, ki je bil cele noči zunaj in smo ga včasih čez dan videli hoditi okrog kot zombija).
Javor se je medtem celo sprehodil do trdnjave na hribu par kilometrov stran. Čudni so nekateri človeški vzgibi:)
Po checkoutu smo imeli za zajtrk paket jajc, ki sem ga tovorila s sabo. Skrbno roditeljico je skrbelo, da bi protestantski Madžari za praznike zaprli vse trgovine, zato je prtljažnik napolnila s hrano. Izkazalo se je, da dan reformacije ni dela prost dan in da na splošno vse trgovine delajo vsaj do 22h.
Zaradi dežja nismo vedeli, kaj točno naj počnemo sami s sabo, in peljati mačka na moker sprehod se je zdelo še kar zabavno.
zloščeni konjski testisi so na tak dan še posebej razvedrilni
Še par obveznih turističnih fotk:
Luštno je bilo, hvala za družbo!
Sicer pa mislim, da imam mest dovolj za nekaj časa.
tinkole 