Pa mi je le uspelo, namreč upreti se želji, da bi spet šla v nemško prestolnico. Zadnji teden pred faksom sem raje izkoristila za odkrivanje parih novih krajev.
Najprej sem šla v Leipzig pozdravit Saurabha, ki ga, če me spomin ne vara, nisem videla že dve leti in pol. V tem času se je stanjšal v polmaratonca, ki dela doktorat na leipziški univerzitetni kliniki. Impresivno!
Da mi ni bilo treba spati na tleh, sva v nedeljo zvečer dve uri tovorila kavč iz študentskega naselja v tretje nadstropje njegove hiše. Bilo je kar precej naporno, toda vsekakor vredno 20€, kolikor ga je koštal.
Podnevi sem pešačila po mestu in vsake par ur šla (lulat) v stavbo univerze, ki mi je res všeč.
univerzitetno notranje dvorišče
Špičasti strehi na zgornji sliki je obliko dala cerkev, ki je še pred dobrimi 50 leti stala na tem mestu. Ostanki le-te so razstavljeni v prostorih univerze. Navidezna kakofonija stilov in oblik se v živo krasno poveže (na žalost nimam širokokotnega objektiva). Notranjost je bela, čistih oblik in zelo prostorna. Mislim, da sem se kar malo zaljubila.
Da mora stati sredi vizualno nabasanega mesta, je prava škoda. Zakaj niso tramvaj postaje raje premaknili pred opero, ki je le 200 metrov stran na praznem trgu in ni prav nič lepa :(
Opera, pred katero je občasno tržnica
Čeprav nisem arhitekt in se bom osmešila s svojim neprofesionalnim mnenjem, se mi zdi Leipzig lepo urejeno mesto. Odsotnost blokovskih naselij in precej manj oglasnih površin kot jih ima “najlepše mesto na svetu” vsekakor dobro deneta očem.
Tole je pogled z najvišje vzpetine v Leipzigu, Fockeberga, ki je pravzaprav kup ruševin iz vojn. Je le en meter višji od najvišje zgradbe v mestu, “modrostnega zoba” na sredini slike, ki se tišči k univerzi.
Valjasti stolp na zgornji in spodnji sliki je nova mestna hiša.
Pogled z modrostnega zoba. Baje podnevi vidiš celo jezera!
Na najlepši dan sva šla s Saurabhom do Cospudener jezera, ki je bilo nekoč rudnik oglja. Sicer je jezerc v predmestju Leipziga malo morje ;) Primerna so za cel kup športov (vključno s plavanjem) in res lepo urejena.
okolica Cospudener Seeja z žirafastimi lučmi in frajerskim Saurabhom
Navdušena sem nad leipziškimi urbanisti. Se mi zdi, da bi v Ljubljani namesto jezera tam postavili nakupovalni center. Ali pa bi kar obstal v fazi izkopane gradbene jame.
Eden izmed mostov v Clara-Zetkin parku, ki mi je bil priporočen kot zelo lep. Tukaj naš Tivoli vseeno zmaga, ker ima Rožnik, trim stezo, Jakopičev drevored, MGLC… in ker se v Tivoliju perverzneži vsaj malo bolj skrijejo (se mi zdi). Namreč tukaj je nekdo brezskrbno masturbiral tik zraven mostu.
Spomenik bitki narodov
Čeprav sem nenaklonjena ravninskim mestom, ker se mi zdi neskončno dolgočasno, da po največ uri kolesarjenja nisi že na kakšnem hribu, je Leipzig s svojim umetnim hribčkom, parki, jezeri in ne previsoko gradnjo res posrečen.
Po kakšnih 50 kilometrih sprehodov sem se odpravila v Dresden preverit, če res postaja “novi Berlin”. Bi rekla, da je to povsem možno. Sploh Neustadt severno od reke Elbe je mladosten in hip, poln mini barčkov, galerij, grafitov in trgovinic.
Deževni koncert na fasadi v Neustadt Kunsthofpassage
Ta del mesta mi je bil še najbolj všeč. Stari center je poln baročnih grozot, katerim nisem posvečala preveč pozornosti. Nekaj sem se trudila posneti užitne fotografije, ki pa so zaradi vremena precej porazne, zato jih ne bom preveč razkazovala.
Palača Zwinger od zunaj
Elba
Izgleda znano? :) Ni ravno originalni lesorez, ampak mi je všeč postavitev in kontrast s tedanjo evropsko estetiko. (Spomin na poplave Elbe leta 2002.)
Žal mi je, da si nisem vzela več časa, da bi šla za kakšen dan hribolazit v Saško Švico z ljudmi iz hostla. Ne vem, kako prijetno je to početi v dežju, pa vseeno. Tako sem se pred mokroto zatekala v Muzej človeka in razne trgovine, kar nerada priznam. (Imam pa zdaj res noro lepe superge, take za na zaposlitvene intervjuje, večerje in pogrebe. In ki v nasprotju z mojimi skejterskimi dejansko omogočajo dolgotrajno hojo po trdi podlagi. )
Muzej je bil luštno interaktiven in zelo dobra vaja moje nemščine, ampak razen MRI posnetka koitusa nisem videla nič posebno novega.
Videz vara, tole namreč ni džamija, ampak bivša tobačna tovarna, zdaj preurejena v pisarne.
Čeprav so bili novi znanci prijetni, sem po dveh dneh sem že komaj čakala, da grem naprej v Weimar, predvsem zaradi Buchenwalda, kjer je umrl moj deda.
Poročilo o tem pa naslednjič!
tinkole 