Ayutthaya je bila pred 400 leti zagotovo hudo lepo mesto

Odkar ni več prestolnica, se je pogršala, ampak koščki starih templjev so pa še vedno krasni!

Povsod se v nebo dvigajo chediji in prangi in se delajo, da so normalne, še vedno uporabne zgradbe.

Kar je (med drugim) drugačno od starejših kmerskih templjev kot sta Phimai in Phanom Rung, je, da so končno izumili normalno visoke stopnice. Res si ne predstavljam meter in pol visokega kralja, kako pleza po 40-centimetrskih štengah.
Ti templji so bili tudi polni fresk, ki pa se jih v živo ne vidi več. Za muzej pa ni bilo časa :/

Danes sem začela kolesariti ob osmih zjutraj, da bi videla kar največ. Prva stvar, ki sem jo naredila, je bila, da sem izgubila ključavnico za kolo in sem 20 kilometrov vozila sem in tja po isti poti, pa je vseeno nisem našla.

Potem sem skušala obiskati enega izmed plavajočih marketov. Nisem ziher, kaj točno sem našla,  ampak bilo je ob reki, tako da sem bila morda samo prepozna. Je pa to čudo imelo tempelj, mini živalski vrt, vse polno 2-metrskih akcijskih junakov in najbolj kičasto stranišče,  ki je bilo mali pokrit parkec s pravljičnimi bitji… To prekosi tudi zlata stranišča v Belem templju.

Sledilo je še malo zgubljanja, nekaj templjev, sloni, ki so se pasli na prostem, in večerni market, kjer sem kupila suši za jutrišnji neskončno zgodnji zajtrk.

Na marketu je nekdo jahal rožnatega slona. Take zadeve mi res niso všeč,  zato tudi nisem šla na nobeno organizirano zadevo.

Skupaj okrog 70 km, večinoma okrog otoka (Ayutthaya leži na rečnih otokih). En cel dan je odločno premalo zanjo. Jutri grem navsezgodaj v Bangkok, ker se v sredo vračam domov.
Pa še obvezni portret:

Phimai

Moja ljubezen do njega se ni spremenila, predvsem po zaslugi vegetarijanske gospe, ki daje nečloveško obilne porcije dobrot za 30 bahtov (manj kot 0,8€). Najboljša hana tega potovanja.
V dveh dneh in pol sem tam jedla štirikrat,  pa še za s sabo sem vzela. Lokalčku se reče Tien Sin vegetarian restaurant, če koga zanima.

Aja, tempelj, zato sem vendar prišla sem!
Zadeva je luštna in direkt v centru. Po obliki je navdahnila Angkor wat v Kambodži.

Druga znamenitost je 350-letno banyan drevo, ki je prava mala džungla.

Celega ne morem ujeti v kader. Tako pa zgleda v notranjosti njegove krošnje:

Danes sva se z Robom odpravila naprej proti Ayutthayi, da si ogledava še novejšo prestolnico (med 13. in 17. stoletjem). Pot do sem je bila dolga in dolgočasna bolj kot sam satan.
Mislim, da sem se usedla na najpočasnejši avtobus svojega življenja.  Ne samo dosedanjega, ampak  kar celega, tudi za vnaprej. Za 15-kilometrsko pot smo potrebovali 67 minut! Pa sploh ni bilo gužve!!!

Da bomo pobrali človeka na vsakih 20 metrov, mi je bilo jasno, da pa se bo medtem šofer sam štirikrat s hitrostjo mrtvega polža sprehodil po celem avtobusu, da pobere denar, pa ne. Tako sva v Ayutthayo prispela okrog petih, prepozno za ruševine ali plavajočo tržnico.
Sem se pa potem na nedeljski najedla šestih različnih zadev.

Do zdaj sem sprobala 5 različnih žuželk, najbolj so mi bile všeč kobilice. Tukaj prodajajo tudi orjaške ščurke, ampah teh pa ne bom, ker so večji kot rakovice in bi si na njihovem eksoskeletu mogoče polomila zobe.
Pa kupila sem tri pare sumljivo majhnih pisanih štumfov, ker sem po nesreči vse razen enih vrgla stran, ti so pa že vzgojili žlahtno rjavo patino na podplatih (kaj šele aromo).
Upam, da mi jutri uspe kolesarit do vseh lepot izven otoka. Ayutthaya je večja, kot sem pričakovala.

Veselje! Phanom Rung in pot do Phimaia

Včeraj sem končno dočakala tempelj po svojem okusu – star tisoč let in ravno prav obnovljen. Na vrhu ugaslega vulkana, ki se dviga 200 metrov nad okolico.
Najprej pa zajtrk čudaških sladkarij:

Tja sem se odvlekla z istim kolesom kot dan poprej, o napaka! Zadeva je težka kot cent in z njo nisem mogla niti v 5% klanec. Pa nič ne de, sem še ročne mišice malo potrenirala, ko sem ga potiskala gor. Sem pa zato izpustila Muang Tam, še en skupek kmerskih ruševin 8 km stran. Ampak misel na to, da me čaka še kakšen klanec, je bila enostavno preveč mučna.

Phanom Rung, torej! (Menihi imajo vedno s sabo tablice, laptope in najboljše telefone…)

Zgrajen je bil med 10. in 13. stoletjem v stilu Angkor Wata. Z vzhodne strani se po 160-metrski promenadi odpraviš do prvega naga mosta:

Le-ti so trije. Nage simbolizirajo prehod med tu- in onozemstvom.

Reliefi prikazujejo različne zgodbe o njihovih božanstvih. Kako se bojujejo z levi in nagami in take zadeve.

Pogled z vrha kraterja:

Zvečer sem se ustavila na večerni tržnici na pretežno zdravi hrani, zelenjava! Bilo je odlično. Gospa Mai me je povabila k sebi na zajtrk, torej danes.

To sem naredila z največjim veseljem, naredila je nekakšne riževe lepljive nudlce z zelenjavo. Zelo je prisrčna, angleščine se je naučila s prepevanjem!

Pred tem sva si ogledali še lokalni nedokončani wat, razložila mi je o tem, kam dajejo žare umrlih (tisti oltarčki, ki jih ima vsaka hiša, so tudi za to) in o petelinjih bojih. Njen nečak je namreč po poklicu trener petelinov! Kremplje jim kurijo, da se bolje borijo. Poraženca pojedo. Večkratni petelinji zmagovalci se prodajajo za dober denar, tudi po 100€. To je v revnih vaseh resno veliko!

Mai je hudo odločna in iznajdljiva ženska, prava faca. Po zajtrku je svojega moža peljala v Bangkok na pregled v bolnico, mene pa sta odložila na poti proti Koratu, od koder sem šla v Phimai. Majhno mestece s še več templji!
Ta 160-kilometrska pot mi je vzela 5 ur, čeprav je Mart po avtocesti (omejitev 80) vozil 150. Smo pa potem na avtobusu v Koratu za 3 km potrebovali 15 minut.

V Phimaiu sem že 6 ur, pa sem ga videla šele pol kilometra (pravzaprav ni zelo dosti več za videt razen templjev in enega drevesa izven mesta). In že po teh 500 metrih mi je všeč!
Namreč odkrila sem 100% vegetarijanski lokal, waw! In za nameček je res zvrhano poln krožnik z polnozrnatim rižem samo 30 bahtov! Pa še dobro je za prste obliznit! Bučni kari v kokosovem mleku, nekaj bambusu podobnega v paradižnikovi omaki in gobice s tofujem z nečim, kar je zgledalo kot orjaški cimet. Ohhhh, komaj čakam jutri, da grem spet. Mislim, da bom samo zaradi tega tu prespala dvakrat.

Moj namen je bil iti še pred temo do orjaških banyan dreves izven mesta, ampak mi je pot prekrižalo igrišče za takraw :)
Seveda sem morala probat, to sem si želela že par let. Ni dosti lažje kot s hekijem čez mrežo. Nekateri tipi so bili kar dobri za moje pojme. Igra se v ekipah po tri in štejejo točke. Jaz sem se samo ogrevala, saj se jih je ščasoma nabralo 12 in so imeli kot mini turnir.

Po mraku sem šla še čez tržnico in jedla neko ocvrto palačinko in noro sladek ananas ob gledanju mini fuzbal turnirja. Ena ekipa je zmagala 4:0, čeprav mi ni jasno, kako so lahko sploh zadeli ta miniaturni gol:

Hm, kaj je še novega? Jutri pride sem en Belgijec iz guesthousa v Nang Rongu, mogoče se bova skupaj potepala tu in po Ayutthayi. Moram še ugotovit, kako mi bo časovno zneslo, da bom kakšen dan pred odhodom še v Bangkoku :)
Aja, pa še topel tuš imam :)  tudi če mi templji ne bodo všeč, mi ne bo žal, da sem prišla sem.

Nang Rong

Živjo iz Isaana!
Tile nočni avtobusi so čisto preveč učinkoviti, v Buri Ram sem prišla že ob petih zjutraj,  uro prezgodaj. Mesto je znano kot edino tajsko, v katerem vsi navijajo za svoj nogometni klub Buriram United namesto za tuji Manchester. Sliši se naravnost sanjsko, mar ne?
Zaradi tega sem ga direkt s postaje popihala v sosednji Nang Rong, od koder mislim obiskati stare templje Phanom Rung.
Na žalost je Nang Rong enako nezanimiv kot Buriram – raven, prašen, razpotegnjen ob avtocesti. Še 7-eleven (najbolj konsistenten element Tajske – veriga zmeram odprtih minimartov, ki jih najdeš res povsod) so posejani bolj poredko kor drugje. Ponekod rastejo frangipani drevesa, oh kako dišijo!

Dobra stvar je, da imam svojo sobico, tako da lahko spim naga :)

Zjutraj sem najela “gorsko” kolo in naredila 70 km do templja Ang Karn na robu vulkanskega kraterja. Na žalost to ni tak krater kot so npr. v Indoneziji,  ampak se dviga manj kot 200 metrov nad okolico in je zelo položen. Iz Nang Ronga se ga sploh ne vidi, celo prikolesarila sem lahko (težko) gor.

Nisem preveč popularna med tajskimi psi, razen mogoče za zajtrk :/

Zgornji kamen je najstarejši del templja in je bil nekoč relief. Ležeči Buda pa meri 29 metrov.
Krater je zaraščen, pa še popadljivi psi čuvqjo njegov rob, izgleda pa tako:

Druga stvar na meniju je bila vas, kjer ročno delajo tajsko svilo.

Uganete, kakšen okus ima kuhana tajska sviloprejka?
Pravzaprav kar dober! Nežen, in ne hrusta tako kot bambusovi črvi (ki sem jih jedla na severu). Dokaz:

Sviloprejke (mislim, da so posebna sorta) hranijo z listi murve. Kokone skuhajo in njihove niti zberejo v predivo.

Surova vlakna so neenakomerna, tkanina je na otip rahlo hrapava, ampak hkrati gladka in svetleča se.

Medtem ko ženske tako garajo, se dedci zabavajo s petelinjimi boji.

V mraku sem odkolesarila nazaj v mesto na večerno tržnico, da bi si našla večerjo. Baje sem edini turist v mestu. Pri templju sem srečala še dve turistki, ampak sta bili iz Bangkoka.
Meso je cenejše od zelenjave! Tako sem končala z vrečko zanimivih sladkarij iz lepljivega riža in bučo z jajcem, ki bo za zajtrk. Upala sem, da je oranžna špagetom podobna stvar korenček, ampak se je zdajle izkazalo, da so samo živo oranžni makaroni. Res so obsedeni s pisano hrano, poskusila sem tudi kot oglje črno kokosovo pecivo in nekaj sladko-zelenega.

Še na suši včasih dajo modri pobarvan kaviar, da skoraj ne veš ali ješ pecivo ali ribe.

Plan za jutri je kolesariti do Phanom Runga in Mueang Tama, če si moje mednožje čez noč odpočije od groznega sedeža (in se zbudim primerno zgodaj). Lahko noč!

Spet sem solo

Ugotavljam, da sem imela super družbo. V vseh desetih(?) dneh našega druženja sem si samo enkrat zaželela biti sama. Sopotnika sta se razcepila proti otokom ter v Vietnam.
Prestavila sem se v dorm, kjer imam za družbo neumitega Nemca in pijana prepevajoča Angleža. Res sem imela srečo, da sem našla sopotnika, ki namesto za alkohol denar raje zapravita za hrano in sta mogoče še bolj šparovna od mene. Sicer pa se mi zdi, da si tokrat kar privoščim – vsaj za svoje standarde :)
Odšla sta zvečer,  zato sem hotela dan preživeti z njima.
Za zajtrk sem našla spet nekaj novega, nekakšno želatinasto stvar s sezamom, ki pa ima okus po maku.

Sklenili smo si ogledati Wat Baan Dam oz. Črno hišo.
Ker je stvar kakšnih 15 km iz mesta, smo štopali. Ingmar je hotel, da to počnem jaz in imela sem srečo! Že drugi avto, ki sem ga vprašala (in prvi, ki je dejansko šel v našo smer) nas je pobral. Kakšnih 25 km iz mesta, ko smo se  vozili že nenormalno dolgo, nam je povedal, da gre na poslovnj sestanek, nato pa nas bo odpeljal do wata.

Kahnov (se mi zdi, prvič se je predstavil kot Goal) sestanek je minil v petih minutah v kavarni, od kodar nam je prinesel 25 kosov različnega zahodnjaškega peciva in vodo! Res lepo od njega.
Potem smo se obrnili nazaj, da bi šli do wata, ampak smo zgrešili odcep. In še enkrat. Mislim, da nam je v tretje ali četrto uspelo, je pa ta pot trajala kakšnih 60 km namesto 15.

Wat Baan Dam je umetniško delo ali park nedavno preminulega umetnika. To so večinoma lesene izrezljane stavbe, okrašene z živalskimi kožami in kostmi ter orožjem. Imajo tudi dva živa pitona, sovo in neke druge ptiče.

Ne vem, mogoče ne razumem ali cenim tajske umetnosti, ampak do zdaj se mi je vse zdelo kičasto, prisiljeno in preveč novo. Ne sodobno, samo novo. Še največji vtis je name naredila neka parazitska rastlina na tem drevesu:

Izkazalo se je, da Kahn živi v Bangkoku in je tukaj samo poslovno, zato nikogar ne pozna in mu je dolgčas.  Tako se je odločil za ta dan preleviti v našega osebnega šoferja. Odpeljal nas je nazaj do hostla, kjer sva z Ingmarjem odigrala partijo šaha, kar zanj bržkone ni bilo posebej zabavno, pa je vseeno vztrajal. Še parkiranje je plačal, potem pa ju odpeljal še do avtobusne postaje iz mesta. Vau, kako lepo od njega!

Zdaj sem, kot rečeno,  sama. Čeprav smo se na raznih tržnicah vedno porazgubili, ker se je nekdo od nas v nekaj zagledal ali se odločal o hrani (78% časa Ingmar, ostalih 22% jaz), je bilo to bolj zabavno kot da sama žvečim svoj suši. Skratka, mislim, da ju bom (vsaj zaenkrat) pogrešala.