Odkar ni več prestolnica, se je pogršala, ampak koščki starih templjev so pa še vedno krasni!
Povsod se v nebo dvigajo chediji in prangi in se delajo, da so normalne, še vedno uporabne zgradbe.
Kar je (med drugim) drugačno od starejših kmerskih templjev kot sta Phimai in Phanom Rung, je, da so končno izumili normalno visoke stopnice. Res si ne predstavljam meter in pol visokega kralja, kako pleza po 40-centimetrskih štengah.
Ti templji so bili tudi polni fresk, ki pa se jih v živo ne vidi več. Za muzej pa ni bilo časa :/
Danes sem začela kolesariti ob osmih zjutraj, da bi videla kar največ. Prva stvar, ki sem jo naredila, je bila, da sem izgubila ključavnico za kolo in sem 20 kilometrov vozila sem in tja po isti poti, pa je vseeno nisem našla.
Potem sem skušala obiskati enega izmed plavajočih marketov. Nisem ziher, kaj točno sem našla, ampak bilo je ob reki, tako da sem bila morda samo prepozna. Je pa to čudo imelo tempelj, mini živalski vrt, vse polno 2-metrskih akcijskih junakov in najbolj kičasto stranišče, ki je bilo mali pokrit parkec s pravljičnimi bitji… To prekosi tudi zlata stranišča v Belem templju.
Sledilo je še malo zgubljanja, nekaj templjev, sloni, ki so se pasli na prostem, in večerni market, kjer sem kupila suši za jutrišnji neskončno zgodnji zajtrk.
Na marketu je nekdo jahal rožnatega slona. Take zadeve mi res niso všeč, zato tudi nisem šla na nobeno organizirano zadevo.
Skupaj okrog 70 km, večinoma okrog otoka (Ayutthaya leži na rečnih otokih). En cel dan je odločno premalo zanjo. Jutri grem navsezgodaj v Bangkok, ker se v sredo vračam domov.
Pa še obvezni portret:
tinkole 