Moja ljubezen do njega se ni spremenila, predvsem po zaslugi vegetarijanske gospe, ki daje nečloveško obilne porcije dobrot za 30 bahtov (manj kot 0,8€). Najboljša hana tega potovanja.
V dveh dneh in pol sem tam jedla štirikrat, pa še za s sabo sem vzela. Lokalčku se reče Tien Sin vegetarian restaurant, če koga zanima.
Aja, tempelj, zato sem vendar prišla sem!
Zadeva je luštna in direkt v centru. Po obliki je navdahnila Angkor wat v Kambodži.
Druga znamenitost je 350-letno banyan drevo, ki je prava mala džungla.
Celega ne morem ujeti v kader. Tako pa zgleda v notranjosti njegove krošnje:
Danes sva se z Robom odpravila naprej proti Ayutthayi, da si ogledava še novejšo prestolnico (med 13. in 17. stoletjem). Pot do sem je bila dolga in dolgočasna bolj kot sam satan.
Mislim, da sem se usedla na najpočasnejši avtobus svojega življenja. Ne samo dosedanjega, ampak kar celega, tudi za vnaprej. Za 15-kilometrsko pot smo potrebovali 67 minut! Pa sploh ni bilo gužve!!!
Da bomo pobrali človeka na vsakih 20 metrov, mi je bilo jasno, da pa se bo medtem šofer sam štirikrat s hitrostjo mrtvega polža sprehodil po celem avtobusu, da pobere denar, pa ne. Tako sva v Ayutthayo prispela okrog petih, prepozno za ruševine ali plavajočo tržnico.
Sem se pa potem na nedeljski najedla šestih različnih zadev.
Do zdaj sem sprobala 5 različnih žuželk, najbolj so mi bile všeč kobilice. Tukaj prodajajo tudi orjaške ščurke, ampah teh pa ne bom, ker so večji kot rakovice in bi si na njihovem eksoskeletu mogoče polomila zobe.
Pa kupila sem tri pare sumljivo majhnih pisanih štumfov, ker sem po nesreči vse razen enih vrgla stran, ti so pa že vzgojili žlahtno rjavo patino na podplatih (kaj šele aromo).
Upam, da mi jutri uspe kolesarit do vseh lepot izven otoka. Ayutthaya je večja, kot sem pričakovala.
tinkole 