Tistega leta, ko je moj krasni človek diplomiral, sem nama kupila letalske karte za Stockholm. Vreme je aprila lahko zimsko ali pomladno, seveda se je takrat odločilo biti mrzlo. Na srečo sva šla samo za en teden, saj je že to dovolj prizadelo moje zdravje.
Letela sva z Reke (Krka) do Stockholma, kjer sva se namestila v najcenejšo skupno sobo ogromnega hostla z vprašljivim številom oken (opis hostla: “Some rooms have windows” – najina ni bila ena izmed njih :). Dve noči sva preživela v tisti luknji brez zračenja, ampak nama ni bilo hudega. Kot je kazalo, tam biva tudi precej priseljencev in tujih delavcev, saj niso počeli turističnih stvari. To me niti ne preseneča ob kroničnem pomanjkanju stanovanj v mestu. Škoda, da nimajo boljših pogojev.
Stockholm je v bolj prijetnem letnem času povsem luštno mesto. Sprehajala sva se okoli in si ogledala staro mestno jedro Gamla stan, Moderna museet, Skansen in Djurgarten, pa seveda Vasa museet, ki naju je navdušil.
V Skansnu je bilo dosti stvari zaprtih zaradi zime, pa sva si vseeno ogledala stare hiše, običaje in živali. Mene so najbolj navdušile velike uharice, ki jih tukaj gojijo, nato pa odrasle mladiče razselijo po stockholmskem otočju. To leto so se februarja izvalili trije mladiči, ki so jih potem septembra izpustili na prosto. Med najinim obiskom so bili stari približno dva meseca in že kar veliki, ampak še vedno puhasti, bolj podobni kakšnim sesalcem s kosmatimi nogami, kot pa ptičem.
Gotovo sva bila tam vsaj uro, da sva videla še hranjenje s predhodno likvidiranimi mišmi.
Po tem je bil čas za muzej ladje Vasa, leta 1628 zaradi kraljeve neumnosti potopljene tik iz pristanišča na svoji krstni plovbi. Iz muljastih tal so jo v 20. stoletju dvignili skoraj povsem ohranjeno. Kup nizozemskih in drugih inženirjev in rokodelcev je sestavilo ladjo brez načrta. Ampak bili so taki profesionalci, da ni potonila zaradi tega, temevč zato, ker so jo po kraljevem ukazu naredili določene ožje oblike in preveč obremenili zgornjo palubo s topovi, čemur se nihče ni upal upreti. Tako jo je prvi vetrič prevrnil in potopil 1300 metrov od obale, skupaj z vsem orožjem in nekaj mornarji.
Poljski kralj, ki se skriva pod mizo
Vasa je vsa izrezljana in načičkana. Originalno so bile te skulpture tudi pisano pobarvane.
Ta muzej je res vreden ogleda. Zgrajen je okoli nje, tako da se jo da videti povsem v celoti. Hkrati se zelo trudijo Vaso ohraniti z nadzorovano klimo in restavratorskimi posegi, saj na zraku propada hitreje kot je na morskem dnu.
Stockholm sva imela v načrtu samo na hitrico, potem pa sva šla na jug do Nynäshamna na trajekt za Gotland. Tam sva bila par dni v zelo zelo luštni in poceni airbnb sobi v precej prazni hiši v Visbyju. Tudi zato nama je bilo to srednjeveško mesto na seznamu UNESCA bolj všeč od Stockholma. Mestece je res prijetno, ima dobro ohranjeno obzidje in slabo ohranjene številne ruševine starih cerkva. Za sabo ima turbulentno zgodovino, 300 let je bilo pod dansko oblastjo (in par mesecev pod rusko), ropali so ga gusarji, zdesetkala ga je kuga, cerkve pa so podrli s prihodom reformacije. Njihove ruševine se povsod dvigajo nad okoliške strehe.
v levi zgornji lini v stražnem stolpu obzidja je celo zataknjena kamena krogla
Gotland je poleti priljubljena dopustniška destinacija za domačine. Zmenila sva se že, da si najameva kolesi in odkolesariva kakšnih 30 km stran, da si podrobneje ogledava obalo, ko me je napadlo slabo počutje. Kar se je pretvarjalo, da je navaden prehlad, se je kmalu z dodatkom visoke vročine preselilo v moja pljuča. Faza brez glasu je trajala cel mesec, kašljanje in slabo počutje pa skoraj 3 mesece (najbrž bi bila morala iti k zdravniku, ampak sem vseeno preživela). Na srečo sva kolesarjenje v mrzlem vetrovnem vremenu s kratkimi dnevi pravočasno opustila (avtobusi so čez zimo precej redki in bi lahko kje obtičala). Tako sva se peš podala proti severu po poti zaljubljencev in ob obali, ki je tu precej položna. Kar sva mislila, da bodo izjemne erozijske formacije, so bile le kamnite plasti (verjetno bolj zanimive geologom kot nama), ampak je bilo vseeno luštno.
morski labod
Naknadno se je izkazalo, da so južno od mesta klifi, ki bi naju bolj navdušili, vendar sem se počutila tako slabo, da sem šla samo še v posteljo pojest cel zavoj zdravil za grlo, Javor pa je moral v trgovino in skrbeti zame (hvala ti <3).
Na tem mestu je bila nekoč konjederčeva hiša. Ne le, da je imel izjemno nepriljubljen poklic, zaradi dela s trupli so ga obtožili, da preveč smrdi, in ga izgnali na zunanjo stran obzidja. Prijetni sosedje!
Take solate iz solatnih barov v trgovinah sva običajno imela za kosilo. Kar v redu opcija, vendar niso povsod tako poceni kot v Visbyju
Po parih dneh raziskovanja Visbyja in okolice sva krenila nazaj na celino. Na poti do Uppsale sva si hotela ogledati Sigtuno, najstarejše švedsko mesto (vas). Da bi bila blizu, sva en dan prespala v bivšem samostanu v Märsti, ampak se je izkazalo, da so avtobusne povezave med tema krajema in Uppsalo, kamor sva šla naprej, povsem nemogoče, ker moraš vmes na neskončno drag avtobus, ki gre mimo letališča, čeprav je Sigtuna v drugi smeri. Poleg tega me je na vožnji do tja spet popadla visoka vročina, tako da sem se tam obrnila in šla nazaj, Javor pa si je Sigtuno ogledal v deževnem vremenu. Mislim, da starodavnih run, po katerih je znana, ni videl, ker so posejane ven iz čistega centra. To bi glede na okoliščine komot spustila, oz. bi si jo raje ogledala poleti, ko je tam gotovo prijetno. Vožnja poteka po podeželju in mimo jezera.
take rune naj bi bile v Sigtuni (ta je iz Skansna)
Najin zadnji postanek je bil v Uppsali, kamor sva šla obiskat Jakata in Niso. Tako sva se lahko na lastne oči prepričala, da so standardi švedskih stanovanj nižji od naših, nad čemer sta se pritoževala že leta. Nizki stropi in vtičnice, skozi katere pozimi mrzlo piha, zato imata v vse vtaknjene kable. Poleg tega stanovanj tudi kronično primanjkuje – na Jakatovi univerzi (ki je sicer zelo priznana) doktorski študentje včasih spijo v avtih pred njo, v laboratorijih ali šotorih.
Seveda sva si sposodila njuni kolesi in odkolesarila pogledat Gamlo Uppsalo, najstarejši del, kjer so grobišča starih vladarjev iz 6. stoletja in pripadajoč muzej.
pod vsako gomilo počiva pomembna oseba
Hvala vama za prvi resni obrok, ki ni bil makaroni, in streho nad glavo in vzmetnico pod ritjo <3
Javor je kupil veganski kaviar, ker je bil poceni glede na ostale. Imel je tudi približo nič okusa in hranilne vrednosti (mislim, da 10kcal na 100g :D), saj je bil narejen iz alg. V bistvu prav nič poceni lonček ničesar. Lahko bi ga vsaj začinili s čim, da bi imel okus.
Ker je bilo vreme v Uppsali rahlo depresivno, si centra nisva pretirano ogledovala. Še največ sva videla, ko sva zadnji dan pešačila proti postaji, ker sva zamudila tramvaj. Sledilo je še par napadov panike, ko je bilo z mojimi pljuči treba ujeti vlak (ne le, ker bi ga zamudila, amak ker je kazalo, da bom kar umrla) in ko je zgledalo, da bo avtobus do letališča poln, čeprav sva imela že kupljene karte. Na koncu se je vse izteklo dobro, nikogar nisem nalezla in tudi letalo ni padlo dol :)
Švedska bi bila najbrž bolj luštna poleti. Primerna bi bila za kolesarko turo, saj je precej ravna, divje kampiranje in nabiranje gozdnih sadežev je dovoljeno, veliko je jezer (100.000!), kjer se lahko kopaš, dnevi so dolgi. Upam, da kdaj :)
tinkole 