Ayutthaya je bila pred 400 leti zagotovo hudo lepo mesto

Odkar ni več prestolnica, se je pogršala, ampak koščki starih templjev so pa še vedno krasni!

image

Povsod se v nebo dvigajo chediji in prangi in se delajo, da so normalne, še vedno uporabne zgradbe.

image

image

image

image

Kar je (med drugim) drugačno od starejših kmerskih templjev kot sta Phimai in Phanom Rung, je, da so končno izumili normalno visoke stopnice. Res si ne predstavljam meter in pol visokega kralja, kako pleza po 40-centimetrskih štengah.
Ti templji so bili tudi polni fresk, ki pa se jih v živo ne vidi več. Za muzej pa ni bilo časa :/

Danes sem začela kolesariti ob osmih zjutraj, da bi videla kar največ. Prva stvar, ki sem jo naredila, je bila, da sem izgubila ključavnico za kolo in sem 20 kilometrov vozila sem in tja po isti poti, pa je vseeno nisem našla.

Potem sem skušala obiskati enega izmed plavajočih marketov. Nisem ziher, kaj točno sem našla,  ampak bilo je ob reki, tako da sem bila morda samo prepozna. Je pa to čudo imelo tempelj, mini živalski vrt, vse polno 2-metrskih akcijskih junakov in najbolj kičasto stranišče,  ki je bilo mali pokrit parkec s pravljičnimi bitji… To prekosi tudi zlata stranišča v Belem templju.

image

image

image

Sledilo je še malo zgubljanja, nekaj templjev, sloni, ki so se pasli na prostem, in večerni market, kjer sem kupila suši za jutrišnji neskončno zgodnji zajtrk.

image

Na marketu je nekdo jahal rožnatega slona. Take zadeve mi res niso všeč,  zato tudi nisem šla na nobeno organizirano zadevo.

image

Skupaj okrog 70 km, večinoma okrog otoka (Ayutthaya leži na rečnih otokih). En cel dan je odločno premalo zanjo. Jutri grem navsezgodaj v Bangkok, ker se v sredo vračam domov.
Pa še obvezni portret:

image

Phimai

Moja ljubezen do njega se ni spremenila, predvsem po zaslugi vegetarijanske gospe, ki daje nečloveško obilne porcije dobrot za 30 bahtov (manj kot 0,8€). Najboljša hana tega potovanja.
V dveh dneh in pol sem tam jedla štirikrat,  pa še za s sabo sem vzela. Lokalčku se reče Tien Sin vegetarian restaurant, če koga zanima.

image

image

Aja, tempelj, zato sem vendar prišla sem!
Zadeva je luštna in direkt v centru. Po obliki je navdahnila Angkor wat v Kambodži.

image

image

image

image

image

Druga znamenitost je 350-letno banyan drevo, ki je prava mala džungla.

image

Celega ne morem ujeti v kader. Tako pa zgleda v notranjosti njegove krošnje:

image

image

image

Danes sva se z Robom odpravila naprej proti Ayutthayi, da si ogledava še novejšo prestolnico (med 13. in 17. stoletjem). Pot do sem je bila dolga in dolgočasna bolj kot sam satan.
Mislim, da sem se usedla na najpočasnejši avtobus svojega življenja.  Ne samo dosedanjega, ampak  kar celega, tudi za vnaprej. Za 15-kilometrsko pot smo potrebovali 67 minut! Pa sploh ni bilo gužve!!!

image

Da bomo pobrali človeka na vsakih 20 metrov, mi je bilo jasno, da pa se bo medtem šofer sam štirikrat s hitrostjo mrtvega polža sprehodil po celem avtobusu, da pobere denar, pa ne. Tako sva v Ayutthayo prispela okrog petih, prepozno za ruševine ali plavajočo tržnico.
Sem se pa potem na nedeljski najedla šestih različnih zadev.

image

image

Do zdaj sem sprobala 5 različnih žuželk, najbolj so mi bile všeč kobilice. Tukaj prodajajo tudi orjaške ščurke, ampah teh pa ne bom, ker so večji kot rakovice in bi si na njihovem eksoskeletu mogoče polomila zobe.
Pa kupila sem tri pare sumljivo majhnih pisanih štumfov, ker sem po nesreči vse razen enih vrgla stran, ti so pa že vzgojili žlahtno rjavo patino na podplatih (kaj šele aromo).
Upam, da mi jutri uspe kolesarit do vseh lepot izven otoka. Ayutthaya je večja, kot sem pričakovala.

Veselje! Phanom Rung in pot do Phimaia

Včeraj sem končno dočakala tempelj po svojem okusu – star tisoč let in ravno prav obnovljen. Na vrhu ugaslega vulkana, ki se dviga 200 metrov nad okolico.
Najprej pa zajtrk čudaških sladkarij:

image

Tja sem se odvlekla z istim kolesom kot dan poprej, o napaka! Zadeva je težka kot cent in z njo nisem mogla niti v 5% klanec. Pa nič ne de, sem še ročne mišice malo potrenirala, ko sem ga potiskala gor. Sem pa zato izpustila Muang Tam, še en skupek kmerskih ruševin 8 km stran. Ampak misel na to, da me čaka še kakšen klanec, je bila enostavno preveč mučna.

Phanom Rung, torej! (Menihi imajo vedno s sabo tablice, laptope in najboljše telefone…)

image

Zgrajen je bil med 10. in 13. stoletjem v stilu Angkor Wata. Z vzhodne strani se po 160-metrski promenadi odpraviš do prvega naga mosta:

image

Le-ti so trije. Nage simbolizirajo prehod med tu- in onozemstvom.

image

image

image

Reliefi prikazujejo različne zgodbe o njihovih božanstvih. Kako se bojujejo z levi in nagami in take zadeve.

image

Pogled z vrha kraterja:

image

Zvečer sem se ustavila na večerni tržnici na pretežno zdravi hrani, zelenjava! Bilo je odlično. Gospa Mai me je povabila k sebi na zajtrk, torej danes.

To sem naredila z največjim veseljem, naredila je nekakšne riževe lepljive nudlce z zelenjavo. Zelo je prisrčna, angleščine se je naučila s prepevanjem!

image

Pred tem sva si ogledali še lokalni nedokončani wat, razložila mi je o tem, kam dajejo žare umrlih (tisti oltarčki, ki jih ima vsaka hiša, so tudi za to) in o petelinjih bojih. Njen nečak je namreč po poklicu trener petelinov! Kremplje jim kurijo, da se bolje borijo. Poraženca pojedo. Večkratni petelinji zmagovalci se prodajajo za dober denar, tudi po 100€. To je v revnih vaseh resno veliko!

image

Mai je hudo odločna in iznajdljiva ženska, prava faca. Po zajtrku je svojega moža peljala v Bangkok na pregled v bolnico, mene pa sta odložila na poti proti Koratu, od koder sem šla v Phimai. Majhno mestece s še več templji!
Ta 160-kilometrska pot mi je vzela 5 ur, čeprav je Mart po avtocesti (omejitev 80) vozil 150. Smo pa potem na avtobusu v Koratu za 3 km potrebovali 15 minut.

V Phimaiu sem že 6 ur, pa sem ga videla šele pol kilometra (pravzaprav ni zelo dosti več za videt razen templjev in enega drevesa izven mesta). In že po teh 500 metrih mi je všeč!
Namreč odkrila sem 100% vegetarijanski lokal, waw! In za nameček je res zvrhano poln krožnik z polnozrnatim rižem samo 30 bahtov! Pa še dobro je za prste obliznit! Bučni kari v kokosovem mleku, nekaj bambusu podobnega v paradižnikovi omaki in gobice s tofujem z nečim, kar je zgledalo kot orjaški cimet. Ohhhh, komaj čakam jutri, da grem spet. Mislim, da bom samo zaradi tega tu prespala dvakrat.

image

Moj namen je bil iti še pred temo do orjaških banyan dreves izven mesta, ampak mi je pot prekrižalo igrišče za takraw :)
Seveda sem morala probat, to sem si želela že par let. Ni dosti lažje kot s hekijem čez mrežo. Nekateri tipi so bili kar dobri za moje pojme. Igra se v ekipah po tri in štejejo točke. Jaz sem se samo ogrevala, saj se jih je ščasoma nabralo 12 in so imeli kot mini turnir.

image

Po mraku sem šla še čez tržnico in jedla neko ocvrto palačinko in noro sladek ananas ob gledanju mini fuzbal turnirja. Ena ekipa je zmagala 4:0, čeprav mi ni jasno, kako so lahko sploh zadeli ta miniaturni gol:

image

Hm, kaj je še novega? Jutri pride sem en Belgijec iz guesthousa v Nang Rongu, mogoče se bova skupaj potepala tu in po Ayutthayi. Moram še ugotovit, kako mi bo časovno zneslo, da bom kakšen dan pred odhodom še v Bangkoku :)
Aja, pa še topel tuš imam :)  tudi če mi templji ne bodo všeč, mi ne bo žal, da sem prišla sem.

Nang Rong

Živjo iz Isaana!
Tile nočni avtobusi so čisto preveč učinkoviti, v Buri Ram sem prišla že ob petih zjutraj,  uro prezgodaj. Mesto je znano kot edino tajsko, v katerem vsi navijajo za svoj nogometni klub Buriram United namesto za tuji Manchester. Sliši se naravnost sanjsko, mar ne?
Zaradi tega sem ga direkt s postaje popihala v sosednji Nang Rong, od koder mislim obiskati stare templje Phanom Rung.
Na žalost je Nang Rong enako nezanimiv kot Buriram – raven, prašen, razpotegnjen ob avtocesti. Še 7-eleven (najbolj konsistenten element Tajske – veriga zmeram odprtih minimartov, ki jih najdeš res povsod) so posejani bolj poredko kor drugje. Ponekod rastejo frangipani drevesa, oh kako dišijo!

image

Dobra stvar je, da imam svojo sobico, tako da lahko spim naga :)

image

Zjutraj sem najela “gorsko” kolo in naredila 70 km do templja Ang Karn na robu vulkanskega kraterja. Na žalost to ni tak krater kot so npr. v Indoneziji,  ampak se dviga manj kot 200 metrov nad okolico in je zelo položen. Iz Nang Ronga se ga sploh ne vidi, celo prikolesarila sem lahko (težko) gor.

image

Nisem preveč popularna med tajskimi psi, razen mogoče za zajtrk :/

image

image

image

Zgornji kamen je najstarejši del templja in je bil nekoč relief. Ležeči Buda pa meri 29 metrov.
Krater je zaraščen, pa še popadljivi psi čuvqjo njegov rob, izgleda pa tako:

image

Druga stvar na meniju je bila vas, kjer ročno delajo tajsko svilo.

image

Uganete, kakšen okus ima kuhana tajska sviloprejka?
Pravzaprav kar dober! Nežen, in ne hrusta tako kot bambusovi črvi (ki sem jih jedla na severu). Dokaz:

image

Sviloprejke (mislim, da so posebna sorta) hranijo z listi murve. Kokone skuhajo in njihove niti zberejo v predivo.

image

image

image

Surova vlakna so neenakomerna, tkanina je na otip rahlo hrapava, ampak hkrati gladka in svetleča se.

image

Medtem ko ženske tako garajo, se dedci zabavajo s petelinjimi boji.

image

V mraku sem odkolesarila nazaj v mesto na večerno tržnico, da bi si našla večerjo. Baje sem edini turist v mestu. Pri templju sem srečala še dve turistki, ampak sta bili iz Bangkoka.
Meso je cenejše od zelenjave! Tako sem končala z vrečko zanimivih sladkarij iz lepljivega riža in bučo z jajcem, ki bo za zajtrk. Upala sem, da je oranžna špagetom podobna stvar korenček, ampak se je zdajle izkazalo, da so samo živo oranžni makaroni. Res so obsedeni s pisano hrano, poskusila sem tudi kot oglje črno kokosovo pecivo in nekaj sladko-zelenega.

image

Še na suši včasih dajo modri pobarvan kaviar, da skoraj ne veš ali ješ pecivo ali ribe.

Plan za jutri je kolesariti do Phanom Runga in Mueang Tama, če si moje mednožje čez noč odpočije od groznega sedeža (in se zbudim primerno zgodaj). Lahko noč!

Odpravljam se na vzhod

Danes, to je torek popoldne, se s 14-urnim avtobusom peljem v Buriram v provinco Isaan. Ta ni tako turistična, česar se veselim! Poleg vročine (katere se bojim) me čakajo tisočletni kmerski templji in, če bo dovolj časa, tudi razgledi na Laos in Kambodžo.

Včeraj sem najela kar mestno kolo, saj je vse v okolici 20 km od tu popolnoma ravno.

Za začetek sem po super highway (mestoma 12-pasovnici) odkolesarila do najbližjih toplih vrelcev Bat Pong, kjer sem namočila noge. Tajci se namakajo popolnoma oblečeni.

image

Par kilometrov naprej je še slap z istim imenom, prijetne temperature nekaj čez 20°C, kjer sem namočila malo več kot samo noge :)  nekaj časa sem bila namreč edina tam, vse do prihoda pol razreda tajskih srednješolcev. In milijonov mravelj in desetin metuljev.

image

image

Na tržnici v vasi sem poizkusila nekaj,  kar je izgledalo kot zelo okusna krema s sadjem. Izkazalo se je, da je to surovo testo (TMI: imam pa trenutno vsaj redno prebavo). Končni izdelek je sladek, ocvrt in postrežen s sojino in čilijevo omako ter koriandrovimi listi. V bistvu kar dobra zadeva. Me veseli, da mi še vedno uspe odkriti novo hrano! Čeprav,  roko na srce, večinoma ni preveč dobra, samo užitna. Ne vem, zakaj morajo v čisto vse, tudi spodobno izgledajoče zelenjavne karije, podtakniti meso?!

image

Nazajgrede sem zgrešila odcep z avtoceste in se kar celo pot do avtobusne postaje in naprej do belega templja odpeljala po njej. Mama, ne skrbi, tukaj ne vozijo tako hitro, pa še najbolj levi pas je namenjem kolesom, motorčkom in tuktukom, tako da je povsem varno. Tudi precej uvidevni so, promet se mi zdi mnogo boljši kot v Bangkoku, je pa povsod počasen in poln zamaškov. Še najbolj nadležen je prah.
Take obcestne trgovine torej zalagajo vse hiše z mini oltarčki, ki so res povsod:

image

image

image

Torej, beli tempelj od znotraj! Slikanje je prepovedano, tako da ne bo nobene nove, sem pa v stenski slikariji prepoznala naslednje like ali/in dogodke (kar impresivno za nekoga, ki nima pojma o pop kulturi):
Batman, Spiderman, WTC 9/11, Harry Potter, Ninja želve, Terminator, Sailor Moon, Neo iz Matrice, Darth Vader, Freddy Krueger, Kung fu panda, Michael Jackson, Avatar, Transformerji, Hulk, Macchu Picchu, Godzilla, 300, Alien, Johhny Depp iz Piratov s Karibov, Superman, Minioni, Elvis. Nekdo (ki mislim, da ni umetnik sam) medtem še naprej slika.

image

image

Wat mi je še najbolj všeč od zunaj. Celo zlata stranišča so prava atrakcija, pred katero ljudje pozirajo.

Po 60 km kolesarjenja z mestni  kolesom se mi zdi, da imam že ožuljeno rit.
Chiang Rai mi je kljub temu, da ni lepo mesto, kar prirasel k srcu. Če si le vzameš čas, lahko odkriješ še 5 slapov v okolici, še več vrelcev in nekaj vasi. Nočni market je ravno prav velik in obljuden, da je prijeten, in ima suši :)

image

Danes, torej zadnji dan tukaj, sem končno odkrila lokal, kjer dejansko imajo 3 vegetarijanske opcije! Prav dober zajrk z bučnim karijem sem imela :) Do odhoda me ločijo še tri ure, v katerih se bom vrnila tja, da se najem za celo avtobusno vožnjo, juhu! Ko se vrnem domov, bom najbrž pojedla kakšne štiri kile solate naenkrat,  to najbolj pogrešam od hrane. Življenje je tu precej lažje za vsejedce, jaz pa sem morala svoj okus obrniti na glavo: cvrtje, beli riž, meso, nič mleka in sira.
Adijo do Isaana!