Tag Archives: hribi

Zahodna polovica

Ker je bilo koleno še vedno boleče, sva v soboto sklenila hoditi po ravnem. In edina ravna stvar na celem otoku so levade, namakalne poti.

Čez Encumeado sva se peljala po planoti Paul de Serra v osrednjem delu otoka, kjer sva uzrla par sončnih žarkov, vendar so bile doline zavite v meglo:

madeira-0215madeira-0217

Z izhodišča sva se spustila dol in hodila ob levadi:

Že od daleč sva zagledala slap Risco, ki pada s sto metrov visokih skal. madeira-0225

Na drugi strani doline in za slapom je v skalo vklesana še ena levada, ki pa je zaradi plazu zaprta. Pravzaprav je zanimivo, kako nikjer ne priporočajo zaščitne opreme, saj se skale povsod precej krušijo, ne samo ob neurjih.

madeira-0230

Risco

Dobra dva kilometra naprej naju je čakal še en slap, oziroma deklarativno 25 njih. Tudi oni so bili skrivnostno zaviti v meglo.madeira-0239madeira-0256

madeira-0263

ptički so povsem domači, ker nimajo naravnih plenilcev

Na žalost slike niso najbolje uspele, saj zaradi megle ni bilo dovolj svetlo, pa še pršilo je po objektivu. Tolmun bi zgledal vabljiv, če bi bilo 20°C več, tako pa je bilo kar hladno. Spodnje skale so v živo povsem rdeče (najbrž bogate z železovo rudo?).

Zaradi mojega šepanja, ki je bilo sploh navzdol izjemno naporno, (+enkrat mi je zdrsnilo in sem se sesedla na skale, na srečo ne ob prepadu), sva celo popoldne prebila tukaj in tako nisva šla še na kakšno levado. Sicer bi tukaj raje lezla po hribih, ker so razgledi bolj fenomenalni, pa še bolj si pretegneš ude.

Nazajgrede sva še ujela pogled na Cabo Girao ob sončnem zahodu. To je 560 do 589 metrov visok klif, ki pa ni najvišji v Evropi, kot ga promovirajo.madeira-0273

Tako sva naslednji dan raje bolj počivala in se z avtom zapeljala do severne obale ter naredila krog po zahodu nazaj do Funchala. Od naselij na Madeiri bi še najraje živela v Sao Vicentu, ki sicer ni niti pretirano lep niti pretirano zabaven, ima pa lepo nogometno igrišče in kljub močnemu vetru je bilo tukaj največ (športnih) kolesarjev. Tudi pogled na klife ni slab, da ne omenjamo meni najlepše ceste ob severni obali, ob kateri padajo slapovi (in kamenje, zato je stara pot zaprta).

madeira-0306

enosmerna stara pot, ki se vzporedno z novo vije navzgor skozi manjši tunel, mi je izjemno všeč, vendar jo konstantno zasuvajo plazovi

 

Tole zgoraj sta pogleda ob cesti do Ribeire da Janela, kjer sva našla krasne bazaltne stebre, zgornji del skal na kopnem pa povsem porasel z ušesnikom.

madeira-0329

Na poti do Porto Moniza se je že zjasnilo, tako da sva za trenutek pomislila, da bi se namočila v morske bazene med skalami, vendar je bilo še zmeram kakšnih 14 stopinj.madeira-0344Ob toplejšem vremenu imate tudi možnost namakati se v neukročenem morju. Midva sva se namesto tega odločila za ulov dneva, papagajsko ribo. Sicer je bila zelo dekorativna (rdeča), vendar so nama jadranske bolj všeč.

Cesta nad Porto Monizom se je hitro dvignila na klif in naju pripeljala na zahodno, takrat najprijetnejšo (beri: zavetrno) stran otoka.madeira-0370madeira-0373madeira-0374

madeira-0378

pogled z najzahodnejše točke proti jugozahodu in najino edino srečanje z mirnim Atlantikom

Izlet sva zaključila s sladoledom v Jardim do Maru ob sončnem zahodu. Tudi upokojenske dneve, kjer ne prepešačiš vsak dan 20 kilometrov, si je treba privočiti :)

Madeira 0394.JPG

pogled proti Paul do Maru

Advertisements

Rdeči, stolpičasti in krilati vrhovi

Tako bi dobesedni prevedli hribe, v katerih sva bila. In pod stolpičastim vrhom je še mačji tunel za pešce (in najbrž tudi mačke :)

V petek sva si sposodila sumljivo poceni avto, za katerega so naju skušali prepričati, da ne bo zmožen podviga na višjo nadmorsko višino. Na srečo mu je še kar šlo, pa čeprav vedno v drugi ali pa celo v prvi prestavi. Resnici na ljubo so klanci v mestih prav tako pošastni kot tisti čez prelaze, če ne še bolj. Ko sva se spuščala po ozki ulici z deklariranim 32% naklonom (na sliki je druga), sva imela občutek, da bova zapeljala naravnost skozi hiše v morje.Madeira 0493.JPG

Kje sploh naredijo izpit za avto? Običajno je že iz garaže težko zapeljati, kaj šele bočno parkirati pred svojo hišo na takem klancu.

Kakorkoli, najin avto je že takoj, ko sva zapustila garažo, začel na vso moč škripati, tako da sva se od groze skoraj obrnila nazaj. Ampak na srečo je vseeno preživel klance, njegove kompaktne dimenzije pa so tudi bile super za parkiranje. Otočani parkirajo res na centimetre.

Madeira 0214.JPG

črni Fiat je najin, na poti po Encumeadi

Madeira 0209.JPG

pogled z razgledne točke na pol poti do prelaza, vas je desno spodaj

Na smolo (ali pa tudi na srečo, saj ni deževalo)  sva imela pretežno oblačno vreme, ampak sumiva, da je v hribih zmeram tako, ker se ob njih dviga vlažen zrak z Atlantika.

 

Kakorkoli, tole je rahel obvoz do tistega, kar sem nameravala pokazati. Ker sva bila ne najbolj zgodna (pozno dopoldne namesto planirana 9. ura zjutraj), sva se odpravila (in tudi malo zašla) do Achade de Teixeira, izhodišča za vzpon na Pico Ruivo, njihov najvišji vrh z 1862 metri višine, ki je oddaljen samo kakšne 3 kilometre hoje.

madeira-0070

cesta iz Faiala do Funchala, kjer sva rahlo zašla

madeira-0077

Achada do Teixeira, ki je ime bržkone dobila ime po enem od dveh kapitanov, ki sta v zgodnjem 15. stoletju odkrila Porto Santo, sosednji otok, in leto kasneje še Madeiro

madeira-0080

severovzhodni del Pica Ruiva

madeira-0098

pogled proti izhodišču na drugi strani tega vrha

madeira-0126

najbrž je zaradi tega dobil svoje ime “Rdeči vrh”, pogled z južne strani

Pešpoti imajo zelo urejene, ne samo označene, temveč tudi tlakovane s kamni in obogatene s stopnicami in zajlami, kjer so vzponi strmi.

Na rdečem vrhu sva zagledala sosednjega, Pico dos Torres, in čeprav je bilo že popoldne,  naju je premamilo, da se mimo njega odpraviva do drugega najvišjega vrha, Pico do Arieeiro (“krilati vrh”), dobrih 7 km stran.

madeira-0097

Pico dos Torres in za njim Arieeiro, ki se ga komaj vidi

Samo poglejte te osupljive barve in geometrijo tokov lave! Ahhh! Škoda, da je bilo tako megleno. Najbrž bi bila vsaj pol ure hitrejša, če jaz ne bi kar naprej buljila okrog sebe in vzdihovala nad to lepoto.

 

madeira-0138

lepo urejena galerija in tunelčki (sledijo tudi daljši, kjer potebuješ svetilko)

madeira-0203madeira-0204

madeira-0190

arhitektura lave me zmeram znova očara

madeira-0145

madeira-0152

Pico dos Torres ali stebričasti vrh – kako impozanten je z južne strani! Skozi tunele sva šla deloma pod njim, saj je pot čez zaprta zaradi plazu

madeira-0158

neke sorte divja kokoška, luštkana in čisto nič plaha žival, saj nima naravnih plenilcev

Madeira 0110.JPG

posledice požara pokrajino naredijo skoraj nadrealistično

Na žalost nama časovno ni zneslo, da bi dosegla Arieeiro in se do avta vrnila še pred temo. Tako sva se obrnila par sto metrov od vrha, na katerem je sicer vremenska postaja in še cel kup infrastrukture, pa tudi z avtom se da do njega.

Madeira 0175.JPG

Pico do Arieeiro

To je bila pametna odločitev, ki pa je nisva sprejela z lahkim srcem. Namreč na poti navzdol se je moje koleno odločilo, da ima dovolj drgnenja iliotibialne vezi ob kosti, in mi to sporočilo z ostro bolečino, ki sem jo potem negovala še kakšen teden in šepala po hribih z iztegnjeno nogo.

Kot že rečeno, so poti res lepo urejene in niso tehnično zahtevne, ampak kljub ne veliki razliki med najnižjo in najvišjo točko v resnici narediš petkrat toliko višinske razlike, saj se kar naprej vzpenjaš in spuščaš.

Do avta sva se vrnila tik pred zahodom. Če bi vnaprej vedela, da je ta pot toliko bolj spektakularna, bi se namesto na vrh Ruiva že prej odcepila proti Arieeiru. No, pa nič hudega, vsekakor sva imela čudovit pohod. Priporočam!

 

 

lezenje po hribih

Ko smo ostali brez avta, smo se na nek način počutili prav svobodno. Na voljo smo imeli še skoraj dva tedna in nobenih skrbi, da moramo biti ob določenem času na določenem mestu.

Reykjavik premore  ulico, ki po videzu in zabavnosti spominja na Metelkovo, toda tekaške pajkice, gojzarji in plast umazanije se mi niso zdeli primerna oprava. Škoda, zdaj vem, da so Islandci baje nori žurerji, ki jih ne briga, če si oblečen v smučarski kombinezon ali pa potapljaško obleko. Podcenili smo razdaljo do kampa in ko smo končno pripešačili do tja, se nam ni dalo riniti nazaj v center. Poleg tega je alkohol v barih pošastno drag.

Tako smo povečerjali v kampu, kjer so nam družbo delali glasni Američani, Angleži in Avstralci. Pravzaprav so delali družbo širši okolici, saj se je njihovo tuljenje razlegalo prav povsod. Nesrečni ljudje so jih prosili, naj bodo tiho, vendar se niso dali. Malo iz principa, malo pa zato, ker mi je za nevljudneže vseeno, sem oprala in jim zraven mize obesila spodnje hlače in si tako prislužila vzdevek granny pants. V bistvu se mi zdi kar posrečen.

Ker smo Anžeta prikrajšali za kite v Husaviku, sta šla z Javorjem na ladijski izlet iz Reykjavika, toda brez sreče. Na koncu so jima podarili karte za še en obisk.
Sama sem na srečo abstinirala, saj se mi zdi 45€ enostavno preveč denarja. Ta čas sem v Harpi brala Atomsko postajo in opazovala lokalne skejterje. Ko smo blizu pristanišča brcali heki, se je Javor vrgel v neko betonsko gmoto. Zgledalo je zelo boleče.

dober stranski učinek njunega izleta je tale fotografija Reykjavika

Vremenska napoved za naslednje dni je bila sledeča: dan sonca ter nato nekaj srednje deževnega. To se nam je za islandske razmere zdelo dobro, bolje en dan lepega vremena kot noben.

Tako smo naslednji dan vstali ob nečloveško zgodnji jutranji uri in še komaj ujeli avtobus do Landmannalaugarja, izhodišča najpopularnejše pohodniške poti. Ti avtobusi so prilagojeni t.i. F-cestam, katere so prevozne samo s štiri -ali več- kolesnim pogonom. Ponekod bi človek težko ugotovil, kaj sploh je pot. Na dosti mestih prečka reke in skale.

Po nekajurni vožnji smo se izkrcali 600 metrov nad morjem in hlastno pozajtrkovali, čeprav je bilo že popoldne. Večina dnevnih turistov se je šla namakat v nek topel vrelec, mi pa smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili proti jugu.

la la lava

Landmannalaugar je tista ravnina tam zadaj. okopalkana človeka v prvem planu sta Anže na levi in Javor na desni.

na žalost se je že prvi dan začelo oblačiti, kar pa ni vplivalo na barvitost pokrajine

nevljudni vrelec je Anžetu jasno pokazal, kaj si misli o njem

Po približno 12 kilometrih hoje in 470 metrih spusta smo prispeli do tabora Hrafntinnusker. Fanta sta se vmes v kopalkah po riti sankala po snegu.

pogled z našega prvega tabora Hrafntinnusker

Igra naravnih pojavov je nenormalno očarljiva. Polja lave, fluorescentno zelen mah, rdeče skale, vrelci in fumarole, vulkanski pepel s snežnimi vzorci. Odsotnost dreves jih še posebej poudari.

Šotor smo postavili na vulkanska tla in ga obložili s kamni, da bi imeli vsaj malo zavetja pred vetrom. Ponoči je bilo precej mraz in vlažno, tla pa po pričakovanjih trda. Vseeno se je bilo luštno stisnit v naš smrdljivi dom, tam gori namreč ni tople vode, pa tudi smeti je treba s sabo odnesti v dolino. Ampak ta pogled! Čudovita lokacija.

Naslednji dan smo bili zadnji odhajujoči. Ko smo mahali kampu v slovo, so se čez pobočje že kotalili novi prišleki.

Čez par ur je že deževalo.

sneg se ob stiku s podlago stopi. vsa pokrajina je prepredena s takimi potoki

Zahrbtne snežne zaplate se rade vdrejo in z nogami obvisiš v zraku nad potokom. No, vsaj meni uspe. Ta dan štirikrat. Poleg tega sm imela akrobatske vaje nad povsem ločenima sneženima bregovoma, saj se je z dodatnimi 15 kg opreme precej težje pognati čez.

prečkanje prve malo resnejše reke v rezervnih supergah. bosonogo brodenje po njih je nevarno

potokov in rek je tu v izobilju. vprašanje, če sploh imajo vsaka svoje ime. drugo sezuvanje čevljev

Dež nas je tokrat dodobra namočil. Anže je testiral prehod čez reko in se zvrnil vanjo. Ko smo ugotovili, da so v naslednji koči Alftavatn proste tri postelje, se nam je odvalil kamen od srca. Najbrž bi se lahko prešvercali, saj je bil čuvaj povsem neorganiziran. Tam sem jedla najboljše makarone mojega življenja, zabeljene z ostanki hrane. Kočo smo si delili s tropom smrčečih starih Američanov na izletu. Ob pogledu na njihove zaloge hrane, pripeljane s terencem, se nam je kar milo storilo.  Kakofonija iz njihovih ust je bila tako strašna, da je bil Anže naslednji dan povsem neprespan in posledično kot zombi. Ko so zjutraj odpeketali, smo še ležerno posedali naokrog in seveda priročno ujeli dež.

vsaka naslednja reka je bila manj prijetna za prečkanje. skupna jim je bila temperatura malo nad lediščem

Upali smo, da je bil dan za nami najbolj deževen. Izkazalo se je, da bo današnji hujši, poleg tega pa smo prečkali več rek. Uspelo mi je stopiti v eno izmed njih in popolnoma namočiti gojzarje. Bolj ali manj mokra, fanta pa povsem premočena,  smo v glavnem v tišini in z malo postanki prehodili 15 kilometrov ter naleteli na povsem polne koče v Ermstrurju. Tako je bilo treba v dežju postaviti šotor. Še za tega smo komaj našli prostor. Pri naših novih ameriških znancih smo posušili par oblek in fotoaparat.

ena izmed dveh rek s konkretnim mostom. do njega smo se preko skal spustili po kratki vrvi

Zadnji dan pohoda nas je vodil vse do Þórsmörka, Thorovega gozda. Ker ni deževalo povsem neprestano, smo  se občasno začeli sušiti. Razen zelo skopih zalog hrane je pohod zgledal obetavno. Razmišljali smo, da bi ga podaljšali še do Skogarja, vendar nas je slaba vremenska napoved odvrnila od te namere. Morali bi namreč čez višje gore med dvema ledenikoma.

nekvalitetna fotografija pogleda na Þórsmörk in reko Markarfljót

najprimernejše mesto za prečkanje smo izbirali z metanjem kamnov, vendar je bil Anže neučakan in se posledično zmočil do sredine stegen

Mörk pomeni gozd in prav zares se tu nahaja večji skupek dreves, tako da si upravičeno zasluži ta naziv. V dolini reke smo prespali v kampu, ki je nudil savno in naravno toplo kopel. Le-ta je bila sicer bolj mlačna, ampak po parih dneh akumuliranja znoja in umazanije več kot dobrodošla. Pri zobanju naše zadnje hrane smo spoznali prijazna Nemca. Andrea si je poškodovala koleno, v zameno za Anžetovo kremo sta nam podarila tri vrečke instant makaronov. Ugotovili smo, da tu ni trgovine s hrano, kakor smo se bili nadejali, in da je najbližja 40 km stran, do tja pa niti poštene ceste.

Tako smo se naslednji dan z avtobusom zapeljali do Seljalandsfossa. Reka je spodnesla masiven jeep, pa tudi našemu avtobusu so se nekaj zatikala kolesa. Na koncu smo vsi prišli na cilj.

takoj po vrnitvi s hribov sta nas pričakala sonce in malce kičasta mavrica. hvala, Murphy, res si se potrudil

Lepo vreme naj sicer tudi tukaj ne bi trajalo prav dolgo. Že naslednji dan naj bi Islandijo zajel strašen ciklon, ki so se ga bali celo domačini. Tako smo odštopali do 20 km oddaljenega mesteca Hvolsvöllur, kjer smo kupili hrano, nato pa naj bi se odpravili na najbolj južno točko Islandije, otoke Vestmannaeyjar.