Rdeči, stolpičasti in krilati vrhovi

Tako bi dobesedni prevedli hribe, v katerih sva bila. In pod stolpičastim vrhom je še mačji tunel za pešce (in najbrž tudi mačke :)

V petek sva si sposodila sumljivo poceni avto, za katerega so naju skušali prepričati, da ne bo zmožen podviga na višjo nadmorsko višino. Na srečo mu je še kar šlo, pa čeprav vedno v drugi ali pa celo v prvi prestavi. Resnici na ljubo so klanci v mestih prav tako pošastni kot tisti čez prelaze, če ne še bolj. Ko sva se spuščala po ozki ulici z deklariranim 32% naklonom (na sliki je druga), sva imela občutek, da bova zapeljala naravnost skozi hiše v morje.Madeira 0493.JPG

Kje sploh naredijo izpit za avto? Običajno je že iz garaže težko zapeljati, kaj šele bočno parkirati pred svojo hišo na takem klancu.

Kakorkoli, najin avto je že takoj, ko sva zapustila garažo, začel na vso moč škripati, tako da sva se od groze skoraj obrnila nazaj. Ampak na srečo je vseeno preživel klance, njegove kompaktne dimenzije pa so tudi bile super za parkiranje. Otočani parkirajo res na centimetre.

Madeira 0214.JPG

črni Fiat je najin, na poti po Encumeadi

Madeira 0209.JPG

pogled z razgledne točke na pol poti do prelaza, vas je desno spodaj

Na smolo (ali pa tudi na srečo, saj ni deževalo)  sva imela pretežno oblačno vreme, ampak sumiva, da je v hribih zmeram tako, ker se ob njih dviga vlažen zrak z Atlantika.

 

Kakorkoli, tole je rahel obvoz do tistega, kar sem nameravala pokazati. Ker sva bila ne najbolj zgodna (pozno dopoldne namesto planirana 9. ura zjutraj), sva se odpravila (in tudi malo zašla) do Achade de Teixeira, izhodišča za vzpon na Pico Ruivo, njihov najvišji vrh z 1862 metri višine, ki je oddaljen samo kakšne 3 kilometre hoje.

madeira-0070

cesta iz Faiala do Funchala, kjer sva rahlo zašla

madeira-0077

Achada do Teixeira, ki je ime bržkone dobila ime po enem od dveh kapitanov, ki sta v zgodnjem 15. stoletju odkrila Porto Santo, sosednji otok, in leto kasneje še Madeiro

madeira-0080

severovzhodni del Pica Ruiva

madeira-0098

pogled proti izhodišču na drugi strani tega vrha

madeira-0126

najbrž je zaradi tega dobil svoje ime “Rdeči vrh”, pogled z južne strani

Pešpoti imajo zelo urejene, ne samo označene, temveč tudi tlakovane s kamni in obogatene s stopnicami in zajlami, kjer so vzponi strmi.

Na rdečem vrhu sva zagledala sosednjega, Pico dos Torres, in čeprav je bilo že popoldne,  naju je premamilo, da se mimo njega odpraviva do drugega najvišjega vrha, Pico do Arieeiro (“krilati vrh”), dobrih 7 km stran.

madeira-0097

Pico dos Torres in za njim Arieeiro, ki se ga komaj vidi

Samo poglejte te osupljive barve in geometrijo tokov lave! Ahhh! Škoda, da je bilo tako megleno. Najbrž bi bila vsaj pol ure hitrejša, če jaz ne bi kar naprej buljila okrog sebe in vzdihovala nad to lepoto.

 

madeira-0138

lepo urejena galerija in tunelčki (sledijo tudi daljši, kjer potebuješ svetilko)

madeira-0203madeira-0204

madeira-0190

arhitektura lave me zmeram znova očara

madeira-0145

madeira-0152

Pico dos Torres ali stebričasti vrh – kako impozanten je z južne strani! Skozi tunele sva šla deloma pod njim, saj je pot čez zaprta zaradi plazu

madeira-0158

neke sorte divja kokoška, luštkana in čisto nič plaha žival, saj nima naravnih plenilcev

Madeira 0110.JPG

posledice požara pokrajino naredijo skoraj nadrealistično

Na žalost nama časovno ni zneslo, da bi dosegla Arieeiro in se do avta vrnila še pred temo. Tako sva se obrnila par sto metrov od vrha, na katerem je sicer vremenska postaja in še cel kup infrastrukture, pa tudi z avtom se da do njega.

Madeira 0175.JPG

Pico do Arieeiro

To je bila pametna odločitev, ki pa je nisva sprejela z lahkim srcem. Namreč na poti navzdol se je moje koleno odločilo, da ima dovolj drgnenja iliotibialne vezi ob kosti, in mi to sporočilo z ostro bolečino, ki sem jo potem negovala še kakšen teden in šepala po hribih z iztegnjeno nogo.

Kot že rečeno, so poti res lepo urejene in niso tehnično zahtevne, ampak kljub ne veliki razliki med najnižjo in najvišjo točko v resnici narediš petkrat toliko višinske razlike, saj se kar naprej vzpenjaš in spuščaš.

Do avta sva se vrnila tik pred zahodom. Če bi vnaprej vedela, da je ta pot toliko bolj spektakularna, bi se namesto na vrh Ruiva že prej odcepila proti Arieeiru. No, pa nič hudega, vsekakor sva imela čudovit pohod. Priporočam!

 

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s