Jaipur preveč na kratko

Pushkar se nama je super dopadel. Ne le, da je bil obvladljive velikosti, tudi najin hotel je bil poceni, imel toplo vodo, wi-fi in strešno teraso s super zajtrkom (Hotel Everest, če koga zanima).

Poleg tega zvečer ni bilo strupeno mrzlo, ampak samo srednje mrzlo.

Ker pa se je Barbarin kolega Narendra 19. januarja ženil v rodnem kraju Alwarju, sva si res želeli ogledati tipično radžastansko poroko. Tako sva 17. zapustili najino ljubo mestece in se z avtobusom podali iz Ajmerja v Jaipur, t.i. „rožnato mesto“. Pot nama je seveda vzela cel dan, čeprav ni zelo daleč.

Zelo prijazen gospod avtorikša naju je za 20 rupij peljal čez pol mesta, ker sva bili zbirčni (in škrti). Na koncu sva pristali v guesthouseu v avtomobilski četrti.

Črna ovca v ulici, niti stojnic s hrano ni bilo

Jaipurski bazarji so organizirani zelo sistematično – ta je nudil avtomobilske usluge, poleg njega je bil bazar elektronike, malo naprej pa že rožnato mesto z bazarji svile, nakita, sefov, cevi, posode itd.

Ob prihodu sva se soočili vsaka s svojim prehladom in strašno nevihto.

Klasičen Tina-dogodek je bil moj odhod po čokolado, ki se je zavlekel v dveurno chai seanso z nekom, čigar ime sem pozabila. Ponudil se je, da naju z mopedom naslednji dan odpelje v tempelj opic na jutranjo molitev.

To je sicer odpadlo, saj sva kasneje cel večer poslušali huronsko bobnenje pločevinastih streh in zavijanje vetra, dokler ni še bolj zelo glasno počilo in je najin predel mesta ostal brez elektrike. Ne vem, kako sem sploh uspela zaspati, saj sem samo čakala, kdaj se bo hiša podrla name.

Naslednji dan je bilo precej mraz, ampak je dež popoldne ponehal. Tako sva se lenobno odvlekli v rožnato mesto. V resnici je bolj oranžkaste barve. Z vseh strani te napadajo trgovci.

Eden izmed njih je na moj račun mastno zaslužil, saj sem si dala sešiti po meri narejen „punjabi dress“ – široke svilene hlače hlamudrače in svileno kurto z ovratnikom. To je bil do zdaj največji izdatek, pa še to izključno zaradi poroke. Dvomim namreč, da bom še kdaj oblekla magenta hlače z zelenimi pikami in zeleno kurto z roza vzorcem :)

od tu so kraljeve dame lahko opazovale ulico, ne da bi se jih videlo

sari je lahko precej laskavo oblačilo, se mi zdi

Med čakanjem na izdelavo sem se sprehajala okrog in pokukala v par krišna templjev. Hotela sem tudi v Hawa Mahal, ampak je bila kar gneča. Nek lokalec mi je pokazal razgled s strehe in me povabil na obvezen chai. Potem sem letela nazaj po mojo opravo in se v večernem mraku rahlo zgubila na poti domov. Sledila sem zeleno osvetljenemu minaretu v bližini, vendar so bile ulice preozke in previjugaste, da bi ga videla.

Na splošno sem si mesto predstavljala drugače, bolj romantično. Vem, da tam živi več kot milijon ljudi, pa vseeno. So pa zelo prijazni!

Škoda, da nisem imela več časa do poroke. Rada bi si ogledala Udaipur, Jaisalmer, Bikaner in več Jaipurja. Po drugi strani pa me bolj vleče v manjša mesta, kjer se lahko sprehajaš v radiu 20 minut od svoje postelje in ki niso sredi prašne puščave. No, imam še cel mesec, če ne drugega, grem še zmeram lahko nazaj v Pushkar :)

Pushkar

Namaste!

Zadnji štirje dnevi v Pushkarju so bili prav super (no, danes je bilo povsem preveč stresno. tako zelo, da sem od hudega zgubila čevlje. upam, da imam na zalogi še dovolj dobre karme, da se zjutraj vrnejo nazaj k meni).

To je mestece s približno petnajt tisoč prebivalci, več kot 400 templji in svetim jezercem. Ta pridevnik je sicer še bolj zlorabljen kot denarnice turistov.

Po vrsti: v to (nekoč sveto, zdaj predvsem blazno turistično) mestece sva prišli v nedeljo zvečer. Neverjetno zanesljivega lastnika hotela, kjer sva rezervirali sobo, sem že opisala. Naslednje dva dni sva vseeno spali tam in bilo je nadvse čudovito. Poleg tega me je klical Miss Slovenia in ni razumel, zakaj se mi to zdi komično.

Za makar sankranti, rajastanski festival spuščanja zmajev, sva splezali na streho, kjer so naju poskušali naučiti krmariti to čudo in nama stregli šejke.

Sandy je bila zelo fotogenična pri strešnih podvigih (dobesedno)

Posneli so naju tudi za lokalno televizijo in bili sva na prvi strani časopisa. Ljudje po ulici so nama podarili vsaki svojo kopijo.

bili sva tako slabi, da so naju povsem sfotošopirali (oz. najbrž MSpaint-ali, po kvalitet sodeč)

Z raznih streh je soglasno (in precej kakofonično) odmeval glasen trance, nekatere pa so gostile bobnarske jam sessione. Tudi midve sva se povzpeli na eno izmed njih. Pričakovala sem, da bo ponujeni čaj special, pa ni bil, preverjeno (uh, kako bi ta hip čaj!).

facepalming z zmajem v roki pomaga pri letenju

dokaz ^^

Zvečer so otroci spuščali v zrak lampijone, njihovi starši pa ognjemete domače izdelave, da ne bi slučajno kdo zaspal:)

Naslednji dan se nama je zdelo primerno ogledati si mesto. Najprej sva se povzpeli na grič z zapuščenim templjem, kjer sva srečali hipija s polomljeno kitaro zgoraj brez. Prenočil je v najini postelji, sendvičan med naju (baje zato, ker imava midve včasih toplo vodo).

shoes not allow, čeprav so koze edina živa bitja tu in mislim, da je mesto že pred leti zgubilo svojo sveto magičnost

razgled

pogled na sveto jezero

Tyler in Sandy. dobra družba!

Ker sta oba Američana, sta se precej zaklepetala, jaz pa sem si zaželela zajtrk.

jedla sem tu

potem so se vsi hoteli slikat

Že teden in pol sem s sabo tovorila paket rakije in cigaret, zato sem se temu odločila narediti konec. Upam, da bodo dobrote dejansko dosegle naslovnika, saj bi rakijo sicer raje spila.

zadeve zašijejo v belo platno in robove zapečatijo z voskom. prav vse pošiljke, ne glede na velikost

čaj in klepet ne smeta manjkat. itak!

Oddahnjena, ker sem iz nahrbtnika odstranila kilogramsko maso, sem morala nastalzi prostor zapolniti z lokalnimi luštnimi tekstilnimi zadevami in pogovori z neznanci. Neko dekle me je napadlo s kano, čeprav sem ji rekla, da nimam denarja. Nekdo drug me je blagoslovil z rožami, vrvicami in sveto umazano vodo :)

v bisvtu sem jo še poceni odnesla. tistemu tipu sem dala gumico za lase

Na srečo sem kmalu trčila v Sandy in Tylerja. Odšli smo k jezeru in se skušali izogibati čohanja prosečim bolhastim psom.

Zvečer smo hengali na strehi in kartali. Tyler ima danes probleme zaradi takratne večerje. S Sandy sva se podali v lov za poročno opremo. Na koncu sva kupili second hand sarije za 250 rupij. 6 metrski kos svile naju je stal manj kot 4 evre, pa še to je bilo drago. Stare sarije predelujejo v razna oblačila. Zdaj vem, da so v resnici vredna še manj, kot plačujem zanje.
Potrebovali sva še podkrilo in top za sari. Lastnik šivalnice naju je obe posadil na motor za svoj hrbet in oddrveli smo (z indijskim tempom in manevri) na drug konec mesta, kjer sta nama dve dekleti prikrojili majice in nama pokazali, kako se obleči v sarije. Vožnja na motorju tukaj se mi res res dopade!

dvakrat okrog pasu, pet gub zatakneš. konec nagubaš v pet gub in spneš na rami. da ne pozabim!

končni izdelek. moj sari je medtem že neslavno izgubil obliko. ko bo treba, bom improvizirala z bucikami ali pa selotejpom

Jutri greva baje zares zares v Jaipur.

Mislim, da sem pozabila superge v Tylerjevi sobi, kjer sva zjutraj med selitvijo iz hotela odložili prtljago. Upam, da se srečno vrnejo na moje nožice. Mislim namreč, da na žalost ne smrkam samo zaradi večerje – naročila sem mildly spicy parantho in posledično nekaj časa čutila samo bolečino na jeziku. *potrk na les, da ostanem zdrava*  Mislim, da bi raje dan prebavnih težav kot pa prehlad. Ta prah je res zoprn.

Edit: tole se sliši res whiny. No, v resnici se imam super. Mogoče samo danes ne bom pretirano razmetavala s pozitivnimi pridevniki in prislovi, ker jih moram prišparat še za kaj drugega :)  Če bi tale blog post napisala  dva dni nazaj, bi bil poln oooh-in-aaaahov.

Tl;dr: mestece je zelo turistično, ampak luštno. Festival je super! Hrana je odlična (3x na dan jem najboljšo sadno solato na svetu). Nakupovanje je stresno. Evo :)

prvi indijski bus (in upam, da zadnji:)

Danes sva cel dan porabili za pot v 190 km oddaljen kraj, iz Jodhpurja v Pushkar. Zjutraj sva si kar v guesthouseu zrihtali karte za privat bus in rikšo do postaje. Nekje na sredi osemkilometrske poti mu je zmanjkalo bencina :)

Bus je bil tale privat spalnik z zgornje slike – le-ti naj bi bili boljši in lepši. Notranjost tega je zgledala stara vsaj 30 let in primerno ohranjena :) Nad stoli je nadstropje s posteljami.

Ob sprednji šipi ima neke bingljajoče okraske, ki v vetru plapolajo kot Fuhurjeva ušesa iz Neskončne zgodbe. Poleg tega proizvaja blazno smešno melodično hupanje. Če bi lahko sedela spredaj pri vozniku, bi se počutila, kot da joyrideam ;)

tu še ni bil povsem poln stoječih ljudi

Po približno pol ure vožnje po mesto je oseba v spalniku dva stola pred nama bruhala skozi okno, malo bruhanja pa je pokapljalo tipa, ki sedi desno od dveh rdečih rut. Saj razumem, te ceste so grozne in promet totalno kaotičen. Bila sem blazno srečna, da sva imeli zaprto okno.

ko sem ji rekla, da mi je všeč njen piercing, si ga je hotela odstraniti iz nosa in mi ga podariti :)

Po petih urah vožnje sva prispeli v Ajmer, od koder sva morali na drugi konec mesta na avtobusno postajo za bus do Pushkarja. Skočili sva v rikšo, ki je čez kak kilometer pobrala še cel kup ljudi. Na koncu nas je bilo v njej 14 in dva gromozanska ruzaka :)  Poleg tega mislim, da naju tokrat niso blazno opeharili. Škoda, da se ena izmed žensk ni pustila slikati, tako nimam fotke.

Takole je zgledala avtobusna postaja v Ajmerju. Sama hindujščina, nobene angleščine. Na srečo so ful prijazni in kar sami ponudijo pomoč.

Poleg tega je k meni prišel nek tip s hčerko in rekel, da bi me rada spoznala. Ful je bila luštkana, prav počaščena sem bila :D

Dva busa za Pushkar sta nama odpeljala pred nosom, čeprav sva stali v vrsti za vkrcanje. Indija :)

V tretje gre rado in po kake pol ure vožnje čez nek hrib in mimo jezera sva se že v temi znašli v Pushkarju. Hotel, ki sva ga rezervirali, je oddal najino sobo nekomu drugemu, čeprav jih je Sandy poklicala, da bova pozni. Tako naju je lastnik spakiral vsako na prtljažnik od motorja in po miniaturnih ulicah smo izogibajoč se kravam in malim otrokom oddrveli do nekega drugega guesthousa, ki prav tako stane 100 rupij na osebo. Ima vročo vodo! In miši in male ščurke, ampak nič hudega. Upam, da nima bolh :)

Sicer sem se cel teden tuširala z ajmerjem mrzle vode. Zjutraj mi je padla zobna krtačka v wc :(  Ven sem jo ulovila s slušalkami in oboje vrgla stran. Upam, da si jih nihče ne bo zaželel pobrati iz smeti in si jih vtakniti v ušesa. Čeprav bi bile za te standarde najbrž še vseeno čiste. Zdaj uporabljam Sandyino zobno ščetko. Samo da veste! Kmalu bom ustanovila klub sposojevalcev zobnih ščetk.

Update naslednji dan zjutraj: definitivno ima posteljne prebivalce poleg naju. Ponoči sem v postelji zagledala nekaj majhnega temnega in dregnila v tisto, ker sem mislila, da je miš. Hvala bogu je bil samo polnilec, haha. Zdaj pa grem, ker se je en izmed teh hroščev nekam premaknil, upam, da ne v mojo spalko!

Seveda, first world problems ;)  Mi je povsem jasno, da tu je tako, vendar bi vseeno raje, če posteljni zalegi ne bi služila za eksotičen belski posladek.