lezenje po hribih

Ko smo ostali brez avta, smo se na nek način počutili prav svobodno. Na voljo smo imeli še skoraj dva tedna in nobenih skrbi, da moramo biti ob določenem času na določenem mestu.

Reykjavik premore  ulico, ki po videzu in zabavnosti spominja na Metelkovo, toda tekaške pajkice, gojzarji in plast umazanije se mi niso zdeli primerna oprava. Škoda, zdaj vem, da so Islandci baje nori žurerji, ki jih ne briga, če si oblečen v smučarski kombinezon ali pa potapljaško obleko. Podcenili smo razdaljo do kampa in ko smo končno pripešačili do tja, se nam ni dalo riniti nazaj v center. Poleg tega je alkohol v barih pošastno drag.

Tako smo povečerjali v kampu, kjer so nam družbo delali glasni Američani, Angleži in Avstralci. Pravzaprav so delali družbo širši okolici, saj se je njihovo tuljenje razlegalo prav povsod. Nesrečni ljudje so jih prosili, naj bodo tiho, vendar se niso dali. Malo iz principa, malo pa zato, ker mi je za nevljudneže vseeno, sem oprala in jim zraven mize obesila spodnje hlače in si tako prislužila vzdevek granny pants. V bistvu se mi zdi kar posrečen.

Ker smo Anžeta prikrajšali za kite v Husaviku, sta šla z Javorjem na ladijski izlet iz Reykjavika, toda brez sreče. Na koncu so jima podarili karte za še en obisk.
Sama sem na srečo abstinirala, saj se mi zdi 45€ enostavno preveč denarja. Ta čas sem v Harpi brala Atomsko postajo in opazovala lokalne skejterje. Ko smo blizu pristanišča brcali heki, se je Javor vrgel v neko betonsko gmoto. Zgledalo je zelo boleče.

dober stranski učinek njunega izleta je tale fotografija Reykjavika

Vremenska napoved za naslednje dni je bila sledeča: dan sonca ter nato nekaj srednje deževnega. To se nam je za islandske razmere zdelo dobro, bolje en dan lepega vremena kot noben.

Tako smo naslednji dan vstali ob nečloveško zgodnji jutranji uri in še komaj ujeli avtobus do Landmannalaugarja, izhodišča najpopularnejše pohodniške poti. Ti avtobusi so prilagojeni t.i. F-cestam, katere so prevozne samo s štiri -ali več- kolesnim pogonom. Ponekod bi človek težko ugotovil, kaj sploh je pot. Na dosti mestih prečka reke in skale.

Po nekajurni vožnji smo se izkrcali 600 metrov nad morjem in hlastno pozajtrkovali, čeprav je bilo že popoldne. Večina dnevnih turistov se je šla namakat v nek topel vrelec, mi pa smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili proti jugu.

la la lava

Landmannalaugar je tista ravnina tam zadaj. okopalkana človeka v prvem planu sta Anže na levi in Javor na desni.

na žalost se je že prvi dan začelo oblačiti, kar pa ni vplivalo na barvitost pokrajine

nevljudni vrelec je Anžetu jasno pokazal, kaj si misli o njem

Po približno 12 kilometrih hoje in 470 metrih spusta smo prispeli do tabora Hrafntinnusker. Fanta sta se vmes v kopalkah po riti sankala po snegu.

pogled z našega prvega tabora Hrafntinnusker

Igra naravnih pojavov je nenormalno očarljiva. Polja lave, fluorescentno zelen mah, rdeče skale, vrelci in fumarole, vulkanski pepel s snežnimi vzorci. Odsotnost dreves jih še posebej poudari.

Šotor smo postavili na vulkanska tla in ga obložili s kamni, da bi imeli vsaj malo zavetja pred vetrom. Ponoči je bilo precej mraz in vlažno, tla pa po pričakovanjih trda. Vseeno se je bilo luštno stisnit v naš smrdljivi dom, tam gori namreč ni tople vode, pa tudi smeti je treba s sabo odnesti v dolino. Ampak ta pogled! Čudovita lokacija.

Naslednji dan smo bili zadnji odhajujoči. Ko smo mahali kampu v slovo, so se čez pobočje že kotalili novi prišleki.

Čez par ur je že deževalo.

sneg se ob stiku s podlago stopi. vsa pokrajina je prepredena s takimi potoki

Zahrbtne snežne zaplate se rade vdrejo in z nogami obvisiš v zraku nad potokom. No, vsaj meni uspe. Ta dan štirikrat. Poleg tega sm imela akrobatske vaje nad povsem ločenima sneženima bregovoma, saj se je z dodatnimi 15 kg opreme precej težje pognati čez.

prečkanje prve malo resnejše reke v rezervnih supergah. bosonogo brodenje po njih je nevarno

potokov in rek je tu v izobilju. vprašanje, če sploh imajo vsaka svoje ime. drugo sezuvanje čevljev

Dež nas je tokrat dodobra namočil. Anže je testiral prehod čez reko in se zvrnil vanjo. Ko smo ugotovili, da so v naslednji koči Alftavatn proste tri postelje, se nam je odvalil kamen od srca. Najbrž bi se lahko prešvercali, saj je bil čuvaj povsem neorganiziran. Tam sem jedla najboljše makarone mojega življenja, zabeljene z ostanki hrane. Kočo smo si delili s tropom smrčečih starih Američanov na izletu. Ob pogledu na njihove zaloge hrane, pripeljane s terencem, se nam je kar milo storilo.  Kakofonija iz njihovih ust je bila tako strašna, da je bil Anže naslednji dan povsem neprespan in posledično kot zombi. Ko so zjutraj odpeketali, smo še ležerno posedali naokrog in seveda priročno ujeli dež.

vsaka naslednja reka je bila manj prijetna za prečkanje. skupna jim je bila temperatura malo nad lediščem

Upali smo, da je bil dan za nami najbolj deževen. Izkazalo se je, da bo današnji hujši, poleg tega pa smo prečkali več rek. Uspelo mi je stopiti v eno izmed njih in popolnoma namočiti gojzarje. Bolj ali manj mokra, fanta pa povsem premočena,  smo v glavnem v tišini in z malo postanki prehodili 15 kilometrov ter naleteli na povsem polne koče v Ermstrurju. Tako je bilo treba v dežju postaviti šotor. Še za tega smo komaj našli prostor. Pri naših novih ameriških znancih smo posušili par oblek in fotoaparat.

ena izmed dveh rek s konkretnim mostom. do njega smo se preko skal spustili po kratki vrvi

Zadnji dan pohoda nas je vodil vse do Þórsmörka, Thorovega gozda. Ker ni deževalo povsem neprestano, smo  se občasno začeli sušiti. Razen zelo skopih zalog hrane je pohod zgledal obetavno. Razmišljali smo, da bi ga podaljšali še do Skogarja, vendar nas je slaba vremenska napoved odvrnila od te namere. Morali bi namreč čez višje gore med dvema ledenikoma.

nekvalitetna fotografija pogleda na Þórsmörk in reko Markarfljót

najprimernejše mesto za prečkanje smo izbirali z metanjem kamnov, vendar je bil Anže neučakan in se posledično zmočil do sredine stegen

Mörk pomeni gozd in prav zares se tu nahaja večji skupek dreves, tako da si upravičeno zasluži ta naziv. V dolini reke smo prespali v kampu, ki je nudil savno in naravno toplo kopel. Le-ta je bila sicer bolj mlačna, ampak po parih dneh akumuliranja znoja in umazanije več kot dobrodošla. Pri zobanju naše zadnje hrane smo spoznali prijazna Nemca. Andrea si je poškodovala koleno, v zameno za Anžetovo kremo sta nam podarila tri vrečke instant makaronov. Ugotovili smo, da tu ni trgovine s hrano, kakor smo se bili nadejali, in da je najbližja 40 km stran, do tja pa niti poštene ceste.

Tako smo se naslednji dan z avtobusom zapeljali do Seljalandsfossa. Reka je spodnesla masiven jeep, pa tudi našemu avtobusu so se nekaj zatikala kolesa. Na koncu smo vsi prišli na cilj.

takoj po vrnitvi s hribov sta nas pričakala sonce in malce kičasta mavrica. hvala, Murphy, res si se potrudil

Lepo vreme naj sicer tudi tukaj ne bi trajalo prav dolgo. Že naslednji dan naj bi Islandijo zajel strašen ciklon, ki so se ga bali celo domačini. Tako smo odštopali do 20 km oddaljenega mesteca Hvolsvöllur, kjer smo kupili hrano, nato pa naj bi se odpravili na najbolj južno točko Islandije, otoke Vestmannaeyjar.

vzhod, sever-o

Seyðisfjörður – bojda največje mesto na vzhodu, ki premore 716 prebivalcev. škoda, to pomeni, da rodnost od natisa našega Lonely Planet vodiča (1997) upada

Potrudila sem se in izbrskala, kako se napiše ime tega kraja. Tu pristaja trajekt z Danske. Mestece leži ob fjordu, od “celine” pa ga loči gorski prelaz, kjer je ponoči padlo par snežink (sredi julija). Čeprav je cesta asfaltirana, našemu avtu klanci niso bili niti malo po godu in moja domišljija je že začela slikati prizore nas, ujetih pod ledom. Na srečo nimam preroških sposobnosti, prespali smo v prav luštnem kampu.
Ob dveh zjutraj smo navdušeni ugotovili, da premore pralni stroj, in ga takoj napolnili s srednje umazanimi oblekami in zelo smrdljivimi nogavicami. Ker sem prašek pustila doma, smo v boben vrgli najden košček mila za roke. Na vsake par ur sem se zbudila, da bi si ogledala stanje. Ob sedmih zjutraj so bile končno nared za migracijo v sušilec. Pranje v stroju s sumljivim islandskim milom močno odsvetujem, po tem žalostnem dogodku so namreč vse naše obleke smrdele po starih štumfih.

pogled s prelaza

Po kratkem sprehodu in nakupu hrane smo odrinili nazaj čez prelaz proti severu, ki je zgledal bolj obetaven, predvsem pa manj mrzel. Pijani lastnik kampa izpred nekaj dni nam je opisal dolino Ásbyrgi kot njegov naljubši kraj. Govoril je tudi o Thórsmörku. Kasneje smo ugotovili, zakaj – to so edini gozdovi, ki jih Islandija premore. Čeprav so drevesa tanka in visoka samo nekaj metrov, v glavem so breze, so nanje ponosni. Kdo ne bi bil, baje gozd tu ne uspeva samo zaradi klime, ampak tudi zaradi ovc. Ásbyrgi pa ni navaden gozd, legenda namreč pravi, da je dom senčnim ljudem. Poleg tega naj bi dolina nastala ob udarcu kopita Odinovega osmeronogega konja ob tla. Znanstveniki sicer ponujajo mnogo bolj dolgočasno razlago, povezano z ledeniškimi poplavami po koncu zadnje ledene dobe. Majhno jezerce pod 100-metrskimi pečinami je dom številnim ptičem, katerih čivkanje se razlega precej daleč.

Naslednji na seznamu je bil Dettifoss na reki Jokulsa, najbolj pretočen slap Evrope. Čeprav je zaradi sedimentov blatno rjave barve, je slap dovolj mogočen, da so ob njem snemali odlomke iz filma Prometej.

Dettifoss

V bližini se najajajo stara polja lave, prekrita s formacijami bazaltnih stebrov. Tako se oblikujejo ob počasnem hlajenju lave.
Ker je dolino zajela senca in je postalo mraz, smo za večerno telovadbo tekli do njih.

bazaltni lok

Odločili smo se, da bomo taborili ob Grenlandskem morju. Da smo našli primeren prostor, samo se parkrat peljali nekaj kilometrov v eno smer, nato pa še nazaj.

sončni zahod je bil popoln. manjkali so samo še leteči samorogi

tako pa zgleda noč sredi poletja na severu Islandije. posnetek je nastal ob enih zjutraj

Če zgornji sliki nista dovolj za cedenje slin in zavidljive vzdihe, smo takole zajtrkovali:

če so bili do zdaj najboljši kosmiči ob gejzirju, so tole novi favoriti

Po zajtrku smo se odpravili raziskati okoliško obalo iz črnega vulkanskega peska. Arktično morje je presenetljivo slano in niti ne tako mrzlo, kot bi človek pričakoval. Zdelo se mi je, da ima med 8 in 10 stopinj.

Naš avtomobilski najemodajalec James nam je v bližini priporočil gledanje kitov v Husaviku. Seveda smo si ime kraja narobe zapomnili in mislili, da je to bolj proti zahodu, zato smo v tem mestu samo pojedli ribjo juho in lenobno posedali na soncu, ki nas je zapeklo do ljubke rožnate barve.

Husavik

Siti in zadovoljni smo odrinili proti jugu do jezera Mývatn, ki ima povprečno globino dveh metrov. Kompenzira jo s svojo osupljivo površino 34 km². Taka mlakuža je idealno prebivališče rojev muh in ostalih insektov, zato smo si raje ogledali noro okolico.
To območje je nedaleč stran od aktivnega vulkana Krafla. Posejano je z blatnimi vrelci in fumarolami. Tu obratuje geotermalna elektrarna s 60MWe moči.

elektrarna v pokrajini kot z drugega planeta

mlado polje lave

ne le, da pokrajina zgleda kot z drugega planeta, tudi smrdi povsem nezemeljsko

brihtni Islandci so lepo poskrbeli za turiste – tale sekreTuš stoji par mestrov stran od ceste, iz njega neprestano teče topla voda.

V pravem potepuškem duhu smo si pod zgornjim tušem umili lase (in nekdo izmed nas, ki naj ostane neimenovan, si je tu pobril levo nogo – potem smo postali že preveč zanimivi za mimovozeče). Super ideja!

Z vetrom v laseh in poskoki med koraki smo si ogledali Dimmuborgir, tvorbe lave, ki zgledajo kot park, poln naravnih skulptur. Islandska folklora razlaga, da je tam pristal satan ob padcu z neba, to naj bi bil tudi vhod v pekel. Z dokazi podkrepljeno pa je, da je pred 2300 leti deset metrov debel tok lave prekril plitvo jezero, ki je ob stiku z njo zavrelo in proti površju lave spuščalo mehurje pare. Njena skorja se je s časom udrla, te votle tvorbe pa se še danes dvigajo nad okolico.

Dimmuborgir, dobesedno “Temna mesta”

tole ni pravi vulkanski krater, ampak samo ponaredek

Malce se nam je že mudilo, zato smo se napotili proti zahodu. Ob slapu Goðafoss (“božji slap”) smo prečkali reko Skjálfandafljót, ne da bi se zavedali, da je znan. Prav zato se nam je zdel presenetljivo lep. Poleg tega smo zadnje dva dni slapove prav zares pogrešali.

tisti zadaj je božji slap. tale ovinek tu spredaj gotovo ni dovolj slaven, zato mu posvečam pozornost. hudičevo mraz.

Odločili smo se prespati v dolini naslednje ledeniške reke, da bi se zjutraj lahko vsaj malo očedili. Bilo je zelo mraz, vrhovi doline so bili pokriti s snegom, pa se sploh niso zdeli visoki.

polomili smo sprednjo palico šotora in takole improvizirali. lepo je vidna tudi Bear-Grylls-stil pokrovka v akciji

Jutranje umivanje v reki je bilo prava muka. Kar smo počeli, se je očitno zdelo rahlo bizarno tudi nekemu avtu, ki se je ustavil v naši bližini in si nas z zanimanjem ogledoval. Na srečo so bili dovolj vljudni, da nas niso pričeli drezati s palico.
Čeprav sta draga sopotnika zasmehovala mojo idejo o peskanju ostankov hrane iz kastrol, se je izkazala za povsem uporabno.

pot po jugu

Noč v Þingvellirju ni bila strašno prijetna. Ker je moj šotor primeren za tri pritlikave osebe brez prtljage, sem noč preživela na zadnjih sedežih avta. Ne vem, zakaj sem bila tako živčna, ampak zdelo se mi je, da se vanj zaletavajo besne ovce, čeprav se je najbrž samo veter. So pa sicer blejale v bližini. Zjutraj smo čimprej spakirali in se pobrali, preden bi nas ošteli jezni kmetje ali pa čuvaji parka, in se podali na pot proti gejzirju Strokkur.

curek izbruhne 15 – 20 metrov visoko vsakih 7 minut, čeprav se je meni zdelo dvakrat počasneje

takole pa zgleda vegetacija ob žveplenih izvirih. voda je preverjeno res zelo zelo vroča

Na parkirišču pri gejzirju smo si privoščili zajtrk. Mislim, da corn flakes do takrat še nikoli v življenju niso bili tako dobrega okusa :)

Naslednja postojanka je bil slap Gullfoss oz. Zlati slap na reki Hviti, na katerem so nekoč hoteli postaviti hidroelektrarno, a je Sigridur, hči nekdanjega lastnika slapu, to preprečila. Kako kul bi bilo imeti v posesti slap, ha? Po drugi strani pa nisi lastnik ničesar oprijemljivega, saj reka lahko presahne. No ja, verjetno to drži za marsikaj.

v živo zgleda zelo impozantno. najbrž v poletnih nočeh še bolj, saj takrat naokrog ne mrgoli turistov

Hjálparfoss. teli bazaltni stvori me vsakič znova navdušijo

Moj prijazni voznik mi je na zmeljvidu obkrožil par zanimivih stvari v teh koncih, ki so sicer precej skrite, vendar baje še toliko lepše. Zanašali smo se na smerokaze ob poti, pa vendar smo eno stvar opazili šele, ko smo se po ovinkasti makadamski cesti odpeljali mimo, ene nismo našli, ena pa je bila še osem kilometrov hoje stran, ura pa 8 zvečer.

random piknik

Tako smo si ogledali samo še spodnje slapove, katerih imena na žalost ne poznam. Ne morem se odločiti, če so mi bili ljubši kot Glymur, ampak vsekakor so na mojem seznamu top 2 čudovitosti Islandije.

tale dolinica je bila prav magična – za vsako skalo je bil dugačen, kristalno čist potoček z mini slapom in pisanim mahom

Prespali smo v kampu, polnem pijanih Islandcev. Ob treh zjutraj so naokrog tekali majhni otroci, njihovi starši pa so veseljačili še dlje. Bržkone so pili doma zvarjen alkohol, saj ne Islandiji lahko kupiš alkoholne pijače samo v specializiranih državnih trgovinah, pa še drage so. Pločevinka lokalnega piva je v tej trgovini 2-4€, najcenejše vino 10€. Likerjev sploh nismo opazili. V barih se cene potrojijo. Poleg tega se njihovo pivo razen z imenom (Viking) ne ponaša z nobeno posebnostjo. Vsekakor pa se počutiš precej možato, če piješ 8% pivo s tem imenom :)

Nadzor nad alkoholom ni edina posebnost islandske vlade, imajo namreč tudi državno religijo, ki je neka sorta luteranstva. Zanimivo, glede na to, da so bili nekoč pogani. Sicer pa po pričakovanjih niso goreče religiozni.

Naslednji dan smo se kot pravi turisti zapeljali do Seljalandsfossa, ki nas je učinkovito premočil do kože, namreč možno se je sprehoditi za njim.

naravni tuš

Kot malo manj pravi turisti pa smo si ga želeli ogledati še od zgoraj. Ugotovili smo, da prek tiste pečine padajo štirje slapovi, in se zadovoljili z bingljanjem nog čez enega izmed ostalih.

malo manj konvencionalen pogled na Seljalandsfoss. kaj naj rečem, preobilja turistov pač ne maram na slikah, zato sem jih učinkovito skrila za hrib

majhni majhni ljudje in postrani postrani horizont

ta zvedavi ptič nas je kar dolgo obletaval z vseh strani

Naslednji na seznamu je bil Skógafoss. Na poti do njega smo pešačili do nekega naravnega bazena, kjer se je Javor kopal v vodi, polni alg, soli in okopalkanih tujcev vseh starosti in oblik. Moram priznati, da so mi bili prejšnji slapovi bolj všeč. Najbrž je temu botroval predvsem njihov vrstni red. Res, v teh parih dneh smo jih videli obilico. Dnevi, ki so sledili, so bili brez njih malce čudni.

Skógafoss. 60 metrov visok vodopad

pogled od zgoraj na reko Skógá mi je bil bolj všeč

Pot smo nadaljevali proti jugu, natančneje do rta Dyrhólaey, ki je znan po naravnem loku vulkanskega izvora ter gnezdišču njork. Meni bo ostal v spominu predvsem po božjastnem vetru. Ničhudegasluteč smo parkirali na standardni razdalji od ostalih avtomobilov, kar se je izkazalo za neverjetno slabo idejo takoj, ko je Anže odprl vrata in jih je veter prav nič ljubeče treščil v sosednje vozilo. Dejansko se je bilo možno naslanjati na veter, ki nas je držal pokonci. Čeprav se sliši zabavno, ni bilo prav nič prijetno. Vseeno lahko rečemo, da smo tam preživeli par ur, čeprav smo jih preždeli v avtu, da bi počakali nesrečnega voznika, ki smo ga oškodovali. Po več kot uri brez uspeha smo misleč, da ga je odpihnilo, pustili listek z našo telefonsko in se odpravili naprej.

Dyrhólaey. veter in nobene njorke na spregled

Čez par ur nas je le poklical. Izkazalo se je, da sta bila to mlad par turistov, presrečen, da smo pošteni in nismo pobegnili s kraja zločina. Tukaj ti drugega pravzaprav sploh ne preostane, saj so vsi tako prijazni. Najbrž se še kriminalci vzorno vedejo. Zanimivo, saj je tu nekoč veljajo prav surovo “pravo”. (Po prihodu domov sem opazila, da se je cena za najem našega avta povišala za trikrat – upam, da ne zato, ker smo Jamesu povzročili stroške zaradi zavarovalne premije.)

predvidevam, da je tole kompozicija nekoč vulkanskega otočka in rečno-ledeniških sedimentov. meni zelo všečno

Bolj kot smo se bližali ledeniku Vatnajökull, bolj so se gore zavijale v zlovešče oblake. Ledeniški jeziki so se zdeli tako blizu, da bi se jih lahko dotaknili, čeprav smo bili nekaj kilometrov stran. Zrak je povsem čist, zato se vse zdi na dosegu roke.

ledeniški jezik se lenobno razprostira po pobočju

Utaborili smo se v kampu v naravnem parku Skaftafell, obkroženem z različnimi pohodnimi potmi. Aktivnosti so si sledile po pomembnosti – postavljanje šotora, brcanje hekija in večerja.

quick macaroni in škatla kosmičev, ki se je s pomočjo srebrnega selotejpa in Javorjevih spretnih prstov do konca potovanja prelevila v pokrovko

Ob dveh ponoči smo se odločili obiskati znamenit slap Svartifoss oz. črni slap, obdan z nadzemeljskimi bazaltnimi stebri. Ko smo se ob štirih zjutraj peš vračali s hriba, je že deževalo.

skala pod slapom me spominja na obelisk iz Odiseje 2001, na srečo pa se podobnosti s tem tudi končajo

Naslednji dan smo si za zajtrk ogledali laguno Jökulsárlón. Njen ata je ledeniški jezik Breiðamerkurjökull, le kilometer in pol oddaljen od morja, znamenita pa je po plavajočih ledenih gorah.  Tam so celo snemali Bonda, Batmana in Tomb Rider. V zadnjih 40 letih se je jezero povečalo za štirikrat in postalo najgloblje islandsko jezero z 248 metri globine. Na poti smo videli, kakšno pustošenje pusti za seboj reka Jökulsá, kadar narase. Odnaša ceste in železne mostove, katerih ostanki še zdaj stojijo ob novi cesti kot spomenik neustavljivi moči narave.

ta par prav nič prijetnih ptičev je za dobro jutro napadel Javorja, ker se je nevede preveč približal gnezdišču

ledene gore se skrivnostno dvigajo iz megle. ko se krušijo, pokajo tako glasno, da se ti zdi, da so žive. in prav zares so modre barve

ko se je megla dvignila, smo zagledali ledenik. ledeni kristali na gorah so se v živo magično lesketali v sončni svetlobi

umetniški primerek islandskih lišajev

Na poti proti vzhodu smo se ustavili, da smo kupili hrano in si ogledali par starih podeželskih hiš in hecnih sipin iz črnega vulkanskega peska, pokritih s travnatimi klobuki. Naš cilj je bilo mestece na vzhodni obali, katerega imena ne znam napisati. Na poti smo odkrili luštno nogometno igrišče z žogami ter ga izkoristili za večerno telovadbo.

me zanima, če sploh zmorem pravilno izgovoriti to ime (naša končna postaja si je lastila podoben neizgovorljiv naziv)

vasica ni imela samo najljubkejšega malega pristanišča, hecnega imena in super igrišča, ampak tudi cerkvico kot iz lego kock

prisrčen oven z asimetričnimi ušesi. na Islandiji so živali enakovredni udeleženci v prometu. tale gospod je poznal prometne predpise