Gokarna —-> Hampi

Živjo! Slišim, da se nekateri pritožujete nad pomanjkanjem novic s tega konca sveta. Hvala in oprostite!

pogled na Kudle beach v Gokarni

standardni prizor

še en standardni prizor

petkilska „king fish“ za fishclub, vsakovečerno masovno pojedino

moje in podganje gnezdo

predsoba

jutranja paša

predpriprave na marčevski festival

idli s chutneyem in kokosom, tipičen indijski zajtrk

glavni trg v Gokarni, skupaj s svetimi ghati in krematorijem (kar se zavoha)

Filip, Šved, ki živi v Mumbaju in snema filme

tejle madam sem pomagala dvigniti tovor na glavo. to tehta kakih 25 kil, ona pa ne vem, če dvakrat toliko. noro. zahodnjaki smo totalne mevže

vsi tovornjaki so takole praznično okrašeni

popravilo mojih sandalov. Ko so se strgali tretjič, sem za 3 rupije kupila gromozansko iglo

Angelo, makrame mojster iz Nemčije, zaradi katerega imam popust v Manju’s place v Hampiju, in čudovito zapestnico

tempelj, kjer zajemamo pitno vodo

večerna pot nazaj na Om

ribja tržnica

pri zdravniku

Mahalaxmi restavracija, kjer vsak dan jemo in kjer srečaš še več makramejčanov

večerni market na Kudle beach

najlepši sončni zahod – Sonce se je za spremembo utopilo v morju in ne v motnem zraku

Anilove jembe postajajo moje

big brother is watching you on Gokarna beach

ljubim take general store, kjer lahko kupiš vse od vodovodne napeljave do kosmičev, šampona in električnih pretvornikov (samo elastike niso imeli – to prodajajo tam, kjer imajo orodje:)

opičja familija

lupčka na rito od očeta, nato pa dojenje pri mami

tko pa zdej zgledam, totalen hipster :D ampak v vasi s par tisoč ljudmi sem imela srečo, da so sploh imeli optika

Gokarniške soline

Priznam, da so si bili zadnji dnevi podobni kot jajce jajcu. Na dober način. (Ponavljajoče se slike so posledica kronološkega uploadanja.) Postelja je namenjena največ dvema bitjema, ne štirim. Na žalost nisem dobila popusta.

Ušesa so zdrava. Dohtar mi je predpisal antibiotike za 24 rupij (0,35€), konjsko dozo paracetamola, ki ga seveda nisem vzela, in ušesne kapljice. Poleg tega sem požrla še tablico probiotikov za en evro (morda bi jih morala kako kilo uvoziti v Evropo, so res poceni).

Na nedeljskem spontanem jamu sem med drugim spoznala Karthika, ki se seli iz Delhija v Bangalore. Njegovo potovanje z avtom traja že dva tedna, saj se po poti ustavlja v Goah, Gokarnah in drugih čudovitih krajih. Tako sva v torek opoldne s peturno zamudo odrinila na pot proti Hampiju. Razen ugodnješe ure in hitrejše poti (javni avtobus odrine ob šestih zjutraj iz Gokarne in prispe v Hospet 20km iz Hampija, privat pa ob enajstih zvečer zapusti Ankolo, 30km iz Gokarne, in te v Hampi dostavi ob štirih zjutraj – oba sta skratka bolj primerna za ljudi vampirske sorte), je bila to kar draga izbira, saj indijski način vožnje zahteva neprestano bremzanje in pospeške, kar pokuri kar precej bencina.

Nekje na sredi poti sva ob cesti zagledala sejem bikov in si ga seveda ogledala. Mislim, da tam zelo redko vidijo belce. Poleg neke domačinke sem bila edina nosilka XY kromosomov, saj so prodajali le moške primerke goveda, vse lepo okrašene.

V Hampi sva prispela v temi in se komaj zmenila za sobo za 350 rupij. Ljudje so najbrž mislili, da sva poročena, čeprav nisva oddajala nobenih takih znakov. Zjutraj sva šla v Virupaksha tempelj, potem pa on na pot, jaz pa sem z mojo gigantsko muzikalno prtljago preplula reko Thungabadra in se namestila na strehi za 75 rupij (1€ :). Do nje se pride po ozki brvi med riževimi polji. Luštno in srednje nevarno, če si otovorjen kot mula. Še bosa sem se enkrat skoraj zvrnila v mlako, enkrat pa pomendrala kup gnoja. Po celem popoldnevu v vasi mi še niso sunili ruzaka/jemb, le tako naprej!

Med odsotnostjo sem z Bradom igrala backgammon in jembe v javnosti! Sicer ne mojh, ampak neke večje in globlje, pravi užitek (igrati, za poslušanje nisem ziher). Drugi me celo spodbujajo k temu, juhu!

Tako. Ura dneva porabljena na netu, zdaj pa grem jest in na jam session :)

fino bi bilo, ce bi ta racunalnik imel braillovo tipkovnico

Odkar se uradno pristevam med slepce, se mi zdi, da so vsi moji cuti otopeli, saj nikogar ne prepoznam. Ljudi iz mojega cafeja spoznam po glasu.

Mislim, da se me loteva vnetje usesa. Optik seveda ne dela zjutraj, ceprav je obljubil. Zdaj moram cakati v Gokarni se 5 ur, da lahko spregledam.

Edit kasneje: zdravnik je potrdil moje sume o infekciji uses. Pregled, dvoje antibiotikov, kapljice za usesa in probiotiki so bili vsi skupaj malo manj kot 4 evre.

Tako sem trenutno slepa, gluha in 3 dni ne smem v vodo. To najbrz dobim za kazen, ker je moja kocica 20 metrov od morja :)  Zdaj se moram samo potruditi, da se v temi ne polomim po skalah (upam, da ne klicem hudica s tem).

Ko dobim ocala, se bom intenzivno socializirala, si sposodila kolo in kupila se kaksno knjigo in se imela se bolj lustno.

Se 3 ure kasneje: ocal danes ni, baje bodo jutri ob desetih. O tem imam dvome, saj bo sobota. Morda bi bilo res bolje, ce bi jih sla narediti v Karwar (60 km stran).

Tegobam navkljub prisegam, da se imam strasno fino! Res me veseli, da je to potovanje tako lustno in je bila vecina mojih strahov odvec. Se manj kot dva tedna me locita do odhoda, najraje bi kar ostala tukaj.

cas leti v Gokarni

Ne vem, koliko dni sem v Gokarni. Mislim, da pet.

Vceraj sem porabila celo popoldne, da sem prisla do Kumte, 32 km oddaljene vasi, da sem stornirala karte za vlak. Namesto raziskovanja hribovitega Munnarja s cajnimi plantazami se bom se za par dni zataknila tu, saj je res lustno.

Super folk, kul plaza, dobra hrana samo uro hoje stran. V moji palmo-listnati kocici imam sicer podgane, mislim, da gnezdijo pod stresnim slemenom. Vsako noc ob petih zjutraj zganjajo cvilece orgije. Zjutraj telovadim (sem ena izmed redkih nerazsvetljenih nejogijev), plavam in pesacim do vasi na sladoledni zajtrk.

Danes naj bi asistirala pri snemanju acro joga videa, ampak je Indijski ocean med drugim jutranjim plavanjem pohrustal moja ocala. Okrog mene se je takoj nabrala gruca Indijcev, ki so se pretvarjali, da jih pomagajo iskati. Nezadovoljna sem na slepo odpesacila do vasi (enourna pot gre cez neko skalnato potko in se eno plazo), kjer neuspesno ze 2 uri iscem optika. Sredi dneva so stvari zaprte, saj je prevroce.

Sicer razmisljam o nakupu djemb. Bom videla, koliko denarja mi ostane, ko/ce dobim nova ocala. Dhol in bansuri ze imam :)  Bas sredje velikosti iz kameljega usnja in lesa jablane je 3500 rupij (50 EUR). Dvomim, da bi igrala tu, saj moje dlani proizvajajo najbolj nemogoce zvoke ever. Izdelovalci djemb zastonj instruirajo par ur na dan.

Mogoce pa lahko na ta nacin prepodim podgane, hmm hmm. Decision, decisions.

Nimam kaj dopsti slik tega raja, saj cele dneve skacem okrog v kopalkah in brez fotoaparata. Za ugodno vizualno predstavo priporocam googlanje Om beach, Kudle beach, Half-Moon beach, Paradise beach in Honey beach. Vse po vrsti vsebujejo cudovita fit telesa hipijev vseh starosti in narodnosti. Baje je na sosednji plazi celo en Slovenec!

Na dan prihoda sem se upala, da bom veliko plavala in da bom cez kak teden ze bolj fotogenicna, vendar mislim, da bom samo sirsa in temnejsa :) Pravijo, da tipi na teh plazah shirajo, punce pa se zredijo.

Morda imam zdaj, ko nic ne vidim, koncno dober razlog, zakaj sem zanic v frizbijanju?

Lepe pozdrave, cez par dni se bom naslednjic premaknila do internet cafeja, da vas obvestim o moji slepoti (lazem, v bistvu ta post obljavljam za nazaj.. :))

P.S.: Da ne boste prevec fovs – po soncnem zahodu ni varno kamorkoli iti sam. Zaradi pijanih Indijcev, skal, slepih krav, ki te v temi lahko panicno pomendrajo na plazi, in dejstva, da se med hojo po gozdu zlahka zgubis.

Aja, morje se ponoci seveda svetlika zaradi planktona!

pot

Dva zaporedna celonocna vlaka le nista bila tako strasna, kot sem bila pricakovala. Na prvem sem delala druzbo trem kul Avstralcem, na drugem pa je zame povsem zmanjkalo prostora. Tako sem spala na tleh pod budnim ocesom in molitvijo dveh katoliskih nun, da me sprevodnik ne vrze z vlaka. Ceprav imam zaradi 8-urnega rukanja trdih vagonskih tal pod mojim mehkim trupom povsod modrice, lahko to noc opisem kot uspesno. Na zalost pa sestri Anni ne morem povedati, da sem postala religiozna.

Aja, nekdo mi je na vlaku sunil superge. Adijo, moje strasno smrdljive ljube mi prijateljice :(

Zdaj povsod preventino hodim bosa, da ne bodo tudi sandali dobili nog. Nekaj bi bilo fino obuti za na letalo. Po eni strani se mi zdi kar kul, da se je vsaj kaj zgodilo na poti sem.

Edit zvecer: s tropom kul Izraelcev v popolni temi pecemo gigantsko ribo in poslusamo Gramatika. Super je.

Om

samo da veste, da sem se ziva! tukaj ni wifija, kanalizacije in tekoce vode, je pa zakon!