S kolesom okrog Istre ali tradicionalni junijski oddih #3

Pred vsakoletnim severskim piknikom na Krasu se greva za par dni potepat po bližnji okolici. Prejšnja leta sva šla na enkrat na Plitvice, drugič do slapov Krke in v Paklenico. Po navadi se za kakšen dan ustaviva v najbolj luštnem mini kampu v Starigradu, letos pa sva uresničila mojo željo, da končno vidim Kamenjak.

Ta je ravno prav blizu, da lahko v enem tednu v lagodnem tempu prideš do tja in nazaj, vmes pa plavaš in se potepaš po mestih. Na žalost sva letos naletela tako na cvetoče morje in rebrače, kot tudi na kar prevroče temperature za sredino junija.

Vse fotke so samo telefonske, ker sva že tako imela preveč prtljage (ko je rekel, da s sabo nosi prenosnik, sem bila 100% prepričana, da se heca – potem je bil vsega skupaj v uporabi točno tri ure v celem tednu, ena ura je bila posvečena gledanju Twin Peaks :).

Prvi dan sva se (pre)pozno odpravila od doma. Namesto prvih jutranjih sva tako lovila zadnje sončne žarke. Ičiće pri Opatiji sva dosegla ravno še ob pravem času, da sva postavila najin šotorček.

Za namakanje v morju sva bila preveč lačna in utrujena. Namreč moj prtljažnik se je vztrajno povešal in včasih tako močno zabremzal, da sem se ustavila na licu mesta kot zabetonirana. Raztovarjanje z njega v nahrbtnik je omililo problem, ne pa ga odpravilo.

Večerjala sva v sumljivo “poceni” restavraciji Galeb, ki je ne priporočam. Se še odločam, če je bila majhnost porcij plus ali minus, kajta hrana res ni bila dobra, ampak presuha, prežgana, gumijasta in slana vse hkrati. No ja, nič hudega. Po njej sva si privoščila nočni sprehod po obali, kar je bilo prijetno.

nisva naročila hemendex, ampak kalamare in zeleno pašto s škampi

Naslednje jutro sva seveda najprej malo lenarila. Pot ta dan bo krajša in zdaj veva, kako ukrotiti prtljago. Poleg tega so moji sandali od starosti razpadli takoj, ko sem jih dala na noge, prepereli kosi so kar odpadali. Super, skoraj pol kile manj za naprej :)

samo še zgornja polovica sandalov

Po ležernem zajtrku na obali (sladoled paše zraven), sva bila seveda tako sita, da se nama ni dalo premikati. Malo sva premišljala, če bi se spustila po spodnjem toboganu, ampak je zgledal še kar strašljivo. Sestavljen je bil iz pločevinastih trakov (tako kot zgornji del naše nape, torej z ostrimi robovi), bil je suh in odvrgel te je kakšen meter in pol visoko nad vodo.

V živo je zgledal rahlo grozljivo. Ampak če bi vedela, da naju južno od tukaj čaka samo še umazano morje, bi se mogoče vseeno okopala. Res sem si želela skočit s tistih klifov na Kamenjaku – no, na koncu nisem… :(

Pot ta dan je imela bolj ali manj dober razgled na morje na najini levi. Kar na zemljevidu zgleda precej ravno, je po ustaljenem pravilu v resnici skoz gor in dol. In ko končno prilezeš tistih 300m visoko, se takoj spustiš in splezaš nazaj. Parkrat. Zadnji vzpon od Labina do Barbana je bil morilski – vročina in obadi, bila sva tudi že brez pijače in hudo lačna, ker se nama v Labinu ni ljubilo iskati Lidla. Ampak Barban, ki je sicer povprečna istrska vas, se mi je potem zdel tako imeniten! Imel je trgovino in vodnjak :)Neka britanska družina je cel klanec prekolesarila na poni-tandemih v japonkah. Javor, ki je peljal kakšen kilometer pred mano, je sicer rekel, da so jih po klancu potiskali navzgor.

Zatem je kolesarjenje postalo lažje, saj je šlo pretežno navzdol. Ceste in prometna kultura v južni Istri pa nama nikakor niso všeč. Prometa je bilo precej in obnašali so se, kot da jim za kolesarje sploh ni mar, v glavnem domačini. Razen v okolici Pule, tam so se trudili, da bi naju čimprej zbrisali s ceste. To je bilo res neprijetno in zaradi tega se mi je kar zamerila. Ne le, da so ozke ulice v mestu kolesarjem nevarne, tudi tam, kjer je prostor, so kolesarske steze neučinkovite (ločene z visokimi robniki ali ograjami, da je sploh nemogoče priti do npr. nakupovalnega centra). Ko sva dosegla Premanturo, se nama je odvalil kamen s srca (in z nog). Nastanila sva se v Kranjskem kampu, čeprav sva potem ugotovila, da bi bilo glede na predsezono v sosednjem boljše. Šotor sva postavila na ozemlje zelo glasnega ščinkavca, ki sva ga krstila za Teodorja. Teodor je neumorno prepeval vedno isti napev, ampak ko je po parih dneh končno privabil samičko, je sam zbežal stran. Butko, nama je bil neskončno všeč, čeprav nama je kakal po šotoru, oblekah in kolesih.

tale kakec na hlačah vsekakor ni moj…

Tu sva ugotovila, da morje cveti. Ko sva naslednje dni raziskovala Kamenjak (najprej s kolesi, ha ha – Javor ima specialko… pa tudi sicer se je prah lepil na verigo in verižnike, da je kar škrtalo), sva ugotovila, da na njegovem južnem delu ni nič bolje. To ostalih turistov ni pretirano motilo, jaz pa sem raje ostala na kopnem (seveda sem morala točno takrat tudi dobiti menstruacijo, da sem poflekala šotor in hlače in najbrž še kaj).

dinozavrove stopinje

Na izletu po Puli se je zdelo, da sem izgubila denarnico (kakšen mesec kasneje se je izkazalo, da sem jo tako učinkovito potisnila v gube kolesarske torbe, da sem jo našla šele, ko so kovanci zažvenketali v sicer prazni torbi… seveda po preklicu dokumentov in že zdavnaj doma). Na zunaj sva si ogledala glavne znamenitosti in obtičala v Avgustovem hramu, ko je imel pred njegovimi vrati nek zbor večerni nastop.

Siceršnji namen je bil tudi najti plinsko bombico, kar je bila misija nemogoče. Obredla sva bencinsko, tehnične trgovine, splošne trgovine s hrano in plinarno, ki pa je bila že zaprta. Tako je bilo potovanje po sledeh “izgubljene” denarnice naslednji dan kar dolgo. Zanimivo je bilo, da so bili takrat vsi sogovorci neskončno prijazni do kolesarjev. Na policiji pa se jim je zdelo čudno, zakaj bi sploh prijavila izginotje denarnice, saj je vendar nikoli ne bom dobila nazaj.

Javorju je tudi izginil telefon, ki ga je dal polnit na polico v sanitarijah. Telefon, ki je bil star in je bil pravzaprav že razvalina z razbitim ekranom. Po raziskovanju, kateri norec bi ukradel tak aparat, se je izkazalo, da je v kampu tudi kolonija otrok s posebnimi potrebami. Eden izmed njih je bil kleptoman, ki je vzel telefon in prelomil sim kartico.

Preostale dni sva še malo preizkušala različne kotičke Kamenjaka, ampak priznam, da zaradi spleta okoliščin ni bilo tako super, kot sem pričakovala, da bo. Največje razočaranje je bilo spoznanje, da sem navadna šleva, ki si ne upa skočiti z znamenite pečine, pa sem kot otrok z veseljem skakala s take višine (leto ali dve nazaj sem šla v kamp, kjer sem kot otrok preživljala počitnice. Ko sem splezala na svojo najljubšo skalo, sem gor 20 minut mečkala, kako bom prišla dol, preden sem končno skočila… ne vem, kako sem se v otroštvu lahko odrinila dlje).

Vtis je popravil Rovinj. Kolesarjenje do tja je bilo kratko in prometna kultura zmeram boljša. Poleg tega ljubim Limski kanal (prej omenjena skala se nahaja v njegovi severni steni). Ker nisem imela denarnice (in ker nisva hotela še bolj izzivati sreče v okolici Pule), sva preskočila obisk Brionov.

Kamp ni bil nič posebnega, bolj za enodnevne postanke, najini motoristični sosedi pa so bili prijazni. Rovinj je bil prijeten, čeprav se je kar trlo turistov. Dobro sva jedla, poslušala prijetno glasbo pri cerkvi in brala knjige na plaži v parku Škaraba. Tu imajo vsaj dovolj skalnatih plaž s senco.

Pred piknikom sva se mimo Limskega kanala peljala mimo Filipinov (nič čudnega, da sem bila utrujena :)) in se za en dan ustavila še v Savudriji, kjer je bilo morje končno čisto in niti ne meduzasto!

Bilo je že tako vroče, da je pri spustu v Limski kanal okrog ušes pihal vroč veter kot iz fena. Ne vem, kako Javor vse to spelje brez večjih naporov, mene vsaka dodatna stopinja upočasni za 5-10%.

Na dan piknika sva morala samo še prebroditi slovenski del Parenzane. Tokrat sem se za razliko od sicer odločila del odpeljati po glavni cesti, kar je bila napaka. Pihalo je tako močno, da bi naju sunki vetra parkrat skoraj zvrnili skupaj z vso prtljago. Po tem sem bila že tako zmatrana, da sem šla že po 20-metrskem klančku tako počasi, da sem se morala ustaviti in preveriti, če je kaj narobe z mojimi zavorami. Pa ni bilo, nekaj je bilo narobe z mojimi nogami :|

Na piknik sva, seveda, kot vsako leto prišla zadnja… :D  Hvala, da nama nikoli ne pojeste čisto vsega in da so sladice vedno zadnje na vrsti!

Nauk: naslednjič tak izlet izvedi 3 tedne prej, v začetku junija.

Tradicionalni junijski oddih #2

Mislim, da malo pozabljam pisati o izletih. Naknadno se potem spomnim, da sem prejšnje leto vseeno nekje bila, ups.

Lani sva šla v zadnjem tednu junija z avtom do Plitvic in nazaj grede odkrila najin najljubši kamp.

Letos pa sva po tradicionalnem severskem pikniku na Krasu, kamor sva kolesarila (in tradiconalno spet prišla zadnja), oprtala kolesi na Krmončka (to je mamin avto) in se podala najprej v Starigrad. No, vmes sem v Ilirski Bistrici dala telefon na streho Krmončka in odpeljala… Javor pa je svojega samo zgubil nekam pod predpražnik. Ko sva ob polnoči prišla v najin kamp, sva bila že precej slabe volje. V temi sva postavila novi šotorček (Vango banshee 300, ki je naravnost imeniten), zbudila cel kamp, na srečo precej prazen, in se odločila, da sva prelena, da bi že naslednji dan podrla šotor in ga na kolesu nesla do slapov Krke, kot je bil prvotni načrt. Potem sva v šotor dala še napihljivo posteljo, ampak ko sva jo napihnila, sva segala praktično do stropa, ko sva ležala na njej.

en meter od morja v najinem najljubšem kamp(k)u

Naslednji dan sva se počutila krivo, ker sva prelena za do Krke, zato sva odkolesarila samo do Zadra. Tam sva si ogledala rimski forum in staro jedro, z drugim očesom pa sva bila vseskozi na najinih kolesih.

Nazaj sva se prav luštno obirala in uživala ob pogledu na Paklenico.

Seveda dan ne bi bil popoln brez ustavljanja v Starigradu in sladoledanja. Zato sta naju ujela tema in burja, da sva po magistrali komaj prilezla teh par kilometrov nazaj do kampa.

Naslednji dan sva spakirala in se odpeljala do kraja Obrovac, ki ima z ostankov gradu lep pogled nad reko Zrmanjo, sicer pa je mesto duhov.

Popoldne sva prispela do Skradina (najbrž sva se zjutraj res obirala), se sprehodila po mestecu in postavila šotor v res nezanimivem kampu.

popotniška gastronomija: XXL obrok polente z mlekom

Naslednji dan sva cel dan prebila v parku slapov Krke. Kaj je lahko lepšega kot žuborenje vode in bujno zelenje v poletni pripeki? Seveda sva se tudi kopala v tolmunih, je bilo bolj osvežilno kot morje.Ker najbrž ne bova vsako poletje hodila v hrvaške narodne parke, sva si privoščila tudi izlet z ladjico. Najprej na otoček s samostanom Visovac, potem pa do Roškega slapu.

Ta prizor je bil enkraten.

Ker nisva hotela še en dan spati v tem kampu, sva štartala proti Šibeniku. V temi (to je najina téma) sva se utaborila izven mesta nasproti otoka Krapanj v kampu, ki je kičasto posnemal avstrijsko alpsko estetiko.

Zjuraj sva zajahala kolesi na izlet do Šibenika. Ta dan je bilo sprva oblačno, ampak kar primerno za izlet. Trdnjava Svetega Nikole naju je navdušila, čeprav nisva mogla noter. Tako mogočno je usidrana v zaliv, vanjo pa se da vstopiti samo s čolna.

V mestu sva si od zunaj ogledala znamenitosti in pojedla grešno dober in drag sladoled z obratnim pogledom od tega zgoraj.

Ta lenoben izlet je povsem prijal, ampak sva komaj čakala, da se vrneva v Starigrad. Tokrat nama je uspelo prehiteti temo! Zavzela sva isti prostorček kot prej. Zjutraj pa naju je čakalo neprijetno presenečenje. Namreč neka nemško govoreča mlada družina se je odločila postaviti svoj monstruozni šotor nama pred nos. Ne le, da so se razprostrli čez tri parcele, vrvi in hladilnik so nama namontirali direkt pred vhod. Pa je bilo okoli še dosti prostora v senci in se res ne bi bilo treba naseliti praktično v najin šotor. Če sem se bala, da bo dojenček glasen, se je v primerjavi s svojima roditeljema obnesel kot pravi angel. Starša sta se očitno zataknila v neko povratno zanko, kjer sta ubogemu potomcu kar naprej brnela iste zvoke.

Ne-zasebnost naju je vsaj malo spodbudila, da sva se naslednji dan zmigala v Paklenico. Naredila sva krog do Crnega vrha in nazaj čez Anića kuk, vse skupaj kakšnih 8 ur hoje. Na žalost sva podcenila vročino ta dan in večino vode spila prezgodaj.

na Crnem vrhu

Javorja je to kar zdelalo in se je po sončnem delu poti izven gozda vlekel bolj kot jaz, kar je bilo gotovo prvič in zadnjič. Meni se je takrat zdela dobra ideja piti vodo iz nekega zapuščenega rezervoarja, zvečer malo manj, ko me je zvijalo v trebuhu. Na srečo je Anića kuk nizek in ima lep razgled na morsko stran, ker ni šans, da bi brez vode lezla na višji hrib, sploh tako gol in skalnat.

poged z Anića kuka

Na njem je še Strava omagala. Pot navzdol nama je prekrižala čreda trmastih koz.

Ko sva bila proti sončnemu zahodu nazaj na izhodišču, sva bila presrečna. Nekoč nama bo uspelo pravočasno vstati, da ne bova lezla naokrog po najhujši vročini in se vračala v temi :)

Po tem vročem naporu naju niti sosedje niso več motili, tako da sva z veseljem še kakšen dan lenarila v kampu. Je pa letos na žalost dražji kot lani, ko je bil res smešno poceni (mislim, da sva dala takrat kakšne 3-4€ na osebo, ampak priznam, da stari gazda ni ravno matematik svetovnega kova ;).

 

 

Špelica štiri

Čeprav imamo to sezono tako indijansko jesen, sem vendarle, čeprav z zamudo, vsaj opazila, da je konec poletja. Čas torej, da zabeležim moje prvo jadranje.

Skratka, Dešmanovi imajo po zaslugi svojega dedka strast do jadrnic. Trenutno sta v obtoku Špela 4 in 5.

Špelici se je na poti ob hrvaški obali pokvaril motor, Ada in Gregor pa nista imela dovolj počitnic, da bi bdela ob njej. Tako je nekaj dni počivala v luki na Korčuli, dokler je ni prevzela naslednja posadka:

Mia, San, Krista, Javor in moja malenkost

Do Splita smo šli z nočnim vlakom s prestopanjem v Zagrebu, od tam do Korčule pa s trajektom. Ker sem neskončno škrta, z Javorjem nisva rezervirala ležišča na vlaku, ampak sva spala v svojem kupeju. Bilo je povsem luštno, razen nočnega vetra skozi vse mogoče špranje, kar je rezultiralo v kratkem grlobolu in malo daljšem herpesu zaradi padca odpornosti.

Korčula

Na Korčuli smo se vkrcali na avtobus, ki nas je odpeljal na drugi konec otoka v Velo luko, kjer nas je čakala naša barka. Juhu!

Tam smo se strašno razkomotili po Špelici in na sosedovem luksuznem gliserju, saj smo morali še tri dni čakati, da je del motorja prispel in sta ga vrla mehanika vgradila. Če ne bi bila privezana na bok nekega drugega gliserja, ki je bil privezan na tega, se to seveda ne bi zgodilo. Tako pa smo pri karnaprejšnjem skakanju čez tuje krove ugotovili, da je bolj udobno sedeti na njihovi palubi.

Pridružil naj bi se nam še šesti član posadke, Goran, ampak se ni. Vzelo ga je nebo. Njemu v čast smo preimenovali majhen gol otoček blizu Vele luke v Otok Svetega Gorana.

Med počitnikovanjem in ljubim brezdeljem je Krista super kuhala. Naša prehrana je bila sestavljena iz pretežno paprik, le-te smo iz neznanih razlogov kupili na vsakem izletu v trgovino. Imeli smo jih tak presežek, da smo jih jedli cel teden, pa jih je še ostalo.

Jaz sem raje pomivala posodo in pri vsakem obroku kakšen kos spustila v vodo. Od izgubljenega pribora sem nazaj iztauhala samo en kozarec. Javor je na tak način potopil na novo kupljene kopalke.

Ko sta postavna mehanika, nad katerima se je slinila 1/3 žensk na krovu (ne jaz), končno opravila svoje delo, smo odrinili. Ta dan nas je čakala kratka plovba, saj smo izpluli šele popoldne. Hitrost res ni bila vrlina teh fantov.

Naredili smo le kakšnih 30 km in se zasidrali v zalivu na otočku Ščedru. Plavali smo do obale, kjer je San iz starih vej sestavil improviziran splav in se odločil, da bo z njim priplul do Špele (od oka 150 metrov).

Čeprav je San skorajšnji doktor biokemije in res neverjetno genijalen, je najbrž is slike razvidno, kako se je njegov izlet končal. Do jadrnice je sicer prišel, ampak povsem moker in predvsem precej za nami, saj mu je splav sproti razpadal pod ritjo.

zalivski sosedje zvečer

Naslednji dan smo vstali ob petih zjutraj in ob vzhodu odrinili na pot. Sanov splav, ki smo ga zvečer privezali na bok, je odneslo ven iz zaliva, presenečeni smo z njega rešili eno vrv.

Sanova čedna kapa z bleščičastim srčkom I love Croatia <3

končno slike Špelice!

vetromer je še ena izmed stvari, ki pri Špelci ne obratujejo

Naslednji pristan je bil Drvenik veli, kamor smo se že čez dan zatekli zaradi napovedanega viharja.
Zasidrali smo se za valobran v zalivu, saj je grozila strašna burja. Nesrečno smo zapeli sidro v tla in se nespretno ujeli v past. Zvečer smo se privezali na bok nekih veselih starejših Italijanov, da veter ne bi butal Špele ob pomol. Na njihovem drugem boku je visela še nemška ali avstrijska jadrnica. To je bilo res lepo od njih.

Špelca ima oranžno plahto

Drvenik veli je luštkano mestece. Čez takrat še sončen dan smo se sprehajali po pokopališču in jedli sladoled.

stara zapuščena oljarna

pristna flora in favna

Veseli, da ni bilo napovedanega strašnega neurja, smo naslednji dan previdno izvlekli zataknjeno sidro in ga uspeli neugodno naviti na vitel. To je bila še kar slaba ideja.

Pluli smo do Kornatov in se zasidrali v zalivu na Mali Lavsi. Plavali smo okrog, z Javorjem sva bosa zlezla na vrh hribčka. Hotela sem odplavati do sosednjega otočka, ampak je bila pot čez skale do obale tako počasna, da me je prej ujel večerni mrak. Kasneje sem pogledala na zemljevid in ugotovila, da se otoček imenuje Veseljuh. Zdaj mi je še bolj žal, da nisem šla. Kakšno vedro ime!

Veseljuh

Edina hiša na Mali Lavsi je neka strahotno draga restavracija. Zvečer smo se odločili za kapitansko večerjo. Ker se nam ni dalo pripraviti čolnička, da bi se peljali do obale, sem plavala do tja in prosila natakarja, če nas pobere s svojim čolnom. To je tudi storil. Lačni smo naročili vsak svojo ribo in jih veselo pomljaskali. Ob računu pa nas je skoraj zadela kap, namreč za 4 ribe in liter slabega belega vina smo morali plačati 1200 kun, kar je preračunano več kot 30€ na osebo.

romantičen sončni zahod nad Malo Lavso

Glede na to, da je ta gostilna precejšnja luknja z dvakratnimi cenami rib v precej boljših restavracijah, smo temu ugovarjali. Komaj smo napraskali skupaj ostanke našega denarja in z grenkim priokusom prosili, naj nas odpeljejo nazaj do barke. Takrat pa je natakar zatrmaril, da se mu ne da. Potem nam je skušal še zaračunati 10 € za ta bajni prevoz stotih metrov v vsako smer. Če nam ne bi uspelo prepričati lastnika, da ga ukroti, bi naredili ropot čez cel zaliv in odgnali potencialne bodoče stranke (takrat je bilo že sredi noči).

NIKAKOR ne dati denarja tem nesramnežem, ni vredno

Veselili smo se, da bomo naslednji dan odrinili iz tega zaliva z neprijetnimi domačini in nekristalno vodo, toda glej ga zlomka, naslednje jutro motor ni hotel vžgati in nismo mogli izpluti. Obupani smo mahali mimoplovečim barkam in uporabili celoten repertoar jezikov, ki smo jih znali govoriti na krovu, da bi nam posodili kable za polnjenje akumulatorja (nezanemarljivo število: slovensko, hrvaško, rusko, angleško, nemško, italijansko, francosko in špansko).

Na žalost nihče ni imel teh kablov, mnogo ljudi pa je barke samo najelo in sploh ni vedelo, kaj bi radi. Ko jih je v zalivu ostalo le še nekaj, smo končno dobili pomoč. Sosed nas je navezal na svojo rit in nas potegnil iz zaliva do marine na sosednjem otočku. Da bi kot zadnji obtičali na otoku samo s tisto restavracijo, brez vode in denarja, bi bilo strašno.

naši rešitelji

V marini nam je možakar prijazno in zastonj posodil kable za vžig, ki pa niso prav nič pomagali. Z motorjem je bilo narobe nekaj novega. Do štirih popoldne smo se hecali s tem, nato pa sklenili, da imamo do sončnega zahoda ugoden veter in da v najboljšem možnem primeru lahko skozi plitve ožine med otoki odjadramo do Murterja.

takole zgledata Špelčino pogonsko kolesje in nezadovoljen San

kapitanka in njena desna roka preučujeta, kje bomo pluli, da ne zgubimo vetra in hrkati ne nasedemo

Če me spomin ne vara, smo pluli po samo štiri metre globokih plitvinah, z ugrezom Špele dva metra. Medtem, ko je Mia profesionalno krmarila prav do pristanišča, sta San in Krista telovadila po premcu, da bi rešila zagozdeno sidro. Ker smo se zelo majali na valovih, smo bili presrečni, da jima ni odvezano padlo v globine morja.

glavna krmarka Mia na ves glas poje gusarske pesmi

blizu Murterja nas je po desni prehitela podmornica

rdeča pika na sredi slike je Luna. v živo je zgledala noro!

Tako blizu smo morali prijadrati, ker nas niso hoteli priti potegniti skozi ožino. Ko nas je pobral navaden gumenjak, nam je bilo jasno, da bi vlečenje naše jadrnice trajalo celo noč. Tako pa nas je v eni uri potegnil do priveza, naslednji dan pa je bil tudi motor že nared za izplutje.

Tako smo samo še odpluli do Zadra, kjer smo Špelo predali naslednji ekipi, da jo je odpeljala do Portoroža. Tam so mehaniki povedali, da bi se potopila, če ne bi pluli in črpali vode iz motorja.

še zadnji kičasti zahod nekje blizu Zadra

Bil je lušten teden, poln dobre hrane, taroka in bolj ali manj zanimivih dogodivščin.

Na žalost nismo jadrali toliko, kot bi radi, in med skrbjo za Špeline vitalne dele tudi ni bilo zmeram časa za kopanje, kar je škoda. Verjamem, da je sicer jadranje čudovita izkušnja. Upam, da grem še kdaj, preden pozabim, kako se reče kateremu delu in kako se upravlja z njim. Tudi krmariti je zabavno.