Špelica štiri

Čeprav imamo to sezono tako indijansko jesen, sem vendarle, čeprav z zamudo, vsaj opazila, da je konec poletja. Čas torej, da zabeležim moje prvo jadranje.

Skratka, Dešmanovi imajo po zaslugi svojega dedka strast do jadrnic. Trenutno sta v obtoku Špela 4 in 5.

Špelici se je na poti ob hrvaški obali pokvaril motor, Ada in Gregor pa nista imela dovolj počitnic, da bi bdela ob njej. Tako je nekaj dni počivala v luki na Korčuli, dokler je ni prevzela naslednja posadka:

Mia, San, Krista, Javor in moja malenkost

Mia, San, Krista, Javor in moja malenkost

Do Splita smo šli z nočnim vlakom s prestopanjem v Zagrebu, od tam do Korčule pa s trajektom. Ker sem neskončno škrta, z Javorjem nisva rezervirala ležišča na vlaku, ampak sva spala v svojem kupeju. Bilo je povsem luštno, razen nočnega vetra skozi vse mogoče špranje, kar je rezultiralo v kratkem grlobolu in malo daljšem herpesu zaradi padca odpornosti.

Korčula

Korčula

Na Korčuli smo se vkrcali na avtobus, ki nas je odpeljal na drugi konec otoka v Velo luko, kjer nas je čakala naša barka. Juhu!

Tam smo se strašno razkomotili po Špelici in na sosedovem luksuznem gliserju, saj smo morali še tri dni čakati, da je del motorja prispel in sta ga vrla mehanika vgradila. Če ne bi bila privezana na bok nekega drugega gliserja, ki je bil privezan na tega, se to seveda ne bi zgodilo. Tako pa smo pri karnaprejšnjem skakanju čez tuje krove ugotovili, da je bolj udobno sedeti na njihovi palubi.

Pridružil naj bi se nam še šesti član posadke, Goran, ampak se ni. Vzelo ga je nebo. Njemu v čast smo preimenovali majhen gol otoček blizu Vele luke v Otok Svetega Gorana.

Med počitnikovanjem in ljubim brezdeljem je Krista super kuhala. Naša prehrana je bila sestavljena iz pretežno paprik, le-te smo iz neznanih razlogov kupili na vsakem izletu v trgovino. Imeli smo jih tak presežek, da smo jih jedli cel teden, pa jih je še ostalo.

Jaz sem raje pomivala posodo in pri vsakem obroku kakšen kos spustila v vodo. Od izgubljenega pribora sem nazaj iztauhala samo en kozarec. Javor je na tak način potopil na novo kupljene kopalke.

Ko sta postavna mehanika, nad katerima se je slinila 1/3 žensk na krovu (ne jaz), končno opravila svoje delo, smo odrinili. Ta dan nas je čakala kratka plovba, saj smo izpluli šele popoldne. Hitrost res ni bila vrlina teh fantov.

Naredili smo le kakšnih 30 km in se zasidrali v zalivu na otočku Ščedru. Plavali smo do obale, kjer je San iz starih vej sestavil improviziran splav in se odločil, da bo z njim priplul do Špele (od oka 150 metrov).

jadranje2014 0040

Čeprav je San skorajšnji doktor biokemije in res neverjetno genijalen, je najbrž is slike razvidno, kako se je njegov izlet končal. Do jadrnice je sicer prišel, ampak povsem moker in predvsem precej za nami, saj mu je splav sproti razpadal pod ritjo.

zalivski sosedje zvečer

zalivski sosedje zvečer

Naslednji dan smo vstali ob petih zjutraj in ob vzhodu odrinili na pot. Sanov splav, ki smo ga zvečer privezali na bok, je odneslo ven iz zaliva, presenečeni smo z njega rešili eno vrv.

jadranje2014 0070

Sanova čedna kapa z bleščičastim srčkom I love Croatia <3

Sanova čedna kapa z bleščičastim srčkom I love Croatia <3

končno slike Špelice!

končno slike Špelice!

jadranje2014 0086

vetromer je še ena izmed stvari, ki pri Špelci ne obratujejo

Naslednji pristan je bil Drvenik veli, kamor smo se že čez dan zatekli zaradi napovedanega viharja.
Zasidrali smo se za valobran v zalivu, saj je grozila strašna burja. Nesrečno smo zapeli sidro v tla in se nespretno ujeli v past. Zvečer smo se privezali na bok nekih veselih starejših Italijanov, da veter ne bi butal Špele ob pomol. Na njihovem drugem boku je visela še nemška ali avstrijska jadrnica. To je bilo res lepo od njih.

Špelca ima oranžno plahto

Špelca ima oranžno plahto

Drvenik veli je luštkano mestece. Čez takrat še sončen dan smo se sprehajali po pokopališču in jedli sladoled.

stara zapuščena oljarna

stara zapuščena oljarna

jadranje2014 0113

pristna flora in favna

pristna flora in favna

Veseli, da ni bilo napovedanega strašnega neurja, smo naslednji dan previdno izvlekli zataknjeno sidro in ga uspeli neugodno naviti na vitel. To je bila še kar slaba ideja.

Pluli smo do Kornatov in se zasidrali v zalivu na Mali Lavsi. Plavali smo okrog, z Javorjem sva bosa zlezla na vrh hribčka. Hotela sem odplavati do sosednjega otočka, ampak je bila pot čez skale do obale tako počasna, da me je prej ujel večerni mrak. Kasneje sem pogledala na zemljevid in ugotovila, da se otoček imenuje Veseljuh. Zdaj mi je še bolj žal, da nisem šla. Kakšno vedro ime!

Veseljuh

Veseljuh

Edina hiša na Mali Lavsi je neka strahotno draga restavracija. Zvečer smo se odločili za kapitansko večerjo. Ker se nam ni dalo pripraviti čolnička, da bi se peljali do obale, sem plavala do tja in prosila natakarja, če nas pobere s svojim čolnom. To je tudi storil. Lačni smo naročili vsak svojo ribo in jih veselo pomljaskali. Ob računu pa nas je skoraj zadela kap, namreč za 4 ribe in liter slabega belega vina smo morali plačati 1200 kun, kar je preračunano več kot 30€ na osebo.

romantičen sončni zahod nad Malo Lavso

romantičen sončni zahod nad Malo Lavso

Glede na to, da je ta gostilna precejšnja luknja z dvakratnimi cenami rib v precej boljših restavracijah, smo temu ugovarjali. Komaj smo napraskali skupaj ostanke našega denarja in z grenkim priokusom prosili, naj nas odpeljejo nazaj do barke. Takrat pa je natakar zatrmaril, da se mu ne da. Potem nam je skušal še zaračunati 10 € za ta bajni prevoz stotih metrov v vsako smer. Če nam ne bi uspelo prepričati lastnika, da ga ukroti, bi naredili ropot čez cel zaliv in odgnali potencialne bodoče stranke (takrat je bilo že sredi noči).

NIKAKOR ne dati denarja tem nesramnežem, ni vredno

NIKAKOR ne dati denarja tem nesramnežem, ni vredno

Veselili smo se, da bomo naslednji dan odrinili iz tega zaliva z neprijetnimi domačini in nekristalno vodo, toda glej ga zlomka, naslednje jutro motor ni hotel vžgati in nismo mogli izpluti. Obupani smo mahali mimoplovečim barkam in uporabili celoten repertoar jezikov, ki smo jih znali govoriti na krovu, da bi nam posodili kable za polnjenje akumulatorja (nezanemarljivo število: slovensko, hrvaško, rusko, angleško, nemško, italijansko, francosko in špansko).

Na žalost nihče ni imel teh kablov, mnogo ljudi pa je barke samo najelo in sploh ni vedelo, kaj bi radi. Ko jih je v zalivu ostalo le še nekaj, smo končno dobili pomoč. Sosed nas je navezal na svojo rit in nas potegnil iz zaliva do marine na sosednjem otočku. Da bi kot zadnji obtičali na otoku samo s tisto restavracijo, brez vode in denarja, bi bilo strašno.

naši rešitelji

naši rešitelji

V marini nam je možakar prijazno in zastonj posodil kable za vžig, ki pa niso prav nič pomagali. Z motorjem je bilo narobe nekaj novega. Do štirih popoldne smo se hecali s tem, nato pa sklenili, da imamo do sončnega zahoda ugoden veter in da v najboljšem možnem primeru lahko skozi plitve ožine med otoki odjadramo do Murterja.

takole zgledata Špelčino pogonsko kolesje in nezadovoljen San

takole zgledata Špelčino pogonsko kolesje in nezadovoljen San

jadranje2014 0162

kapitanka in njena desna roka preučujeta, kje bomo pluli, da ne zgubimo vetra in hrkati ne nasedemo

Če me spomin ne vara, smo pluli po samo štiri metre globokih plitvinah, z ugrezom Špele dva metra. Medtem, ko je Mia profesionalno krmarila prav do pristanišča, sta San in Krista telovadila po premcu, da bi rešila zagozdeno sidro. Ker smo se zelo majali na valovih, smo bili presrečni, da jima ni odvezano padlo v globine morja.

jadranje2014 0163

glavna krmarka Mia na ves glas poje gusarske pesmi

jadranje2014 0165

blizu Murterja nas je po desni prehitela podmornica

jadranje2014 0167

rdeča pika na sredi slike je Luna. v živo je zgledala noro!

Tako blizu smo morali prijadrati, ker nas niso hoteli priti potegniti skozi ožino. Ko nas je pobral navaden gumenjak, nam je bilo jasno, da bi vlečenje naše jadrnice trajalo celo noč. Tako pa nas je v eni uri potegnil do priveza, naslednji dan pa je bil tudi motor že nared za izplutje.

Tako smo samo še odpluli do Zadra, kjer smo Špelo predali naslednji ekipi, da jo je odpeljala do Portoroža. Tam so mehaniki povedali, da bi se potopila, če ne bi pluli in črpali vode iz motorja.

jadranje2014 0175

še zadnji kičasti zahod nekje blizu Zadra

Bil je lušten teden, poln dobre hrane, taroka in bolj ali manj zanimivih dogodivščin.

Na žalost nismo jadrali toliko, kot bi radi, in med skrbjo za Špeline vitalne dele tudi ni bilo zmeram časa za kopanje, kar je škoda. Verjamem, da je sicer jadranje čudovita izkušnja. Upam, da grem še kdaj, preden pozabim, kako se reče kateremu delu in kako se upravlja z njim. Tudi krmariti je zabavno.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s