S kolesom okrog Istre ali tradicionalni junijski oddih #3

Pred vsakoletnim severskim piknikom na Krasu se greva za par dni potepat po bližnji okolici. Prejšnja leta sva šla na enkrat na Plitvice, drugič do slapov Krke in v Paklenico. Po navadi se za kakšen dan ustaviva v najbolj luštnem mini kampu v Starigradu, letos pa sva uresničila mojo željo, da končno vidim Kamenjak.

Ta je ravno prav blizu, da lahko v enem tednu v lagodnem tempu prideš do tja in nazaj, vmes pa plavaš in se potepaš po mestih. Na žalost sva letos naletela tako na cvetoče morje in rebrače, kot tudi na kar prevroče temperature za sredino junija.

Vse fotke so samo telefonske, ker sva že tako imela preveč prtljage (ko je rekel, da s sabo nosi prenosnik, sem bila 100% prepričana, da se heca – potem je bil vsega skupaj v uporabi točno tri ure v celem tednu, ena ura je bila posvečena gledanju Twin Peaks :).

Prvi dan sva se (pre)pozno odpravila od doma. Namesto prvih jutranjih sva tako lovila zadnje sončne žarke. Ičiće pri Opatiji sva dosegla ravno še ob pravem času, da sva postavila najin šotorček.

Za namakanje v morju sva bila preveč lačna in utrujena. Namreč moj prtljažnik se je vztrajno povešal in včasih tako močno zabremzal, da sem se ustavila na licu mesta kot zabetonirana. Raztovarjanje z njega v nahrbtnik je omililo problem, ne pa ga odpravilo.

Večerjala sva v sumljivo “poceni” restavraciji Galeb, ki je ne priporočam. Se še odločam, če je bila majhnost porcij plus ali minus, kajta hrana res ni bila dobra, ampak presuha, prežgana, gumijasta in slana vse hkrati. No ja, nič hudega. Po njej sva si privoščila nočni sprehod po obali, kar je bilo prijetno.

nisva naročila hemendex, ampak kalamare in zeleno pašto s škampi

Naslednje jutro sva seveda najprej malo lenarila. Pot ta dan bo krajša in zdaj veva, kako ukrotiti prtljago. Poleg tega so moji sandali od starosti razpadli takoj, ko sem jih dala na noge, prepereli kosi so kar odpadali. Super, skoraj pol kile manj za naprej :)

samo še zgornja polovica sandalov

Po ležernem zajtrku na obali (sladoled paše zraven), sva bila seveda tako sita, da se nama ni dalo premikati. Malo sva premišljala, če bi se spustila po spodnjem toboganu, ampak je zgledal še kar strašljivo. Sestavljen je bil iz pločevinastih trakov (tako kot zgornji del naše nape, torej z ostrimi robovi), bil je suh in odvrgel te je kakšen meter in pol visoko nad vodo.

V živo je zgledal rahlo grozljivo. Ampak če bi vedela, da naju južno od tukaj čaka samo še umazano morje, bi se mogoče vseeno okopala. Res sem si želela skočit s tistih klifov na Kamenjaku – no, na koncu nisem… :(

Pot ta dan je imela bolj ali manj dober razgled na morje na najini levi. Kar na zemljevidu zgleda precej ravno, je po ustaljenem pravilu v resnici skoz gor in dol. In ko končno prilezeš tistih 300m visoko, se takoj spustiš in splezaš nazaj. Parkrat. Zadnji vzpon od Labina do Barbana je bil morilski – vročina in obadi, bila sva tudi že brez pijače in hudo lačna, ker se nama v Labinu ni ljubilo iskati Lidla. Ampak Barban, ki je sicer povprečna istrska vas, se mi je potem zdel tako imeniten! Imel je trgovino in vodnjak :)Neka britanska družina je cel klanec prekolesarila na poni-tandemih v japonkah. Javor, ki je peljal kakšen kilometer pred mano, je sicer rekel, da so jih po klancu potiskali navzgor.

Zatem je kolesarjenje postalo lažje, saj je šlo pretežno navzdol. Ceste in prometna kultura v južni Istri pa nama nikakor niso všeč. Prometa je bilo precej in obnašali so se, kot da jim za kolesarje sploh ni mar, v glavnem domačini. Razen v okolici Pule, tam so se trudili, da bi naju čimprej zbrisali s ceste. To je bilo res neprijetno in zaradi tega se mi je kar zamerila. Ne le, da so ozke ulice v mestu kolesarjem nevarne, tudi tam, kjer je prostor, so kolesarske steze neučinkovite (ločene z visokimi robniki ali ograjami, da je sploh nemogoče priti do npr. nakupovalnega centra). Ko sva dosegla Premanturo, se nama je odvalil kamen s srca (in z nog). Nastanila sva se v Kranjskem kampu, čeprav sva potem ugotovila, da bi bilo glede na predsezono v sosednjem boljše. Šotor sva postavila na ozemlje zelo glasnega ščinkavca, ki sva ga krstila za Teodorja. Teodor je neumorno prepeval vedno isti napev, ampak ko je po parih dneh končno privabil samičko, je sam zbežal stran. Butko, nama je bil neskončno všeč, čeprav nama je kakal po šotoru, oblekah in kolesih.

tale kakec na hlačah vsekakor ni moj…

Tu sva ugotovila, da morje cveti. Ko sva naslednje dni raziskovala Kamenjak (najprej s kolesi, ha ha – Javor ima specialko… pa tudi sicer se je prah lepil na verigo in verižnike, da je kar škrtalo), sva ugotovila, da na njegovem južnem delu ni nič bolje. To ostalih turistov ni pretirano motilo, jaz pa sem raje ostala na kopnem (seveda sem morala točno takrat tudi dobiti menstruacijo, da sem poflekala šotor in hlače in najbrž še kaj).

dinozavrove stopinje

Na izletu po Puli se je zdelo, da sem izgubila denarnico (kakšen mesec kasneje se je izkazalo, da sem jo tako učinkovito potisnila v gube kolesarske torbe, da sem jo našla šele, ko so kovanci zažvenketali v sicer prazni torbi… seveda po preklicu dokumentov in že zdavnaj doma). Na zunaj sva si ogledala glavne znamenitosti in obtičala v Avgustovem hramu, ko je imel pred njegovimi vrati nek zbor večerni nastop.

Siceršnji namen je bil tudi najti plinsko bombico, kar je bila misija nemogoče. Obredla sva bencinsko, tehnične trgovine, splošne trgovine s hrano in plinarno, ki pa je bila že zaprta. Tako je bilo potovanje po sledeh “izgubljene” denarnice naslednji dan kar dolgo. Zanimivo je bilo, da so bili takrat vsi sogovorci neskončno prijazni do kolesarjev. Na policiji pa se jim je zdelo čudno, zakaj bi sploh prijavila izginotje denarnice, saj je vendar nikoli ne bom dobila nazaj.

Javorju je tudi izginil telefon, ki ga je dal polnit na polico v sanitarijah. Telefon, ki je bil star in je bil pravzaprav že razvalina z razbitim ekranom. Po raziskovanju, kateri norec bi ukradel tak aparat, se je izkazalo, da je v kampu tudi kolonija otrok s posebnimi potrebami. Eden izmed njih je bil kleptoman, ki je vzel telefon in prelomil sim kartico.

Preostale dni sva še malo preizkušala različne kotičke Kamenjaka, ampak priznam, da zaradi spleta okoliščin ni bilo tako super, kot sem pričakovala, da bo. Največje razočaranje je bilo spoznanje, da sem navadna šleva, ki si ne upa skočiti z znamenite pečine, pa sem kot otrok z veseljem skakala s take višine (leto ali dve nazaj sem šla v kamp, kjer sem kot otrok preživljala počitnice. Ko sem splezala na svojo najljubšo skalo, sem gor 20 minut mečkala, kako bom prišla dol, preden sem končno skočila… ne vem, kako sem se v otroštvu lahko odrinila dlje).

Vtis je popravil Rovinj. Kolesarjenje do tja je bilo kratko in prometna kultura zmeram boljša. Poleg tega ljubim Limski kanal (prej omenjena skala se nahaja v njegovi severni steni). Ker nisem imela denarnice (in ker nisva hotela še bolj izzivati sreče v okolici Pule), sva preskočila obisk Brionov.

Kamp ni bil nič posebnega, bolj za enodnevne postanke, najini motoristični sosedi pa so bili prijazni. Rovinj je bil prijeten, čeprav se je kar trlo turistov. Dobro sva jedla, poslušala prijetno glasbo pri cerkvi in brala knjige na plaži v parku Škaraba. Tu imajo vsaj dovolj skalnatih plaž s senco.

Pred piknikom sva se mimo Limskega kanala peljala mimo Filipinov (nič čudnega, da sem bila utrujena :)) in se za en dan ustavila še v Savudriji, kjer je bilo morje končno čisto in niti ne meduzasto!

Bilo je že tako vroče, da je pri spustu v Limski kanal okrog ušes pihal vroč veter kot iz fena. Ne vem, kako Javor vse to spelje brez večjih naporov, mene vsaka dodatna stopinja upočasni za 5-10%.

Na dan piknika sva morala samo še prebroditi slovenski del Parenzane. Tokrat sem se za razliko od sicer odločila del odpeljati po glavni cesti, kar je bila napaka. Pihalo je tako močno, da bi naju sunki vetra parkrat skoraj zvrnili skupaj z vso prtljago. Po tem sem bila že tako zmatrana, da sem šla že po 20-metrskem klančku tako počasi, da sem se morala ustaviti in preveriti, če je kaj narobe z mojimi zavorami. Pa ni bilo, nekaj je bilo narobe z mojimi nogami :|

Na piknik sva, seveda, kot vsako leto prišla zadnja… :D  Hvala, da nama nikoli ne pojeste čisto vsega in da so sladice vedno zadnje na vrsti!

Nauk: naslednjič tak izlet izvedi 3 tedne prej, v začetku junija.